26. 10. 2011, 10:43 | Vir: Playboy

Babe in pol: od Courtney Love do pobalinske P!nk

Courtney Love

Glasne rokerice, ki bi jih z veseljem (in kančkom strahospoštovanja) ­povabili na pivo.

Courtney Love

Najspornejša mama na sceni, večna upornica, katere samouničevalni obstoj so določale droge, alkohol in Kurt Cobain. Courtney, izbrana za najkontroverznejšo žensko v zgodovini roka, stoji na čelu zasedbe Hole, po potrebi pa izza mik­rofona stopi tudi pred kamere. Na kožo ji je bila pisana vloga Altheje Flynt v biografski drami kralja porna Larryja Flynta The People vs. Larry Flynt. Budistka, ki se rada norčuje iz konvencionalnih ženskih vlog, je nekoč dejala: »Ljudje vidijo samo cipo, ne kritizirajo pa sistema, ki je ustvaril kategorijo cipe.«

Debbie Harry

Danes priletna gospa je bila od sredine šestdesetih glavna v zasedbi Blondie. Debbie je Blondie. Pankrokerska ikona, nekdaj abonirana v klubu Studio 54, preden se je podala v glasbene vode, je bila nekaj časa celo Playboyeva zajčica. Ob sebi so jo želeli imeti vsi – sodelovala je z Iggyjem Popom, R.E.M., Rolling Stonesi, Cyndi Lauper in celo novejšimi Fall Out Boy.

Chrissie Hynde

Vokalistka zasedbe The Pretenders. Ženska, ki ji je bila glasba preprosto usojena. »Srednja šola je bila zame pekel,« je povedala. »Nisem hodila na zmenke, nisem plesala, samo na koncerte sem hodila. Ne glede na to, kateri bend je igral. In ko sem videla, da so tam zunaj moški, kot sta Iggy Pop in Brian Jones, nisem bila več pretirano zainteresirana za brezzvezne fantiče okoli sebe.« Poje, piše pesmi, igra kitaro, tam od sredine sedemdesetih naprej pa vse do danes, ko The Pretenders ob boku raznih legend roka še vedno navdušujejo množice po izbranih festivalih.

Pink. Pravilneje P!nk

Pobalinska pop rokerica, ki se je v zadnjih letih nekoliko umirila. Medtem ko je kariero začela z udarnimi protišovinističnimi himnami, v katerih je razbijala njegovo stanovanje in kurila pnevmatike s težkokubičnimi motorji, je v pričakovanju Kristusovih let po robovih bolj baladna. Vsekakor Pink ostaja Pink. Zajebancija na račun hollywoodskih starlet v Stupid Girls, moške osam­ljenosti v U + Ur Hand in motokrosistične parade v Funhouse dokazujejo, da bo energična trikratna dobitnica gremija tudi v bodoče tresla navidezno trdne družbene norme. Kot je zapela leta 2004, Get This Party Started!.

Shirley Manson

Čudaška pojava, ki so jo bolj kot po videzu obiskovalci klubov z alternativno glasbo pri nas poznali po njenem specifičnem glasu. Shirley je zaslužna za uspehe skupine Garbage, ki so se leta 1995 torpedirali na altersceno z nepozabnima komadoma Stupid Girl in Queer. Pobrali so nominacije za gremija in vztrajali do leta 2005. Zdaj, v pričakovanju konca majevskega koledarja, je Shirley spet na čelu stare zasedbe, ki za leto 2012 pripravlja peti studijski album. Visoki usnjeni škornji na žgoči rdečelaski bodo na veselje vseh nekdanjih abonentov v K4 tako spet pod vročico žarometov.

PJ Harvey

Britanska Svetlana Makarovič, pesnica in pevka, ki je v osmih studijskih albumih in šestih nominacijah za gremija vedno ponujala zelo odprt pogled na politiko, religijo, odnose, družbeni red, naravo in naš obstoj. Inteligentna in duhovita, spiritualna in vedno zabavna ustvarjalka, ki se hihita ob misli, da jo številni mediji obravnavajo kot čarovnico. »Nekateri kritiki so ob poslušanju Down By The Water resnično verjeli, da sem rodila otroka in ga utopila. Mit trpečega umetnika je sranje.«

Amy Lee

Vokalistka ameriške rok zasedbe Evanescence je nase prvič opozorila leta 2003, ko so naskočili mainstream s postgrandžerskim projektom Fallen in debitanskim singlom Going Under. Kot se spodobi za to­žanrske ansamble, so potem malce stagnirali, skorajda razpadli in se zdaj vendarle spet pobrali za tretji studijski album, naslovljen pre­prosto Evanescence. Prihaja to jesen in je re­inkarnacija tistega žolčnega energičnega roka, ki so ga predstavili že s prvim albumom. Gotsko stilizirana Amy s prijetno baročnimi merami nas bo tako že to ­jesen ponovno objela – zgolj glasovno, seveda.

TEKST Darjo Hrib

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel