Porto in začarani predal

Domenila sva se, da mi pošlje svoj emajl, jaz pa prevedem odlomke potopisa, ki se bodo tikali Ostriconija. Prosil sem ga, naj moja ugibanja potrdi ali dopolni. 

Za svojo prijaznost je dobil še 20 evrov. Branil se je: "Zakaj neki?"

"Živimo v času, ko je treba hočeš nočeš hiteti. Čaka nas pot v Porto in Ajaccio. V kakem spokojnejšem času bi se danes usedli k skupnemu kosilu, se lepo pomenili, pa si tega ne moremo privoščiti. Denar je zgolj bledo nadomestilo za izgubljeno urico druženja."

Vzel je oboje in opozoril, naj pohitimo, g. Boileau da bo v recepciji še do desetih. Seveda smo ga ravno zamudili. Da bi še čakali, ne bi šlo, sploh ker smo bili namenjeni še v Santo Reparato … Sicer pa, smo se tolažili, to ne bo zadnja priložnost, da se uradno seznanimo.

V Bastio smo se imeli vrniti naslednji ponedeljek. Vkrcavanje na trajekt se je imelo začeti ob pol dveh. Iz Porta v Ostriconi dve uri in pol, iz Ostriconija do trajekta še največ poldrugo uro – skupaj torej štiri ure. Če gremo na pot dovolj zgodaj, recimo ob sedmih, nam bo ostalo še vsaj tri ure časa, da razkažemo Aninemu Robertu in našemu Klemnu premnoge lepote Ostriconija.

Pomahali smo v slovo, odvrgli smeti v smetnjake – in se odpeljali. Ta Bernardina ideja je bila, kot sem že nakazal, povsem po pameti – vendar je skrivala v sebi usodno hibo – ni računala z Garminom.

Ta nas je najprej odpeljal proti Monticellu, češ da je bližji, a lokal je bil, kot se je izkazalo, še kar nekaj poti naprej, in tako smo si premislili in smo Garminu zapovedali, naj obrne in nas odpelje v Santo Reparato. Obračal ni, saj mu ni bilo treba: kar tam, nam pred nosovi, je našel odcep nanjo.

Žal je bila pot tako nemogoče strma in ozek, da mi je avto že na prvi od nepreglednih serpentin crknil. Punci sta me poprosili, naj se obrnem, a kje naj se obrnem, ko pa ni prostora? Prebil sem se do druge serpentine in tam zapeljal na privoz k hiši, da sem se ravno še pravi čas umaknil avtu, ki je vzvratno vozil proti nam od tretje serpentine. Bodisi da je tudi on zablodil, a je ohranil optimizem do tretje serpentine, ali pa je bil domačin, ki pred garažo tam gori ni imel niti toliko prostora, da bi lahko obrnil. Človek se vsega privadi.

V zadnjem hipu sem se le zrinil v ožino med domačim avtom in škarpo

Še preden pa sem lahko stopil iz avta, sem zaslišal razburjeno kričanje. V vinogradu takoj pod nami sem zagledal žensko, ki je tekla v breg. Vpila je, da tu ne smemo parkirati, saj da gre za dvorišče in privoz in zasebno posest. Šel sem ji naproti, ji skozi ograjo pomolil dlani, da je videla, kako se mi še vedno tresejo, in ji rekel, da bi ji prav rad ustregel, saj nimam namena ostajati tukaj – takoj bomo šli, samo najde naj nam koga, ki bi nas bil pripravljen izvleči in odpeljati.

Takoj je zaklicala proti prvi hiši spodaj, kjer sta se menila dva moža. Prišla sta, prikimala, eden se je usedel v avto ... Uporabiti je moral ves svoj navigacijski čut, izostren v vsakodnevnih manevrih te vrste, da je naš kombi spravil ritensko v breg in potem skozi prepadno serpentino dol do nekoliko položnejšega terena.

Drugi mož, ki je ostal z mano, je medtem pojasnil, da je ta pot res neprimerna za v Santo Reparato, saj ta svetnica ni zavetnica samomorilcev in avtokleparjev, ampak Firenc in Nice. Pokazal je v smer, kjer lahko pridemo v Santo Reparato brez muje, lepo po dolini nazaj proti Monticellu in potem na desno na položno cesto D 113. 

Takrat šele sem doumel, da Santa Reparata za nas ni terra incognita – tam smo že bili! Bila je prav tisto mestece na vrhu hriba, iz katerega smo se bili tako optimistično spustili proti jezeru Codole!

Malo smo se še menili o tem, pogovor pa je sklenila B. z besedami, da bomo darila našli bodisi v Ajacciu ("Ti ne greš zraven, ker ne moremo izgubljati časa!"), če pa to ne bo šlo, bi se dalo še vedno zaviti naslednji ponedeljek v Pigno, kjer so umetnoobrtni izdelki vsaj lepo na kupu, pa še cesta nam je zdaj že dobro znana.

Priznam, da sem se počutil nekoliko degradiran

Posebno ker je volan prevzela Bernarda z zgolj dvema besedama, ki sta ji izleteli globoko iz grla, od tam nekje, kjer nastaja francoski rrr.: "Précaution pris!" Očitno je kdaj vzela v roke moj lahkotnejši učbenik Franglais pour two!

Nisem se upiral, bil pa sem rahlo poklapan. Zato o vožnji sami nimam kaj povedati, razen tega seveda, da je bila pot sprva ovinkasta ravno toliko, da je Ana zamenjala sedež z mano – spredaj ji je manj slabo – nekje na polovici pa je postala tako ovinkasta, da je zamenjala sedež še z Bernardo – za krmilom ji je še manj slabo. Zadnji del je na nekaterih mestih že dokaj zožen, a nasprotnega prometa skoraj ni bilo.

Porto smo pred leti videli le od daleč, ko smo pred mostom, ki vodi v to obalno mestece, zavili v desno na cesto naprej proti Evisi. Zdaj smo videli, da gre za res majhen kraj, turistično vasico s 40 hoteli in redkimi zasebnimi hišami. V celotni regiji Ota, kamor spada tudi pristan Porto, živi trenutno 539 prebivalcev (14 na km2). Glavno mestece Ota, ki se oklepa strmine nad rečicama Porto in Spelunca, premore dve glavni ulici in nekaj slepih uličic. Strežno osebje prihaja po mojem od drugod. V Portu "starega mestnega jedra" ni, je le vrsta starejših hiš ob obrežju, ki so zdaj predelane v tipične obmorske prodajalne s tipično ponudbo za turiste. Nad njimi najbrž stanuje avtohtono prebivalstvo, ki ga ocenjujem na med največ sto ljudi. Vse drugo so hoteli, penzioni, pa tudi štirje kampingi. 

Mi smo se odpeljali mimo odcepa za Oto po cesti do mosta, čezenj takoj na levo v breg do našega, ki se imenuje Fontana d'Oru in leži poldrug kilometer daleč na poti v Eviso.

Sprejela nas je receptorka. Opazila je, da je izračun narejen le za enega psa, a rekla, naj to urejamo z Vincentom, s katerim smo si dopisovali. To smo uredili tako, da je Vincent rekel: "Če se je že tako zapisalo, naj ostane, kajti kdo bi ugovarjal božji Previdnosti?" Navrgel nam je tudi brisače, pet kompletov, saj smo jih pozabili naročiti. 

Leseni bungalov, imenovan chalet (koča), je še večji od tistega v Ostriconiju: premore tri sobe, veliko kuhinjo z jedilnico, tu je celo TV (ki pa je nismo prižgali). V vsaki sobi sta dve postelji, v manjši resda nadstropna pograda, a tu je bil Klemen. V jedilnici sem videl, da bi se dala zofa razvleči v zakonsko posteljo, pa ni bilo potrebe.

Ura je bila že toliko, da sta se Bernarda in Ana odločili odpeljati se do letališča. Sam sem oblekel postelje in posteljnino, izložil vse potrebno, uredil shrambo, vmes pa zamotoval kužka, da se nista odpravila po sledeh Ane in Berni. Na srečo ju je pozneje zaposloval tudi prelep osliček, ki je izza ograje tu pa tam otožno zarigal, češ ali bo kaj tudi zame? Vsako jutra nas je potem takole obiskoval, dokler v Sparu spodaj v mestu ni zmanjkalo korenčkov. Shujšan ni bil – najbrž prav po zaslugi turistov ne.

20. september: drugo jutro, ko si je Bernarda ogledala predal

Tudi njej se je odprl poln posodja. Vendar se je sklonila z glavo in videla, da je v jašku predala še notranji predal, pritrjen tik pod ploščo pulta. Predala je povezovala gibka vzmet, povezana z zunanjim ročajem. Če človek ročaj prime od spodaj, se pravi, tako da je njegova dlan odprta navzgor, ta drža zadošča, da se vzmetna zapona, ki sicer povezuje predal z notranjim "nadpredalom", za milimetrček privzdigne in s tem sname z držala. Zgornji predal, ki je zdaj odpet, ostane lepo notri v pultu, neviden pogledu od zgoraj.

Če pa prime za isti ročaj z dlaniščem navzdol, se zapona za malenkost priniža in to zadošča, da se zatakne od držalo – posledica je, da prileze ven predal za posodo.

Torej je šlo le za še eno v vrsti vab, s katerimi prodajna psihologija privablja kupce, ki si želijo kaj "enkratnega". Priznam, tudi mene je pozneje fasciniral, prav rad sem se igračkal s predaloma, pa tudi avtoključe sem skrival v zgornjem predalu. Rob pulta namreč štrli precej navzven, tako da roke ne moreš brez muje zlahka položiti na ročaj od zgoraj. Ko pa se privadiš in veš, kaj te čaka pod robom, je reč preprosta. Gre za dejansko posrečen skrivni predal in moja intelektualna čast ostaja torej neomadeževana.

Od neprijetnosti, ki smo jih zaznali drugi dan, naj tu omenim še dvoje. Potem ko smo porabili svojo vodo (v desetlitrski zadružni plastenki s pipico), smo začeli piti vodo iz pipe. Nekaterih ni nič zmotilo, jaz pa sem ob zadnjem požirku zaznal rahel privonj po plesni. Da prepričam še druge, sem nalil to vodo potem do vrha v začepljeno pomivalno korito – in zadah je postal vsem razločen. Včasih kaka gospodinja hiti s perilom in ga pospravi v omare, še preden je do kraja osušeno. Če omara nima dotoka svežega zraka, se bo vsega tega perila po tednu ali dveh držal prav ta kisli zadah po plesni. 

Odtlej smo hodili vsaj dan po vodo k skalnemu vodnjaku doli pri mostu. Ta voda prihaja po svojih podzemnih poteh z gore in je deviška.

Druga neprijetnost so mušičke ali mušate, drobcene muhice, ki sicer obletavajo osle in konje na pašniku nad nami. Vse dokler je živina blizu, se mrčes spravlja nanjo in pušča ljudi pri miru. Proti koncu popoldneva, ko jo nevidni kmeti odpokliče s paše v stajo ali hlev, pa nekatere ostanejo – in takrat postanejo zelo nadležne. Nekatere pikajo tudi skozi blago. Še najbolj pomaga, če mesto vboda čimprej popršiš z razkuževalcem. Mene so puščale dokaj pri miru, morda so čutile mojo načelno naklonjenost do mrčesa, kakršnega že bodi, ki se še nekako drži v našem glifosatnem svetu.

Sicer pa je dan mineval v pomenkih. Klemen je še vedno lovil rok za oddajo diplomske naloge, ki je morala biti potrjena in ocenjena, preden bi se lahko vpisal na isti šoli še na višjo stopnjo. Največ težav je imel zadnji dan, ko mu je mentor zgrožen povedal, da so iz referata sporočili, da je algoritemski pregledovalnik odkril, da se naloga v 70 % pokriva z eno v fundusu oddanih nalog. Kaj se je zgodilo? Ena od zahtev te stroge ustanove je, da mora študent pred uradno oddajo nalogo shraniti v taistem fundusu, zato da se sam prepriča, da je vestno citiral vse gradivo itn. Klemen je to storil in takrat program ni našel nikakršnih dokazov neavtoriziranega izposojanja. Ko pa je naloga že bila v fundusu, so algoritmi primerjali prejšnjo verzijo z uradno verzijo, ne da bi opazili, da gre za istega avtorja. É voilà!

Robertu ni bilo treba nič poročati, saj smo ves čas spremljali njegove nadvse uspešne nastope prek aplikacije na internetu. Skratka, bil je dan druženja.

Sam sem šel na hitro hojo dol do plaže. Nad njo sem bil razočaran: nekoč je bila peščena ali celo mivkasta, naval turistov pa je menda terjal, da jo razširijo, in tako so nanjo nanesli tudi gramoz in večje kamne. Po Ostriconiju se je zdelo to povsem nesprejemljivo.

Nazaj grede sem se prvič, odkar me muči sindrom tesne nogavice (tako občutim z levo nogo do kolena, čeprav je gola in bosa), torej po treh mesecih, odločil, da poskusim malo tekati. In odkril sem, da občutek pomine, če se držim dovolj zravnano oziroma če hrbet vlečem vznak. To je seveda dokaz, da ne gre za Beckerjevo cisto (nabiranje vode v kolenu), ampak za nevrološko težavo, prav kot mi je namignil že prijatelj Jadran Koder. Hrbtenica je rahlo stisnjena, in sicer spredaj, drža vznak pa je to ožino razprla in simptom odpravila. Po tistem sem tekel še nekajkrat in zdaj upam, da bom vendarle lahko tekel tudi na ljubljanskem maratonu – tako kot vsako leto od ustanovitve.

Popoldne sem ekipo odpeljal do reke. Šli smo po drugem pristopu, saj sem sprevidel, da sem prejšnjič gauche razumel kot "desno". Na levi je bila prava potka, bolj uhojena in obdelana, ki sem jo odkril zgodaj zjutraj pred tekom. Tolmun, ki je bil tu, je bil še lepši od onega više gori. Veselo smo se kopali, vse dokler nisem zlezel čez balvane v še večji tolmun in tam našel črno, muljasto, mastno gmoto, ki se je takoj oprijela mojih hlač in je smrdela po menda mazutnem izgorku. Malo prej sem videl tudi črno-modro gumijasto cevjo, ki se je spuščala prosto po bregu in se končevala pod vodo. Te cevi sem videl že tudi prejšnjič, a sem si mislil, da si kamping in še kdo morda črpala bistrico za svoje potrebe (v kampingu je recimo bazen). Zdaj sem spoznal, da vsaj nekatere cevi rabijo za prečrpavanje polucije iz lastnega na skupno dvorišče. Pfej!

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del