Še sanjalo se mu ni, da ga lahko doleti nekaj takega.
Marko, ki ima 36 let, prihaja iz Beograda in še pred kakim letom se mu ni niti sanjalo, da bo njegovo življenje podobno pustolovskemu filmu, poroča portal Kurir. rs, kjer so zapisali njegovo zgodbo. Kot medicinski tehnik je štiri mesece preživel na Antarktiki, na prav posebni ladji - za potovanje z njo je treba odšteti tudi do 100.000 dolarjev. Bil je priča prizorom, ki so se mu za vedno vtisnili v spomin.
"Bil sem doma, zunaj tema, sneg, leden veter. Zimo in mraz sovražim bolj kot karkoli. Ležal sem in si predstavljal, da sem na plaži, pijem hladno pijačo in gledam modro morje. V tistem trenutku dobim sporočilo s spletne strani za zaposlitev, na katero sem se že davno prijavil: "Kolega, ali bi želeli delati na ladji?«"Bil sem prepričan, da grem v tropske kraje … Potem pa sem odprl e-pošto in zagledal - Antarktika. Bil sem šokiran," začne svojo pripoved Marko.
Ponudba je bila za norveško ladjo "Rual Amundsen." To ni tipična križarka, temveč ekspedicijska ladja, ki sprejme 530 potnikov, ti pa so nekoliko posebni. Zelo so premožni, saj potovanja stanejo od 10.000 do 100.000 dolarjev. Običajno so že prepotovali svet po dolgem in počez, zato zdaj iščejo nekaj edinstvenega. Iskreno jih zanimajo narava, podnebne spremembe in zgodovina polarnih raziskovanj. In Marko? Do takrat še nikoli ni letel z letalom.
"Nikoli mi ni prišlo na misel, da bom končal na Antarktiki. Kaj šele, da bom prvič v življenju sedel na letalo in poletel na konec sveta reševat ljudi," je bil iskren. Septembra 2022 se je vkrcal na eno tehnološko najnaprednejših polarnih ladij na svetu. "Rual Amundsen", ki je dolga skoraj 140 metrov in zasnovana za prebijanje debelega polarnega ledu. Ima posebej ojačan jekleni trup, stabilizatorje za razburkana morja, lastno bolnišnico z oddelkom intenzivne nege, rentgenom, ultrazvokom in laboratorijem. "Ko smo prvič začeli lomiti led, je bilo okoli štirih zjutraj. Spal sem, ko se je ladja začela tresti, kot da razpada. Stopil sem na hodnik, misleč, da tonemo. Gasilska patrulja me je pomirila: "To je normalno." Najhujši del poti je bil prehod skozi Drakeov preliv.
"Valovi so bili visoki devet do deset metrov. Pihali so bočni vetrovi, ladja se je zibala kot igrača. Ljudje so bruhali povsod. Tekal sem naokoli z injekcijami proti slabosti. Čistilke so potiskale vozičke, medtem ko je ladjo zanašalo. Dvigala so bila blokirana. Vsi so se držali za oprijemala kot pijani," pove Marko, ki je tudi v nekem trenutku sam končal na tleh. "Odstranil sem zaščitno leseno ograjo, ker me je motila. Hitro sem ugotovil, zakaj je tam. Val me je vrgel naravnost na tla."
Preberite še:
- Resnična zgodba o Shackletonu in njegovi pravkar odkriti potopljeni ladji Endurance
- Antarktika - zadnja nedotaknjena divjina v našem krhkem svetu
- Delal kot mehanik, nato pa odšel živet na južni tečaj: "Kako hladno je? Kot da bi te zabodli z nožem!"
Ena najbolj dramatičnih situacij se je zgodila, ko je starejša potnica zdrsnila na ledu in si zlomila kolk. "Pomoči z obale ni. Član medicinske ekipe, ki sem ga usposabljal, in jaz sva takoj ukrepala." Oskrbeli so jo in jo čez dva dni evakuirali v Argentino, kjer so jo operirali. Marko je bil poleg zdravstvene oskrbe zadolžen tudi za usposabljanje t. i. nosilnega tima, ki posreduje pri hudih poškodbah, oživljanju in transportu pacientov. "Na Antarktiki ni obalne straže. Če se kaj zgodi, smo mi edini." Delo je zahtevno, a tudi dobro plačano. "Plača je med 4000 in 6000 evri. Delaš pet do šest ur, vendar si v pripravljenosti 24 ur. Pravega spanca ni. Telefon lahko zazvoni ob treh zjutraj."
Po Antarktiki je delal tudi na klasičnih potniških ladjah. "To je povsem drug svet. Oživljanja so skoraj vsakdanja. Infarkti, otroci v šoku, zlomi, šivanje ran, rentgen, ultrazvok, mavec, antibiotiki. Dobesedno mala bolnišnica na vodi." Pravi, da so Karibi najlepši, a za njega tudi najbolj naporni. "Britanci se na soncu opečejo v enem dnevu. Mehurji, kolapsi, alkohol, padci …" pojasnjuje Marko. Aruba in Barbados sta raj, turkizno morje, želve, potapljanje, rumov punč … Afrika pa ga je globoko pretresla. "Ljudje so iz naših ladijskih smeti jemali kosti, da bi si skuhali juho. Nesel sem jim kavo in sok. Rekli so, da dva meseca niso pili kave. Tega ne pozabiš." Življenje na morju pa je dodobra spremenilo njegovo dojemanje sveta. "Svet je majhen. Ljudje so povsod podobni. Živeti je treba brez strahu. Življenje je eno in treba ga je zajemati z veliko žlico," je svojo pripoved zaključil Marko.
