Potepanje po vasici Pigna ali kako je Gradišnikov pes igral 'Railroad Rush'

17. september 2022. V avtu imam manjšo leseno desko (20 x 60 cm), s katero si pomagam med pakiranjem prtljage spravljati težke reči na druge težke reči, ki sem jih že prej naložil na tretje težke reči na vrhu pasjih kletk, pa saj razumete, o čem gre beseda. Ta moja tehnična iznajdba mi je letos zelo pomagala. Prej mi je morala pomagati Ana, da sva recimo spravila plastično gajbo s pijačo natanko v utore spodnje plastične gajbe z živili, tako da sta se varno zaklenili, zdaj pa sem vrhnjo gajbo zlahka podrsal prek deske na vrh, desko pa z nekaj pazljivosti izvlekel, ne da bi pri tem odbil vrat kateri od steklenic. 

Prešinilo me je, da bi šel po to desko in zaplaval proti grivarjem na njej. A prevladala je zdrava pamet in raje sem zdirjal proti grivarjem brez pripomočka. In kaj sem odkril? Sploh ni bilo tako težko, in težko ni bilo prav zato, ker sem bil brez deske. Leže na njej ne bi mogel početi nič od tistega, kar me je najbolj zabavalo in mi pomagalo v tem plesu. Odkril sem namreč, da valovom ni tako težko kljubovati, če jih pričakaš z bokom in se tik pred njihovim navalom, ko voda uplahne, z vso močjo odrineš od morskih tal čimbolj kvišku. 

Na odprto morje seveda nisem prišel, mi je pa uspelo priti nazaj na obalo

Po petih minutah premetavanja v vodi in pod njo sem namreč odkril, da se v teh situacijah še najbolj splača narediti mrtvega. Storil sem tako, se ulegel na hrbet, razširil roke kot v blagoslov ali slovo … in naslednji val me je, kakor da bi me uslišal, zadegal na mivko. Potem sem se moral le še urno odkotaliti na kopno, da me ni ujel tako imenovani protitok in me za večne čase povlekel v naročje Thalasse.

Popoldne smo si šli ogledat vasico Pigna. Z njenih strmih višav je v devetem stoletju papeški namestnik (torej božji podnamestnik) Consalo vodil operacije proti tedanjim vladarjem (dela) otoka Saracenom. Nas ni zanimala ne njena zgodovina ne očarljivost arhitekture, ki je v resnici (tako kot v Le Ducovem Carcassonneu) plod umetnosti domiselnega restavriranja ruševin.

Kolikor vas res zanima, kakšna je Pigna na pogled in po atmosferi, si preberite opis provansalskega Roussillona v moji knjigi Do raja in nazaj.

Omenjeni mesteci vrh gričev sta si podobni kot jajce jajcu, edina estetska razlika je, da je Pigna vsa sivo-modra, Roussillon pa ves roza in ocvetličena. Morda sta bili mesteci kdaj fevdna last istega velikaša. Ali pa je prenovo načrtal isti moderni arhitekt.

Gor nas je prignala potreba ...

V domovini je nekaj oseb, ki sem jim obljubil, da jim prinesem s počitnic kak spominek v obliki kamna – seveda pa kamnov nisem mogel kar en dva tri nabrati s tal, koder smo hodili, pa čeprav so bili nekateri lepo pisani. Mislil sem si bil, da bom v Pigni, ki je umetnostno središče pokrajine Balagne, našel umetnoobrtne mojstre, ki kamne brusijo, cloisonnirajo, jih vdelujejo v kovinsko okovje, jih klešejo v statuse, obešajo na verižice ipd. Prav Balagna slovi po tovrstni umetelnosti.

Izkazalo pa se je, da sobota ni dober dan za tak obisk. Večina umetnoobrtnih salonov, ki so si našli tu gori svoj prostor in mesto, je bila čez konec tedna, ko je ogledovalcev Pigne sicer največ, ležerno pozaprta. 

Tako smo odšli praznih rok. Dobili smo samo knjižico, ki predstavlja vse članstvo te umetnoobrtne zadruge. Neka gospa je imela na voljo sicer lepe kamne v usnju, vendar smo postajali iz minute v minuto bolj razvajeni in muhasti – zdelo se nam je, da ne smemo hiteti z nakupom, češ kamenje in usnje, to ja ne gre skupaj. Prav ona nam je ponudila knjižico v dar. 

Zvečer sem se začel pri taroku, ki ga igramo samo na dopustu, pa takrat s srcem (in karo in križem in pikom), prav bizarno motiti, zamenjeval sem srca s karami, križe s piki, kralje s kavali in podobno. Dvakrat sem se tudi nedoumljivo založil – prvič sem videl tri karte v talonu, kjer sta bili le dve, drugič pa dve, kamor sem dal že tri, in sem dodal še četrto … Ti spregledi so bili zame velika blamaža – ponašam se, če sem pri zdravi pameti in zavesti, s popolnim pregledom nad igro, saj sproti štejem ne le taroke, temveč tudi barve v štihih. 

Bernarda in Ana, ki sta se v začetku še smejali, sta postajali vse bolj zaskrbljeni – Bernarda me je celo vprašala, ali čutim morda kako hudo bolečino v glavi.

V nekem trenutku sem lopnil škisa na mizo, da poberem štih. Po trenutku zmedenega molka je Ana obzirno vprašala, ali sem prepričan, da si njen tarok (bila je petica) zasluži tolikšno pozornost. Obrnil sem že pospravljeni štih in videl, da sem dejansko prevzel tarok petko, ne pa dvajsetice, ki sem jo prej, prisežem, razločno videl.

Takrat šele mi je postalo jasno, kaj se dogaja

Dotlej smo igrali praviloma podnevi. V večerni uri pa moje stare oči kratko malo niso več prav videle. Električna luč se zdi lahko močna človeku z dobrim vidom, in tudi meni se ne zdi ravno mračna, a v njej podrobnosti kakor da se spremešajo. Na drugih področjih sem pojav zadnje mesece že opažal – tako sem se v Ljubljani na neki ulici v soseski začel razburjati, ker je nekdo odložil ob pločniku kopico velikih črnih smetarskih vreč. Bila pa sta, ko sem se približal na nekaj korakov, dva črna motorja s pripetima čeladama in velikima črnima rezervoarjema za gorivo. Pojavu se pravi slabovidnost in očala ga ne odpravljajo. 

Poleg pešanja vida, ki je posledica redčenja očesnega pigmenta, pa mi je premik osi vstavljene leče povzročil čudno obliko diagonalne škilavosti, zaradi katere sem tokrat videl poleg rimske številke V še njen zrcalni odsev, ta pa se je podvojil še lateralno – in moji možgani, ki so vajeni tolmačiti, so mi pojasnili, da gre za tarok št. XX.

Naslednji dan sem posvetil poskusom odpravljanja svojega nenavadnega hendikepa

Igral sem izmenoma z očali za daljnovidnost, z očali za branje, celo s povečevalnimi nadočali, ki sem si jih omislil pred odhodom v upanju, da mi bodo omogočili branje tiskanih knjig, ki ga tako pogrešam – zdaj zlahka berem le še čitanke za prvi razred – a vse je bilo zaman. Celo hkratna nošnja bralnih očal, šoferskih očal in nadočal ni nič zalegla. Kar sem podnevi v jarki sončni luči priigral celo golook, sem zvečer zlahka zapravil, pa samo zato, ker sem se spet in spet pozabili zapičiti z nosom v štih na mizi. 

Na teh počitnicah se je prvič zgodilo, da sem bil, ko smo pred odhodom v Porto pogledali stanje, zadnji in poslednji! Jaz, ki sem tako rekoč ustanovnik, učitelj in izumitelj taroka v naši hiši! Jamčiti sicer ne morem za rezultate, saj jih nisem videl.

18. september: dan se je začel s čudnimi sanjami

Spominjam se, da so bile sprva kar normalne: meni neznana medicinska sestra je z nekim instrumentom meni neznanega imena nekaj šarila po moji rami, s katero ni bilo videti sicer nič narobe. Ravno ko sem, napol vedoč, da se mi sanja, pomislil: "Zdajle se mi bo ulila kri …" pa je sledilo tisto zares čudno. Hiše, drevje, drogovi, oblaki, in nebo, vokvirjeni v dve dvokrilni okni, kakršna so imele nekdanje bolnišnice, so se na lepem začeli zunaj usklajeno pomikati v desno, prav kot lahko vidiš pokrajino bežati skozi okno vozečega vlaka.

Med seboj so ohranjali vse proporce, razdalje in dimenzije – bilo je, kot da sploh se ne premika ta čvrsti svet zunaj, ampak potuje stavba, v kateri sem, namreč v nasprotni smeri, pa tako fino in mehko, da gibanja nisem zaznal s telesom.

Pogosto človek doživi to iluzijo, če zna vlakovodja zelo mehko speljati. V naslednjem hipu sem zagledal ptico, ki je letela mimo levega okna za gnezdom na drevesu, ki se je oddaljevalo v desnem oknu, in postalo mi je jasno, da se vse giblje in da bo treba pohiteti. Ptičica je hitela za svojim gnezdom, ker so v njem ležala jajčeca.

Nič ne vem, kaj naj bi to pomenilo, ker pa je sanje spremljal močan občutek pomenljivosti, jih tule zapisujem. 

Zdaj v Ljubljani sem se sicer domislil, da jih je porodila možganska igrica, s katero se je že nekaj dni ukvarjala Ana. Igrica se imenuje "Railroad Rush", kupil pa sem jo pred 20 leti v upanju, da bom z njo uril možgane dvojčkov. Tudi sam sem jo svoje čase z veseljem reševal.

Problemov je štirideset, razpenjajo pa se od zelo preprostih za začetnike do izjemno kompliciranih, namenjenih ekspertom. Vsak problem se zastavlja z izhodiščno pozicijo različnih vagonov, ki jih je mogoče pomikati bodisi v vodoravni ali pa v navpični smeri. Število vagončkov se od problema do problema razlikuje. Sredi te zmešnjave stoji rdeča lokomotivica, ki jo je treba pripeljati do roba remize in s tem ven na svobodo.

Človek seveda vidi, kaj mora storiti, da bi šla lokomotiva naprej v želeni smeri ...

... odmakniti mora vagon, ki ji je napoti – a kam naj ga odmakne, ko pa se ni kam umakniti? – seveda, da bi ga odmaknil, mora odmakniti spet katerega drugega, in tako naprej in naprej. Seveda ni mogoče videti dvajset potez naprej, saj nismo Kasparov, torej je treba po metodi poskusov in zmot dobiti občutek za reševalne paradigme. Sliši se zapleteno, in tudi je, vendar se da samo metodo pridobivanja analitičnega čuta razviti kar hitro. Ni pa rečeno, da bomo rešili vse probleme.

Rešitev zadnjega (rešitve so po metodi zapisa poteka šahovske partije zapisana na hrbtni strani kartic z upodobljeno začetno pozicijo) terja skoraj sto natančnih zaporednih potez. Ana je prejšnji dan zlahka rešila 35. problem, zmaga ji je stopila v glavo in preskočila je na zadnjega. Seveda ni šlo, zato se je vrnila k 39. problemu in ga reševala vse do konca dne.

Ko sem danes stopil v jedilnico, pa sem jo zalotil, kako zatopljeno rešuje slaboumno križanko iz zastonjske revije, kakršne nastavlja Sanolabor v čakalnicah raznih zdravniških ordinacij, da jih tam lahko rešujejo zdolgočaseni namišljeni bolniki. Railroad Rush je žalostno sameval na njeni postelji, vagončki so bili razmetani vsevprek.

Ta padec njenih intelektualnih aspiracij me je kar potolkel. Njej v opravičilo pa kar vnaprej pripisujem, da je pozneje v Portu spet začela reševati ubogo rdečo lokomotivico, tokrat v družbi z zaročencem Robertom, ki ga je lahko dobrodušno karala, če je zablodil med reševanjem recimo 23. problema, ki ga je sama že zdavnaj absolvirala. A 40. problema nismo rešili ne onadva ne jaz. Ta še čaka.

Na svojem hitrohojnem krogu pri ogradi pašnika sem že ob sedmih zjutraj opazil mesarski kamion. Očitno je po presoji g. Boileauja prišel čas, da se čreda zmanjša za glavo ali dve. Čas, ko je pot do plaže še pusta in prazna.

Ta misel mi je ves dan obarvala s sivino

Pozneje zvečer, v času, ko jo je kot ponavadi segnal s pašnika na sosednji travnik, se je začela mukaje in ruleč oglašati goved, in ti tožni, roteči glasovi niso ponehali vse do zore. Krave imajo spomin, sklepajo prijateljstva, sorodnice med njimi se veselo prepoznajo in prisrčno oblizujejo, tudi če jih je usoda ločila za nekaj let. Tako so od onkraj žive meje klicale svojo prijateljico ali sorodnico, naj pohiti in se jim pridruži.

Vseeno moram pristaviti, da je čreda zelo srečna, saj živijo prosto, neprivezane, v svoji družbi, sredi narave.

Zdaj, ko trave na pašniku skoraj ni več, pa jim ga g. Boileau vsak večer potrosi s senom. Brez njegove skrbi niti ne bi preživele – ne tukaj, v preddverju Agriatske pustinje.

Kot sem jaz opazil kamion, so  bili mene opazili gasilci, ki prebivajo v dveh ali treh manjših hišicah na drugi strani naše ceste. Tokrat so bili , ko sem sem prihitel mimo že četrtič zapored, sprejeli s ploskanjem in klici odobravanja. Ustavil sem se in se zahvalil, malo smo se še pomenili in spet sem se prepričal, kako ostroumen je gospod Boileau. Ta navidezni oddih je v resnici dežurstvo. Gre za može iz provansalskega Brignolesa, kjer domuje oddelek za gašenje požarov na posebej težavnih teritorijih.

Po potrebi gasilci, ki so čez dan ves čas že v zaščitnih uniformah, skočijo v svoje tri avtomobile, imajo pa nekje v bližini tudi helikopterje za posebne intervencije – v njih recimo dovažajo gasilce na sicer nedostopne terene. Gospodu Boileauju so mimogredna garancija, da se noben požar ne bo začel v Ostriconiju, če pa se že bo, mu bodo ti letoviščarji sami kos.

Ko sem se vrnil v bungalov, je Bernarda, ki je med nami tremi najbolj praktična, je predlagala, da gremo že ta ponedeljek do tistih izmed oblikovalcev v katalogu Zveze umetnikov in rokodelcev dežele Balagne (ki smo ga dobili v Pigni), ki bi se nam zdeli najbolj. Izbrali smo si dve umetnici v Santi Reparati, pa še eno v Monticellu spodaj.

1. Ena od umetnic je delala iz korziških kamnin skulpture, posebej izvedena za tehniko "raku".
2. Druga je izdelovala pecivo iz mandljev po receptih iz srednjega veka.
3. Tretja, tista v Monticellu, pa je kombinirala kamenje, oljkovino in kostanjevino.

Kolikor sem razbral, je bila vrhunska izdelovalka tovrstnega nakita, okrasja in celo uporabnih predmetov, recimo svetilk in paternostrov. Strinjal sem se – zdelo se mi je, da bo časa na pretek. Čakala nas je pot v Porto, po napovedih naj bi trajala največ poltretjo uro. Potem se moramo utaboriti v novem kampingu. Zvečer ob pol devetih pa moramo pobrati v Ajacciu Klemna in Roberta. Časa več kot dovolj.