Bernarda Jeklin: Za vsako reč, ki jo daš v revijo, moraš stokrat premisliti,

Kdor ni nikoli sodeloval pri nastajanju periodične tiskovine, ne ve, kakšna tlaka je to, sploh za urednika. »Izmisliti« si vsebino, zbrati ekipo, jo prisiliti, da bo pravočasno spisala in poslikala dogovorjeno, jo plačati v okviru proračuna … in potem s strahom v srcu spremljati odziv bralcev. Teden za tednom. Če nisi deloholik, zaljubljen v črke, ki prihajajo izpod pisalnega stroja, in v vonj sveže revije na pisalni mizi, nimaš večje možnosti za preživetje.

Bernarda Rakovec je na Jano prišla kmalu po njeni ustanovitvi, aprila 1972, kot neke vrste zadnji izgovor tedanjega urednika Dela Mitje Gorjupa, preden projekt brez prihodnosti, ki se je skušal prodajati s sloganom »Moški, to se vas ne tiče«, tudi uradno končajo. Dela se je lotila s sproščenim jebivetrstvom, čakajoč na neizbežni konec, ko se bo lahko vrnila k resnemu delu pri TT, predhodniku tudi že pokojnega Teleksa, kjer je pisala o ekonomski in socialni politiki. Toda v življenju gredo včasih kakšne stvari narobe, pa je Jana preživela in potem kot kura z zlatimi jajci dolga leta preživljala butičnejše revije Delove hiše.

Kot gotovo veste, se je Bernarda rodila v družini Lorenz, kjer se je ob treh muzikaličnih bratih navzela nekoliko glasnejšega govorjenja. Legenda, ki gre o njej, tudi pravi, da se je poročila dvakrat, prvič z zdravnikom, drugič s pomorščakom, dokler ni dokončno ugotovila, da je družinsko življenje, kuhanje, pranje, likanje, podrejanje in te stvari čisto nič ne zanimajo in si je pozneje raje omislila ljubimce, ki jih je lahko po deseti uri zvečer pošiljala domov.

Nadalje vsebuje zgodba o njej poglavje o vpisu v Komunistično partijo Slovenije, nasvete, ki jih je dajala kot sproščena Helena v Teleksu, direktorovanje v tozdu Delo Revije, naklonjenost do Kučana in vzdevek rdeča baronesa, ki ji ga je prisodil Danilo Slivnik, ustanovitev kakih osmih ali devetih revij, ljubezen do narave pa veselje do potovanj in potapljanja. Njena najljubša žival je volk, ki zre vanjo s fotografije na steni pisarne v petem nadstropju neugledne stavbe, ki se drži Črne vdove, kot pravijo Delovi stolpnici.

V svojem glasnem življenju si je nabrala precej nasprotnikov, ki ji očitajo to in ono, od govorjenja do prijateljevanja s predsednikom države, dva moža, belega službenega mercedesa, preveč Pahorja v reviji (s tem bi se človek še lahko strinjal), namigujoč na to, da se je zaradi Kučanove mačke v Jani komunizem v Sloveniji obdržal vse do danes.

Z Bernardo Jeklin, gospo Jano, rdečo baroneso, petardo … smo se pogovarjali sredi mokrega in mračnega aprila, nekaj dni po njeni vrnitvi s potovanja po Omanu, kjer se je tudi potapljala v nekoliko motnem morju, ki jo je zaradi barve spominjalo na nafto.

Pozimi radi zbežite v tople kraje?

 Veste kaj, ponavadi si skrajšam november, ki je najbolj nagravžen mesec v letu. In grem tako 15. ali 20. novembra in se vrnem okrog 8., 10. decembra, ko tudi tukaj rata luštno. In to pot sem šla na nesrečne Sejšele, ker se mi je nekaj drugega sfižilo, no, tam sem fasala zlom noge, stopala, in sem šantala vso zimo. Nogo sem si zlomila, ko sem se učila voziti kolo – z zamorskim kolesom po zamorskih cestah, kar nikakor ni bila dobra ideja.

Menda ste se pred kratkim začeli tudi potapljati. Kako ste se pripravili do tega?

Ker so me prebukirali. Na Maldivih sem gledala potapljače, ampak takrat sem bila že stara kot Zemlja in se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da se pri 55. ali 60. letih naučiš potapljati. No, bila sem na tem otoku, kamor so me porinili, poleg tega je bil za celo kategorijo nižji od tistega, za katerega sem plačala. Nato sem tri dni kuhala mulo in me ni bilo za gledat. Na takem zelo majhnem otočku z eno vrsto hiš, na koncu katere je stal potapljaški center in konec!

Med kuhanjem mule sem tam malo stikala in naletela na tega Šveda ali Angleža, ne vem, lastnika potapljaške šole, in je rekel: »Gospa, a vi se pa nič ne potapljate?« Sem rekla: »Saj vidite, ne?« Je rekel: »Kaj pa je narobe?« »Ja, saj sem ja stara kot Zemlja,« sem rekla, on pa: »A mislite, da je s tem kaj narobe?« »Mislim, da je s tem vse narobe,« sem odgovorila. In mi je rekel: »Trikrat raje učim take, kot ste vi, kakor pa mularijo, ker starejši ljudje imajo rešpekt pred vodo, se pustijo poučiti in so disciplinirani. Mularija ga pa serje.« »No,« sem rekla, »potem pa pejmo!«

A niso oceani polni nevarnih živali?

Nevarnih živali v Indijskem oceanu ni. So morski psi, ja. Na Sejšelih, kjer smo se tudi potapljali, je ogromna granitna skala, samo njen vrh moli iz vode, in se ji reče Ave Maria. Okoli te skale plavajo morski psi in smo videli kakih osem, deset kar lepih komadov, takih do metra in pol dolžine. In so pridni, zelo pridni, zgledni. Sem videla že kar nekaj morskih psov, tudi na Maldivih jih vidiš, ampak indijski morski psi sploh niso nevarni. In če pred mano niso nikogar požrli … Narava me sploh grozno zanima.

Mislim tudi, da bi kar dobro pilotirala, ampak takrat, ko sem imela največ volje za to, se je bilo treba voziti v Radovljico, časa pa nisem imela, ker sem bila tako okupirana s svojim delom. Ampak ko smo že pri tem, sem še vedno edina, mislim da, Slovenka, ki je »pilotirala« reaktivca, jastreba. Na Batajnici, torej ne sama. Preizkusni pilot, neki Kranjčan, je bil zraven, in so mi prijatelji, ki se ukvarjajo z letalstvom, zrihtali polet. To je bilo nepopisno, doživljaj, ki mu ne najdem primerjave.

Mogoče tisto, ko sem se po Kalahariju peljala z motorjem gledat sončni zahod, potem me je pa hudič pustil samo in sem se 15 kilometrov vozila sama. Mene ni bilo nič strah leteti, strah me je bilo edino tega, da bi mi bilo slabo, saj v tisto cev bruhati ni najboljša ideja. Ampak mi ni bilo nič slabo in je bilo super. To so izzivi. Mislim, da živiš zato, da povohaš vse, kar je zanimivega.

V založniški skupini Motomedia obstajata dva paradna konja, kar se tiče prinašanja denarja. To sta Cosmopolitan in Nova. Zanimivo, tudi Delo Revije ima dve podobni kuri z zlatimi jajci, Jano in Lady. Vse te revije nagovarjajo ženske. Zakaj prinašajo ženske revije več denarja kot tiste, ki so namenjene moškim?

Za to je več razlogov. Prvič, ženska je glavni potrošnik. Ženska kupuje razen avtomobilov vse, kar se prinese k hiši. In mediji, ki naslavljajo žensko in objavljajo vsebine, ki jo zanimajo, so polni oglasov. Zato ker oglas prodaš ženski mnogo bolj učinkovito, ker bo v trgovini kupila tisto stvar, moški pa ne. Druga reč je, da je ženska na splošno boljši bralec kot moški. Tudi v knjižnicah. Kdo si knjige sposoja? Babe. Tretjič, ženske revije so sestavljene tako, da ženski dajejo tisto, kar jo najbolj zanima.

Ženske hočejo imeti v ženskih revijah svoj sanjski svet, ki je enak, ne glede na to, ali ima ženska osnovno šolo ali tri fakultete, ali živi na podeželju ali v metropoli. Ona hoče imeti modo, kozmetiko, kuhanje, opravljanje, urejanje stanovanja. Se pa seveda te revije strahovito razlikujejo med seboj po imidžu, po glamurju, ki ga prinašajo, po predmetih, ki jih ponujajo. Ženska, ki živi v metropoli in je na vodilnem mestu, ima popolnoma druge želje kot delavka pri stroju, ampak interesni svet je popolnoma enak.

Seks …

Seks, ja, joj, seveda. Saj, najbrž sem še kaj izpustila. Pa ne samo seks, ampak ljubezen, kako ga osvojiti, kako ga zadržati, kaj storiti, če ga prevzame druga. Zelo modno je govoriti o tem, da tudi ženske seks najbolj zanima. Ženske seks gotovo zanima, ampak ženska seks opremi s čustvi, s svojimi čustvi, feminilnimi, ki so v marsičem zelo drugačna od moškega čustvovanja. Ženska potrebuje okrog seksa ogromno celofana, rožic in pentelj, in te rožice in pentlje okrog seksa morajo biti v babji reviji.

Saj te ta mlade, Cosmopolitan in Eva, so frajerke, ne, pa si frizur'ce delajo med nogami in kaj jaz vem kaj še vse, ampak bog ne daj, da ji moški ne reče: »Rad te 'mam.« Moški tako težko rečejo: »Rad te 'mam.« Moškim je to tako odveč. Ampak babe kot babe: »A me maš kaj rad?« To potrebujejo. Tudi te tamale, pri tridesetih, pri petintridesetih pa sploh, ko seks postane že malo rutina. Nobenemu se več ne da kaj dosti in je celofan z mašnico vedno bolj pomemben. In ženske revije to obvezno potrebujejo, obvezno.

Se tudi vam zdi, da je bralna kultura na Slovenskem že rahlo problematična?

Večinoma ne prebiram podatkov o tem, koliko se bere pri nas. Lahko rečem, da v metropolah na podzemnih železnicah ljudje mnogo več berejo kot na avtobusu od Ljubljane do Medvod. Ampak ne vem, ali se to da primerjati. Vem, da naj bi povprečni Avstrijec prebiral tri do štiri dnevnike, pri nas še enega ne. Res je, da zelo upadajo bralne navade, in to po vsej Evropi, za svet ne vem.

Človek ima na voljo 24 ur časa dnevno, ki ga moraš razporediti, kot veš in znaš, in če sediš pri internetu dve uri na dan, ti zmanjka časa za časopisje. To je zelo preprosta matematika. Je treba iti v šolo, je treba iti v disko, k frendom … V Mediani sem prebrala, da ljudje berejo revijo povprečno osem minut. Kaj pa je osem minut? Grozovito, to ni nič.

To pomeni, da moraš za vsako reč, ki jo daš v revijo, stokrat premisliti, kako jo nasloviti, kako dolga naj bo, s kakšno sliko opremiti … in imaš zelo malo šans, da bodo tisto, kar si dal v časopis, sploh prebrali. To je postal krut poklic.

Leta 1972 ste prevzeli Jano od takratnega moškega uredništva. Kakšna revija je bila to?

Težko rečem, kakšna revija je bila, ker je do takrat izšlo tako malo številk. Da bi lahko o tem kaj rekla, bi morala Jano opazovati vsaj eno leto, jaz pa sem prišla že po treh mesecih. To je bila revija, ki je bila gotovo prelomna bolj kot katerakoli pred njo, ker je bila narejena zato, da bi nosila denar. Saj, Stop je bil starejši, ampak ni bil še narejen, da bi nosil denar, Jana je bila prva. In seveda, takrat smo bili še zelo deviški, pojma nismo imeli o tem, kaj je sploh delanje denarja. Malo se nam je že sanjalo, kaj bi lahko dali v časopis, da bi se to zgodilo.

Ampak takrat časopisne hiše niso bile ustanovljene, da bi delale denar, ampak da bi vzgajale samoupravljalce in ustvarjalce lepše prihodnosti. No, moram pa povedati, da so bili tisti časi meni zelo simpatični, dobro sem živela in jih hranim v lepem spominu.

Na Jano ste prišli kot neke vrste stečajna upraviteljica …

Kot pogrebnik. Mitja Gorjup (urednik Dela, op. p.) je bil prepričan, da je to projekt, ki ne bo šel. Sama niti ne vem, zakaj projekt pod moškimi ni stekel. Moške teorije, teorije gospodov, ki so s tem začeli, so take, da bi se naklada dvignila, če bi jih pustili ustvarjati eno leto. Jaz mislim, da se ne bi, zato ker branim svoje barve. Mogoče je tudi, da tega niso delali pravi fantje. Odgovorni urednik je bil Janez Zadnikar, ki ga kot novinarja izredno cenim, ampak ne vem, ali je bil pravi, da bi delal babji cajteng.

Imel je popolnoma druge interese. Ante (Mahkota, op. p.), ki je stal v ozadju, je bil sicer namazan z vsemi žavbami, ampak tudi on je raje hodil v hribe. Potem so naredili tisti nesrečni slogan, ki je meni naredil več sivih las kot vsi dedci skupaj: »Moški, to se vas ne tiče.«

Gledano z današnjimi očmi, bi bilo iluzorno pričakovati od skupine moških, da bodo naredili dober ženski časopis?

To je bilo takrat malo posnemanje razmer v tujini, zato ker … Zdaj mislim, da ni več tako, ampak dolgo, tja do osemdesetih, je bilo tako, da so ogromno najbolj prestižnih svetovnih magazinov urejali geji. Ampak gejevska senzibilnost ni senzibilnost Anteja Mahkote ali Janeza Zadnikarja, gotovo ne. In so mislili fantje, da bo to čisto lahko, pa ni bilo. V reviji je bilo najbrž preveč moške hormonske slike, vtkane tako, da je nisi mogel razbrati iz naslova ali konteksta, ampak obstajali so podzavestni vplivi, ki so se razbili ob ženski psihi in niso delovali. Ampak to je zgolj teoretiziranje, v bistvu nikoli ne bomo vedeli, zakaj prva, moška Jana ni šla.

In sem prišla na Jano objokana z zagotovilom, da grem najkasneje v enem letu spet nazaj na TT, takrat Teleksa še ni bilo, in da prihajam tja samo zato, da ne bo videti, da smo takoj obupali. Imela sem občutek, da se ne da nič narediti, in nisem hotela nič narediti, ker me to absolutno ni zanimalo. Mislim, da je bil to recept – popolna jebivetrska neobremenjenost. Dajmo ga srat teh nekaj mesecev, potem gremo pa itak nazaj resne stvari delat!

Ampak koncept ste najbrž spremenili?

Jeklin: Naredila sem popolnoma nov časopis. Nekaj malega izkušenj, kaj se rado bere, smo že vsi imeli. In smo že v tistih zelo deviških časih vedeli, da če nagajaš državi, je to fino. In državi smo v Jani nepopisno nagajali, in to s socialno tematiko. To, da na Kozjanskem otroci bosi letajo okoli bajt, je bilo nekaj, kar je politiko razbesnelo. Skratka, prikrite, neprijetne stvari sistema, ki jih je skrival, ki jih ni hotel priznati in so na poseben način prizadevale žensko dušo. Bosi otroci, objokane mame, pijani moški, to je svet ženske senzibilitete, čeprav je tudi svet države, svet družbe, ampak ženske se nanj prav gotovo bolj senzibilno odzivajo kot moški.

Potem smo vedeli tudi to, da ljudi zanimajo grozovite nesreče. To sem spoznala že na Delu, kjer sem delala v ljubljanski redakciji, preden sem odšla na TT. In takrat, ko sem bila dežurna, so rekli: »Bernarda je dežurna, nesreča bo!« V tistih treh letih sem pokasirala vse najbolj svinjske nesreče daleč naokoli. Grozno je bilo. Bila sem zraven pri nesreči, ko je pri Zagrebu angleški avtobus na polovico prerezalo dvigalo, in to tako, da je 32 mladih prerezalo čez trebuhe.

Joco Žnidaršič je bil z menoj in sva hodila dobesedno po jetrih, črevih, mehurjih … Tisto je bil pa overdose, overdose … No, že takrat sem videla, da ljudje pasejo firbce ob avtomobilskih nesrečah, in to smo dajali v revijo. Potem so bili bledi začetki scene, pevke, manekenke …

In kje ste dobili navdih za iskanje vsebine za Jano?

Natanko tako sem izbirala teme, kot je to počel legendarni Nemmen, ki je ustanovil Stern, najboljši evropski magazin, in ga urejal 35 let. »Iz trebuha,« je rekel, ko so mu zastavili to vprašanje. In to je najboljša diagnoza, kako delati časopise. Iz trebuha jih delaš. Iz prepone.

Kakšno je bilo številčno razmerje med moškimi in ženskami pri Jani?

Delale smo jo skoraj brez moških, kar ni bilo dobro. Moških novinarjev skoraj nismo imeli. Po kazni so hodili k nam. Ženske teme, ženska počutja. Moški nekako, pa ne da ne bi hoteli hoditi k nam, ampak so se ženirali, jaz jih pa tudi nisem lovila s trnkom.

Bi si upali oziroma bi si znali predstavljati sebe v vlogi urednice moške revije, recimo Playboya?

Ne. Urejala bi karkoli, toda ne moške revije, kajti če velja, da so geji s posebno senzibilnostjo lahko dobro urejali ženske revije, mislim, da ženske moških časopisov ne morejo. Mislim, da se ženske in moški tako slabo poznamo, ker imamo tako drugačno hormonsko sliko. Jaz tega ne znam in tudi nobena druga ne. Mislim, da se znam vživeti v moškega zdaj, ko sem že na odpadu zgodovine. Ko sem bila malo mlajša, tudi jaz nisem razumela moškega sveta.

Zdaj počasi počasi prihaja vame, kaj je moški svet. Skozi vse izkušnje, skozi vsa opažanja, skozi eno celo lastno zgodovino izkušenj z moškimi, skozi vse te babje štorije, skozi vse te babje časopise, ki sem jih prebrala … Vedno sem se več družila z moškimi kot z ženskami, saj tudi živim mnogo bolj na moški način kot večina žensk, ki jih poznam. Pa vseeno je to drug univerzum, absolutno. In vsa nakladanja o enakopravnosti se tako zelo slabo realizirajo po vsem svetu, ker se vedno govori: ženska je moški. Figo je ženska moški, figo je moški ženska. To sta komplementarna univerzuma, komplementarna principa, ki sta si pa v bistvu grozovito različna.

Ampak Jana in podobne revije izhajajo iz temeljnega načela, da sta moški in ženska enaka, enakopravna …

Takrat sem tudi jaz še tako mislila. Saj sta v bistvu enakopravna. Mislim, da je vsa zgodovina enakopravnosti narobe zastavljena.

In kako bi to uredili?

Ne vem, če ni stvar že do konca zafurana, če se jo da nazaj potegniti. Ko je šel dedec nad mamuta (zdaj se delam norca, vemo, kdaj je mamut izumrl), mu ni bila baba nič fauš. In je raje v votlini stepala preprogo, kuhala, skrbela za mularijo, skratka, delitev dela je bila normalna. Lovec, močna polovica človeštva s fizično močjo, s predrznostjo, z iracionalnostjo, ki jo svet goni naprej kot ženski princip, je šel delat stvari, ki so se ženski zdele popolnoma nezanimive.

Ženska je pa svoj minimundus urejala po najboljših močeh. Ženske danes še vedno stepajo kože, moški pa letijo na Luno. To pa zdaj ni več v redu, ne? Ženske bi tudi letele na Luno. Tukaj se je zdaj po moje v zgodovini nekaj zgodilo, nekaj prelomilo. Ženska je ostala obsojena na svoj mali svet, ki je koristen, ki mora biti in ga zelo spoštujem, čim starejša sem, vedno bolj, samo moški so si pa izmislili igrice, ki so začele tudi ženske rajcati. Mamut jih ni, kaj drugega pa že. In tukaj se je zlomilo.

Moški so si preveč privoščili, ženskam so pustili premalo, in so lepega dne rekle: »Ni govora, jebite se, me hočemo tudi to, kar vi.« In, saj pravim, tako kot je zdaj svet postavljen, je težko kaj spreminjati. Mislim pa, da bo prihodnost prinesla take pretrese v tej civilizaciji, da … Mislim, da se bo zgodilo to samo od sebe, če bomo preživeli, če nas ne bo narava izpljunila. Tudi to se lahko zgodi.

Delali ste z ženskami, delali ste revijo za ženske, hkrati pa o ženskah nimate najboljšega mnenja.

Ne, ne, ne, o ženskah imam krasno mnenje. Samo trdim, da je moja hormonska slika taka, da sem bolj kompatibilna z moškimi kot z ženskami. Mislim, da so ženske krasne, saj konec koncev ženske skrbijo za preživetje. Saj, za kaj vas pa rabimo? Če bomo še spermo zamrznili, boste čisto nepotrebni. Ampak, bog ne daj, da vas ne bi bilo.

Toda – tole je iz nekega intervjuja – pravite, da vas krasi popolno pomanjkanje hinavščine, intriganstva in drugih lepih ženskih lastnosti.

Ja, saj moški imajo tudi lepe lastnosti, da smo si na jasnem. Ne bom rekla, da so ženske zavistne, hinavske, ampak to je ta ženski princip. Moški principi pa vemo, kateri so, ne? Plin do konca, eno na gobec.

Ali ni to nekako bolj simpatično?

Moškim gotovo. Je pa seveda diskutabilno, kako je lepše umreti. Če te kdo na kol natakne ali če ti strup vlije … Mogoče bi raje strup spila, kot bila nasajena na kol, ampak ne eno ne drugo ni ravno krasna perspektiva. Nikakor ne mislim, da so moški bolj krasni kot ženske, nikakor ne. Konec koncev, samo naravo poglejte. Uboga levinja (veliko sem se na safarije vozila)! Skoraj me je kap zadela, ko sem videla, da se moški princip, gnidasto len, pravzaprav potegne že iz biologije. Še loviti mora baba, otroke mora vzgajati, vse. Lev naredi dvakrat na leto, ali kolikokrat se pari, ne vem, po osem levčkov, potem se pa valja in je popolnoma nekoristen. Tako da ne bi moškega principa nič posebej občudovala. Je pa meni bolj fino govoriti o politiki in avtomobilih kot o pranju plenic in o tem, koliko časa je treba vreti neko zmes. Živim bolj po moško, samo zato se raje družim z moškimi. Daleč od tega, da bi mislila, da so moški kaj bolj fini kot ženske.

Kot urednica Jane ste morali krmariti v okvirih prevladujoče morale, ki ste jo kot Helena v Teleksu veselo načenjali. Ste kot Janina urednica kdaj delali zoper svoja načela?

Če te posedijo v uredniški sedež in ti rečejo, da moraš delati časopis, ki bo imel največjo naklado v Sloveniji, je to situacija, v kateri ne moreš ostati deviški, bodimo si čisto na jasnem. Nikoli se nisem pustila podkupovati, nikoli nisem hvalila politike zato, da bi delala politično kariero, naredila pa sem kup kompromisov. Ko ti umre edini otrok v prometni nesreči, najbrž ni najbolj etično, ko rečeš: »Binca (ali pa Sonja, Maja), lepo prosim, dobre slike pa jokajočo mater!« Pa smo to delali.

To smo delali v imenu naklade, to ni bilo etično, to je bilo mrhovinarsko, preprosto mrhovinarsko. To, kar prihaja zdaj, je pa politično mrhovinarstvo in se mi zdi v bistvu še hujše. Meni se je zdel moj poklic vedno skrajno diskutabilen. Velikokrat sem že rekla, da novinar ne bi bila več. Fotoreporter bi bila, ali pa novinar kakšnih specializiranih stvari … Pisala bi za National Geographic, ker imam naravo res rada. Ljudi ne posebno, živali in naravo pa.

Benignost, tak je vaš novinarski kredo. Kako bi ga razložili?

Mislim, da se tega ne da prav dobro razložiti. Ne delati škode, recimo, na najbolj banalnem nivoju. Za primer bom vzela Lady, ne Jane. Sicer moraš služiti s tračem, ampak da … Jaz ne bi nikdar napisala in poslikala Maria na dvorišču, nikdar. Ker imam občutek, da je Mario zaradi tega zelo trpel in da je imel najbrž tudi veliko škode. Vedno sem upoštevala to merilo, ali ljudem škodiš ali ne, ali jim povzročiš veliko hudih ur ali ne. Če ni treba, jaz tega ne delam.

Lady je še vedno zelo benigen trač, še vedno, in dokler bom jaz roko držala nad njo, bo takšna tudi ostala. Najhujša stvar, ki smo si jo privoščili, je bila, ko smo se nežno vprašali, ali si ni morda dala Đurotova Tanja povečati prsi. To je bila najhujša stvar, ki sem jo kadarkoli objavila. In še za to mi je po svoje žal. Je pa res, da ima kar lepo oprsje zadnje čase in so rekle punce: »A čmo?« Sem rekla: »Jebiga, dajmo, Nova je tu.« Pa mogoče za to ni bilo potrebe.

Kaj pa, če bi ugotovili, da vam je zaradi benignosti začela padati naklada?

Nikdar ne bi delala časopisov, v katerih bi bilo treba delati škodo, da bi se prodajali. Držim se načela, ki pravi, da ne delaj tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Se mi zdi, da mora na tem svet stati, če hočemo vsaj malo normalno živeti, saj itak normalnosti ni več. Gre za to, da lahko drug ob drugem sploh sobivamo.

Ampak nikjer ne piše, da morajo biti vse trač revije po svetu enake. Angleške so najhujše, italijanske pa ne dosti boljše. Italijanski Gente je imel priloženo kaseto z znamenitimi ljubezenskimi šepetanji, na kateri je angleški prestolonaslednik Charles rekel Camilli: »Rad bi bil tvoj tampon.« Če bi Drnovšek šepetal komurkoli: »Ti si moj tampon,« meni na misel ne bi padlo, da bi to objavila. Pa ne zato, ker je to Drnovšek, ampak zato, ker imam meje, do katerih grem, potem pa rečem: »Jaz nič več, drugi pa, kakor hočete.« Ničesar ne predpisujem. Svoje meje sem si postavila in imam pravico do njih, da lahko zvečer zaspim.

Nekje na koncu osemdesetih naj bi Jana po vaših besedah zašla v intelektualiziranje …

Kar ji je naklado zbilo na 40.000 izvodov. In kar dokazuje tisto, kar sem rekla na začetku o tem, kaj morajo vsebovati babje revije.

Za kakšno intelektualiziranje je šlo?

Šlo je za moje stare obsesije, ki se niso nikoli nehale, ko sem hotela objavljati stvari na malo višjem intelektualnem nivoju. Tako, kot sem jih vedno brala, kot jih še vedno berem. Saj, najbrž bi se dalo narediti tudi kakšen bolj intelektualen cajteng iz babjega časopisa, ampak ciljne publike ni zadosti. Slovencev je dva milijona, saj veste.

In polovica bralcev Jane je rekla: »Mi pa tega ne bomo brali.« In so nehali kupovati revijo. Takrat sem se v življenju najbolj namatrala. Časopis, ki pada s 70.000, 80.000 na 40.000, spraviti spet na 80.000, je največja uredniška muka, ki si jo sploh lahko predstavljate. Ko izgubiš zaupanje bralcev, se moraš res namatrati.

Na Jano ste torej prišli gasit požar, potem pa tam ostali trideset let. Kaj vas je ob vsej zvedavosti in želji, da bi rekli čim več, zadržalo toliko časa na enem mestu?

Zelo rada sem urednica, nimam nič proti temu in zdaj delam, kot veste, svoj deveti časopis. Mislim, da je izdelovati časopis kar zabavno delo. Drugič, pustili so mi nekaj, kar delam najraje v življenju, in to je pisanje. Ne glede na vse urednikovanje imam še vedno srce novinarja.

Na Jani sem lahko neomajno pisala. In medtem ko so mi na TT še lahko kaj popravljali, mi tega na Jani niso več mogli. In to, da imam na voljo ves časopis, ki ga lahko napolnim s svojimi temami, in da lahko pišem, kar hočem in o čemerkoli, je za nekoga, ki ima novinarsko srce, blazno fino. Me je sicer malo bolelo, ker nas v glavnem ženske berejo in zato sem hotela k delu pritegniti tudi moške, ampak vseeno. Izziv je bil enkraten.

Pa saj sem vse sorte počela. Štiri leta sem bila tudi direktor tozda Delo Revije, dragi moji. Poleg tega sem morala še Jano urejati. Vse živo sem že dala skozi.

Čeprav je Jana družinski časopis, ima zaradi branosti seveda tudi velik politični vpliv. Danilo Slivnik, vaš najzvestejši kritik, vam je očital prav to – usmerjenost političnega vpliva.

Danilo Slivnik me po tihem ljubi. (smeh) Imenoval me je rdeča baronesa. Zdaj so ti časi že mimo, ampak dolgo si ni mogel kaj, da ne bi v vsaki drugi ali tretji številki Maga kaj napisal o meni. Po moje gre za sprevrženo ljubezen (smeh), ker je bilo sicer grdo, ampak je imelo tisto pisanje o meni določen šarm in nisem mogla biti grozno jezna nanj. Sprevržena simpatija je bila, čisto sigurno.

Nič me pa ni ljubil Dejan Steinbuch, ki je moral na Magu opravljati najbolj umazano delo in ga je opravljal svinjsko. Nekega ponedeljkovega popoldneva mi je prinesel na uredništvo belo vrtnico. Mene ni bilo tam in jo je pustil v redakciji pri moji tajnici. Doma imam še vedno listek s Steinbuchovim sporočilom: »Spoštovana gospa Jeklin, lepo pozdravljeni in prosim, da ne zamerite. Dejan Steinbuch.« »Sranje bo!« sem si rekla in prvič in zadnjič poslala v torek svojo tajnico v tiskarno, Mag izide sicer ob sredah, in, hvala bogu, sploh ni bilo tako hudo. Sploh si nisem upala predstavljati, kaj bo tako groznega, da je moral Steinbuch prinesti vrtnico.

On se je, recimo, spuščal na ta nivo, pa se niti ne spomnim več točno, ker so me zelo veliko opravljali, da sploh ne znam pisati, da mi drugi pišejo članke. Mislim, brez veze. Če napiše Slivnik, da me je opazoval, kako sem v Harrod'su oziroma ne vem kje kupovala čipkasto perilo (smeh), je to šarmantno, če pa napiše Steinbuch, da sploh nisem pismena, je pa to drek. Karkoli je že napisal. Slivnik se me je zmeraj loteval z neko galantnostjo, sicer z zelo negativnim predznakom, ampak vsaj s sprevrženim šarmom. Tudi v Večerovih prilogah so se me lotili; tam pa tako pobalinsko, ampak sem popolnoma utrjena.

Sem že tako pokvarjena, da si pravim: »V redu, pljuvajo po meni zato, ker sem jim zanimiva. Ker če jim ne bi bila zanimiva, če jih ne bi intrigirala, bi me čez ramo vrgli in me nihče sploh ne bi videl.« Kar pomeni, da je tudi negativno pisanje neke sorte kompliment. Od začetka mi pa ni bilo vseeno. Od začetka me je Mladina rolala, raje ne povem, kako. Enkrat so napisali … Pa takrat sem bila stara manj kot petdeset let in še kar fejst. In so napisali, da se z Vero Kozmik hodiva kurbat na Kosovo, ker nobenega Slovenca ne zanimava več. Pa smo potem imeli direkcijo rolanja v Jani, kar samo dokazuje, da te stvari jemljem športno.

Če se vrnemo k Slivnikovim obtožbam – je pa res, da ne skrivate svoje naklonjenosti do Milana Kučana …

Ne, ne, absolutno ne, ker imam občutek, da je Milan Kučan veliko pametnega in dobrega naredil za Slovence. Po tihem itak tri četrt Slovenije to ve. Je pa tako, da bodo to vsi vedeli, ko bo umrl. Takrat ne bo nobenega problema več. Ne samo, da ga imam rada, ker mislim, da je fejst in da je naredil veliko pametnega, mislim tudi, da bi Slovenija krvavo potrebovala dobro socialistično stranko, ne komuniste, socialiste, take, ki jih tudi v Evropi ni več. Če bi jo imeli, bi takoj volila zanjo.

Ker ne maram kapitalizma in tega globalnega sranja, da jih ima zelo malo zelo veliko, večina pa crkava. Svoj svetovni nazor sem si oblikovala ne v partijskih šolah, ampak na svojih potovanjih, kjer sem res videla veliko sveta. Sem profesor za kolonializem. Videla sem celotno Afriko, uničeno do sodnega dne. Ne maram te zgodbe o kapitalizmu, vem, seveda, da je tudi socializem enak problem, ker konec koncev ne moreš nič jesti, če nič ne ustvariš, tu pa se ustvarjati ne da. A raje imam proletairat kot buržuje.

In res je, da sta Jana in pozneje Lady več pisali o levo usmerjenih politikih.

To ni tako res. Zelo sem se trudila in Janša je bil zame vedno markanten, pa ni hotel kaj dosti sodelovati. Janša je bil vedno tak, saj to vsi vemo: ali si bil njegov ali pa ti ni dal intervjuja. Enkrat je imela v klubu Gajo v Ljubljani socialdemokratska stranka nekaj za novinarje. Bila sem povabljena in sem doživela osebno, načrtno in sistematično šarmiranje Janeza Janše. Prišel me je iskat, peljal me je noter, posvetil se mi je. Moram reči, da zna biti Janez Janša najbolj šarmanten moški, kar sem jih kdaj srečala. In popolnoma razumem, da mu uspeva ta način vodenja.

Mislim, da ga gledajo kot boga. Saj je Hvalica zdaj rekel, da ga je gledal kot boga. On šarmira ljudi okrog sebe, da ga obožujejo in mu sledijo, on je neke sorte Jezus Kristus svoje stranke, in potem ko sem ga gledala samo pol ure, ko se je trudil z menoj, to čisto razumem. Še jaz sem se morala hudičevo potruditi, da sem mu zlezla iz mreže, ker je od hudiča. Samo jaz sem mu iz mreže zlezla, se tudi z džipi nisem takrat ponoči okrog prevažala in ohranila sem distanco. In ker me ni očaral, mi je zameril.

Mogoče se zdaj cela stvar umirja. Politika je bila pri nas glavna tema prvih deset let, saj prej o politiki nismo nič pisali. Imeti Hvalico v reviji je bilo isto kot imeti Mišo Molk. Politika kot estrada in mi smo politiko kot estrado uvedli ne zato, da bi politični svet spreminjali na glavo, da bi slovensko sceno vozili v levo, ampak zato, ker je bilo to zanimivo. Ker so se tudi vrteli na vseh družabnih srečanjih.

Pahor je bil najzvestejši obiskovalec tovrstnih prireditev in to se mu zdaj obrestuje. Prišel je na vsako pasjo veselico, najprej v Murinih oblekah, potem v Armaniju, zdaj že v čem boljšem. In zakaj ne bi pisali o Pahorju, če je zvezda vsakega izbora za miss Spodnjega Kašlja? To ni bila politika, to je bil pop. Sem pa pisala svoje uvodnike, v katerih sem povedala, kaj mislim o političnem trenutku.

Ko ste praznovali svojo šestdesetletnico v Vili Podrožnik, je bilo med povabljenimi opaziti samo levičarske politike, Kučana, Pahorja, Thalerja, Jelinčiča …

Mi smo vse povabili. (smeh)

Saj nimate samo vi težav z desno usmerjenimi politiki. Velika večina javno razmišljajočih, od novinarjev do satirikov, je naletela na njihovo odklonitev. Zakaj pravzaprav prihaja do tega?

Imam občutek, da je ves moj problem z levico ali desnico ta, da ima desnica mnogo manj smisla za humor kot levica. Da je mnogo bolj zadrta in da se ne zna iti družabnih igric. In kaj čem jaz, ki delam cajtng za ljudi, delat z desnico, ki vsako stvar zameri, ki nikamor ne pride, ki postavlja neke pogoje. Ti (levičarji, op. p.) so bili pa vedno veseljaki, so bili za vsak štos. Sama sem vedno tehtala, koliko tega ali drugega objaviti v reviji.

Šla sem skozi cele nočne more, če smo imeli v reviji dvakrat zapored, trikrat zelo redko, nekoga z izrazitim levim pedigrejem. Takrat sem rekla: »Živa, jaz rabim en'ga z desne.« In če greste gledat intervjuje, ni bilo pol na pol, zato ker so bili v glavnem dolgočasni. Samo na drugi strani so bili bolj veseljaki, imeli so smisel za štose, več so povedali, lepše so se oblekli, niso postavljali pogojev, niso izsiljevali. Jaz tudi velikega dela medijske scene nisem na plano vozila, ker je bil preveč problematičen, ker se je pustil pet dni prositi. Meni se ni ljubilo pet dni prositi, da ena Micka, ki tam nekaj poje na odru, pride v Jano. Če noče, pa noče. Za politike velja isto.

Tukaj smo, na razpolago smo, vi ste pop, pišemo o vas, ponujamo vam prostor, pridite, če nočete, pa je to vaš problem. Zakaj bi jih pa prosila? Bajuka sem takole prosila na Magistratu, če da intervju. »Ja,« je rekel, »se bomo zmenili.« In potem smo stali v vrsti. Hajdinjak je bil njegov tiskovni predstavnik. Trikrat, štirikrat, sama sem dvakrat govorila s Hajdinjakom. Sem rekla: »Gospod Hajdinjak, a vi veste, kakšno naklado ima Jana? Bajuk me ne bo zanimal, potem ko bo dal že dvajset intervjujev.« Potem se je Bajuk spomnil, da bi intervjuvali njegovo ženo. Bajukovo ženo! Nič nimam proti njegovi ženi, ampak če za Bajuka nismo dobri, potem tudi z njegovo ženo ne bomo naredili intervjuja.

Imela sem zelo prostodušne odnose z vsemi politiki, ampak sem imela občutek, da je Jana tak medij, da morajo biti ti idioti hvaležni, da se lahko valjajo po njej, ker jim imidž s tem raste. To je problem. Saj so bili na mojo šestdesetletnico vsi z desne povabljeni, in če niso prišli, je to njihov problem. Kaj naj Bajuka za rekelc vlečem, naj mi pride nazdravit? Ni govora.

V intervjuju, ki ste ga nedavno dali za lokalno ljubljansko televizijo, ste rekli, da o svojem osebnem življenju ne bi govorili, ker da je bilo pohujšljivo. Ker nas malo daje zavist, nas zanima, kaj je bilo tako pohujšljivega v vašem življenju?

Pohujšljivo? A sem rekla pohujšljivo?

Ja.

No, moje življenje je bilo pohujšljivo najbrž predvsem zato … Saj nisem nikoli naga okrog letala ali kaj podobnega, za to nisem imela dovolj dobre postave. (smeh) Moje življenje je bilo pohujšljivo v tem smislu, da sem si privoščila čisto vse, kar sem si hotela privoščiti, brez ozirov na to, kaj bodo ljudje rekli. Javno mnenje v zvezi z mojim načinom življenja me ni nikdar niti malo zanimalo. Šele potem, ko sem bila že v letih, sem ugotovila, da sem bila pravzaprav blazno privilegirana, da mi je to sploh lahko uspevalo.

Imela sem 31 let, ko sem začela živeti sama in sem imela občutek, da se mi ne bo nič zgodilo, če živim tako, kot mi paše. Pa bi se mi lahko, samo tega takrat nisem vedela. Sama sem okoli hodila, moške sem ob desetih domov pošiljala, ker mi ni prišlo na kraj pameti, da bi poslušala njihovo smrčanje, ker slabo spim … Saj nisem počela nič posebnega, ampak da sem živela tako, kot sem, je bilo najbrž pohujšljivo za večino.

Mega pohujšljiva je bila moja rubrika v TT, Helenina. Saj, kaj je pa to pohujšljivo, lepo vas prosim? Pohujšljivo je bilo pred dvajsetimi leti nekaj, kar je danes najbolj normalno. Ampak čisto sigurno sem šla marsikomu v nos, s tem, da me ni čisto nič brigalo, kaj si ljudje mislijo o meni. To je pa najbrž kar uspeh. Javno mnenje me sploh ne zanima.

Se pravi, da vas ne moti, ko preberete v knjigi, spet Slivnikovi, da ste gostoleča papiga, kar naj bi izjavil eden od vaših ljubimcev, ali da ste se s Tonetom Svetino ljubili na tigrovi preprogi pred gorečim kaminom pod slikami Jožeta Horvata – Jakija?

Kaj mi pa ja morajo obesiti, za božjo voljo! Saj sem že toliko časa na svetu, da mi nekaj pa ja morajo obesiti. Če sem tri leta živela s Svetino, se najbrž nisva gledala! Da ima Jakija po stenah, pa tudi vsi vejo! (smeh) Govorila sem zmeraj veliko in hitro, to tudi zdaj slišite. Pravzaprav sem jih malo slišala, glede na to, koliko sem bila izpostavljena in koliko sem provocirala. Sem še kar poceni skozi prišla.

John Malkovich je v intervjuju za Playboy izjavil, da ne verjame v trajno zvezo med dvema. Da je bilo to mogoče včasih, ko so ljudje živeli pol krajša življenja kot danes.

Absolutno se strinjam s tem. Seveda, verjamem v izjeme. Verjamem v pare, ki jih vidiš, ko se vsak s svojo palčko držita za rokce. To so izjeme, ki potrjujejo pravilo. V pametnih člankih sem brala, da je pradružina, ko smo živeli še v tropih kot primati, trajala štiri leta in da je seksualni naboj trajal štiri leta, ker so bila štiri leta tista najmanjša doba, ko se je otrok toliko socializiral, da ga je krdelo prevzelo in vzgajalo naprej. In človeški samec si je potem poiskal drugo samico in samica drugega samca. To sobivanje je bilo odvisno od mladiča in od skrbi zanj. Tam pri šestih, sedmih letih se štorija še zdaj začne.

Erotični naboj ugasne, čisto sigurno, prvinska privlačnost se razblini, nakar se začnejo moški ob ženski dolgočasiti. Verjamem v izjeme, da je lahko seks po tridesetih letih še vedno dober, ampak to je grozna izjema. Pravilo je to, da postane seks bolj ali manj vsakodneven. Izgubi mik novosti, razburljivosti. Pri tem imamo ženske spet te čustvene pentljice, krancljanje … Mislim, da ženske to manj prizadeva, čeprav se babe ravno tako zatrapajo.

Čez petnajst let ji eden zmeša glavo in potem počne bedarije, ki so mnogo bolj usodne kot tiste, ki jih počnejo moški. Ženske so pragmatične. Ženska, ki si je naredila z moškim dobro gnezdo, natanko ve, da če moškemu pusti, da izživi to mlado strast, in če je gnezdo kvalitetno, bo moški pricapljal nazaj.

Najboljši so ljubimci, tako na vsake kvatre enkrat … Iz nekega intervjuja z vami.

(Smeh) Od osemnajstega do šestdesetega leta nisem imela ljubimcev na vsake kvatre enkrat. Pravzaprav nisem živela niti teden dni brez resne zveze kakih trideset, štirideset let. To povem samo vam pa nikomur drugemu. Samo vsi moji moški so bili grozoviti reveži, ker nisem hotela kot ženska živeti z njimi. Ni me zanimalo gospodinjstvo, ni me zanimalo podrejanje, ni me zanimalo sobivanje na dolgočasen način. Moški so me vedno zanimali kot sogovorci, tudi seks, seveda, kot vsako normalno babo, ampak poleg tega sem si želela kvaliteten intelektualni pogovor, kakšno druženje v kinu, potem mi je bilo pa, kar se moških tiče, že kar dosti.

In nisem vedela, zakaj bi moral še smrčati zraven mene. Dvakrat sem poskusila z resno zvezo, se poročila in mislila, da se bom kaj spremenila. Pa se nisem. Jaz … za bežat je od mene. Jaz sem najslabše, kar se lahko moškemu pripeti. (smeh) Toda taka sem. Če so pristali na to igro, je bilo v redu, sicer pa smo se ločili. Bila sem najbrž dobra intelektualna naveza, ker me zanima veliko stvari, veliko stvari vem, se znam dosti normalno pogovarjati, poslušam, za skoraj vse drugo sem pa živa katastrofa.

Tadej Golob & Miran Ališič

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol