Anja Kovačič | 6. 4. 2023, 20:00

Jan Plestenjak delil prve podrobnosti s snemanja novega spota in nam zaupal, ali se želi poročiti, preden postane oče

Aleksandra Saša Prelesnik

Vsi vemo, da si želi otrok. Da je ravno praznoval rojstni dan. Da bomo v torek lahko slišali novo skladbo Do zadnje kaplje. Pa res že vse vemo o njem? Obiskali smo ga v zavetju njegove oljke, kjer nam je zaupal, kakšno poroko si želi in s kom vse je dočakal 50. rojstni dan.

Jan Plestenjak nikakor ni samo glasbenik. Še manj samo pevec ali pisec. Niti ni samo romantik ali šarmantni osvajalec ženskih src. V življenju je dosegel že ogromno. A ga to ni pustilo ravnodušnega. Ve, da so trenutki, ki začarajo, njegova hrana za dušo. Nikoli ni povsem zadovoljen, z veliko vnemo stremi višje in se zaveda, da če bi se enkrat ustavil, če bi njegova ustvarjalna duša izgubila strast, da bi jo s tem tudi sam.

Je neprekosljiv perfekcionist z jasno vizijo, ki ji sledi že 30. leto glasbenega ustvarjanja. Je zadovoljen? Ne. "Kaj pa je zadovoljstvo?" me vpraša. "To je, kot da rečeš, ali si srečen. A obstaja stanje sreče? Na trenutke sem zelo zadovoljen. Recimo, ko napolnim dvorano. Ampak se v isti sapi že sprašujem, česa nisem dobro naredil, kaj je bilo v redu, kje sem naredil napako. V isti sapi vse. Zadovoljstvo in nezadovoljstvo." 

"Vse se je dogajalo za to mizo!"

Ob tem posebnem rojstnodnevnem prazniku, po vstopu v abrahamova leta, tik pred izidom nove skladbe, sem bolj kot v kakšni ljubljanski ali primorski kavarni z njim želela poklepetati nekje, kjer se počuti najbolj mirno in sproščeno. Le kje drugje kot v objemu Strunjana, vonja po morju, soli in borovcih, v senci njegove španske oljke.

Anja Kovačič

Nad Obalo, kjer sva se pred leti spoznala in se zato tikava, ravno na dan srečanja ni posijalo sonce, ampak se je dan zavil v meglo. Toda to ni odvrnilo njegove iskrene topline, da bi se zlila z domačnostjo stvari, ki mu pomenijo največ. "Sediva za mizo, ki je meni najljubši del pohištva v tej hiši. Obstajajo samo tri takšne v Sloveniji. Gre za kmečko intarzijo iz leta 1852." Začne pripovedovati, medtem ko pogled skozi okno krasi morska meglica nad strunjanskimi solinami.

"Predvsem je to drag spomin. Mama jo je davnega 60. leta našla v eni vasi, visoko v hribih, Torka se imenuje vas." Mizo so želeli razsekati, a njegova mati ni bila za to. "Dam vam 10 mark, jim je rekla. In so ji odvrnili, da ji jo za ta denar s konji in s sanmi pripeljejo v dolino."

Zima je bila takrat, s prav posebnim žarom v očeh pripoveduje Jan in se smehljaje spominja materinih pripovedk.

"Mizo so pripeljali v dolino, ona pa jih je čakala na avtobusni postaji, da so jo z avtobusom nato pripeljali v Škofjo Loko. Na tej mizi je mama slikala, oba z bratom naju je tu previjala, jedli smo za to mizo. Vse se je dogajalo za to mizo," se z dotikom vrača v čase, ko sta z bratom uživala v brezskrbnih trenutkih otroštva. Ta miza mu je dragocen spomin. "To je najtrši les, ki obstaja v Sloveniji. Črn les, ki se imenuje nagnoj."

Obožuješ spomine. Kar žariš, ko se spominjaš pomembnih trenutkov. Kaj pa okrogla števila, koliko ti pomenijo? So ti rojstnodnevne prelomnice pomembne ali so nekaj, kar se zgodi, in greš dalje? 

Zame ta korak abrahama ni velik. Druge stvari so zame prelomnice. Ko sem izgubil brata in ko sem moral kljub vsemu narediti pet koncertov in ostati stabilen, na nogah, poskrbeti za mamo, da sem ji stal ob strani. Nosil odgovornost do benda in ljudi, ki so prišli na koncerte. Tam se vidi, koliko si stabilen. Leta, samoizpraševanje ... Če si inteligenten, se izprašuješ tudi prej. Eni se nikoli. In potem s tem prideta nezadovoljstvo in strah.

Erazem Gliha

S kom je Jan Plestenjak preživel rojstni dan?

Kako si potem praznoval 50 let, če ne daješ velike pozornosti takšnim trenutkom?

Dan pred rojstnim dnem smo snemali spot za novo skladbo Do zadnje kaplje. Preživeli smo ga v Goriških brdih. Bili smo v krasni kleti na domačiji Medot. Njihov dedek, Zvonimir Simčič, je na Dobrovem 30 let vodil največjo vinsko klet v Sloveniji, klet Brda, in celo uspel obuditi rebulo. Bila je zapuščena in odvržena, pa je spet oživela. Res mi je v veliko veselje delati z ljudmi, ki imajo tako veliko spoštovanje do slovenske tradicije.

osebni arhiv Jana Plestenjaka

Drugi del smo snemali v Grediču, majhnem gradu sredi Brd, Slovencem že zelo dobro poznan. Tam smo bili deset ur. Sploh ne vem, kako jim je to uspelo, ker imam po navadi štiri ure dovolj. Toliko dam navadno režiserju, da me ima na voljo, potem grem. Ampak sem se potrudil, pa še rojstni dan sem imel naslednji dan. Snemati smo nehali ob 23. uri, potem so nam pripravili še večerjo, pridružil se nam je Marjan Simčič in zanimiva družba, mož Lepe Brene, nekoč uspešni tenisač Boba Živojinović. In smo žurali do treh.

"Naslednji dan, ko sem dejansko imel abrahama, so me ljudje spraševali, kako se počutim. Počutil sem se starega 70 in ne samo 50 let."

Ampak tega ni opaziti v spotu?

Ne, prej smo bili ok, smo bili disciplinirani. To je moj 51. videospot. Lepa simbolika ob 50. rojstnem dnevu. Sicer ne maram snemanj, to mi je največja muka. Vse, kar je vizualnega, ko moram biti urejen, ali gre za fotkanje ali snemanje, ko moram razmišljati, kako so lasje in vse, je zame tako breme. In tega se ne morem znebiti, ker tako pač je. 

Erazem Gliha

No, to je bilo vse en dan prej, kaj pa 27. marca? Si kaj proslavil?

Snemali smo do 23. ure, ob polnoči so me presenetili s torto, po prekrokani noči sem se torej počutil kot 70 let star slavljenec, ki je šel nato še z mamo na kosilo. Naslednji dan sem snemal oddajo V petek zvečer, ki je posvečena meni in bo na sporedu 14. aprila. Potem pa sem svoj bend peljal na večerjo. To je bilo tisto praznovanje, če ga želiš tako poimenovati. Smo se šalili, da to ni bil team buidling, ampak body building, ker smo res veliko jedli. Poleg duha smo redili tudi telo ... (smeh, op. p.)

Kdo vse pa nastopa v tvojem spotu, poleg Ane, ki si nam jo že razkril?

Ana je res zelo elegantna in ima nekaj več kot 30 let. Nisem želel premlade. V drugem delu videa nastopa Nika Kar, karakterna ženska, ki zažari. Video je snemal modni fotograf Mitja Božič iz Izole, ki je tudi voznik relija, in ni mogel iz svoje kože, zato so v spotu tudi takšni kadri. Nika na cesti lovi fanta, te avtomobile pa so vozili profesionalci. Celo Andrej Jereb, naš večkratni prvak v reliju, je v enem od avtov, tako da sem zelo počaščen.

Menart

O tem, kakšne so njegove sanje in kdaj jih bo ulovil 

Si sanjal o čem drugem, kje bi rad bil pri 50? Vemo, da sanjaš o družini ...

Naučil sem se, da je nehvaležno sanjati o čemerkoli, kar je lahko uresničljivo. Sanje morajo biti neuresničljive. Ko jih enkrat ujameš, vidiš, da se ni nič bistveno spremenilo. Naj bo to nasvet mladim: vedno si postavite sanje, za katere ste prepričani, da jih nikoli ne boste ujeli. Pot je najlepša, sanje pa so tu kot upanje.

Se bojiš, da ne boš nikoli ujel sanj o družini?

Ne bi rekel, da sanjam o tem. Želim si družino. Tako ali tako sem že pozen, zamudil sem neke normalne parametre. Ostaja pa tu potreba, sploh če ti je uspelo v tem, kar delaš z ekipo in se zavedaš, da preprosto ni samo to bistvo. Da je neka druga resnica, poslanstvo. Sicer ne maram te besede, ne maram, da kdo reče, da je pisanje pesmi kakršen koli poklic, poslanstvo. Ne zdi se mi inteligentno to reči. Edino poslanstvo človeštva je nadaljevanje naše vrste. Zato smo bili poslani sem. Lahko si delamo utvare in vsak svoje delo poveličuje, se daje ne piedestale in samega sebe pumpa. Resnica pa je drugje.

Aleksandra Saša Prelesnik

Kaj pa poroka? Sanjaš tudi o tem? Je poroka tako pomembna, kot ustvariti družino?

Ne, v poroko bi jaz zaradi ženske pristal. Nimam te želje. Še posebej se ne obremenjujem s tem, da bi se moral prej poročiti, kot dobiti otroka. Če bi pa ženska imela veliko željo, bi to zaradi nje naredil.

Kot velik ljubitelj Slovenije imaš morda najljubšo lokacijo, kjer bi se poročil, če bi se?

Ne, ker nikoli nisem sanjaril o tem. Imam samo eno željo. Da bi bilo prisotnih samo deset, dvanajst ljudi. Ker se mi res ne ljubi, kot ne za abrahama, ukvarjati s stotimi ljudmi, poslušati tistih, ki jih nisem povabil, od mize do mize hoditi in gledati, koliko časa sem s kom preživel, sem bil z njimi dovolj ali ne ... Vse življenje animiram ljudi in se res ne bi na tak dan želel še s tem ukvarjati.

"Seks ni vse"

Kateri so zate trenutki sreče, če odmisliš koncerte in petje?

Intenzivnost je zame sreča. Vse delam zelo intenzivno. Sprehod, spiti dobro vino, biti s prijatelji, seksualnost, vsak trenutek je lahko intenziven. Še tako majhen, ki se morda komu zdi brez pomena, je zame velik. In to me izpolnjuje.

Pesem Tebe imam si napisal za mamo. Lahko kmalu pričakujemo tudi pesem za brata?

Tega pa res ne moreš načrtovati. Če bi želel načrtovati, bi postal uvoznik ali pa obrtnik, da bi lahko načrtoval, katere nove vijake bom uvozil.

Težki trenutki torej niso tisti, ki v tebi vzbudijo občutke za pisanje pesmi?

To ni res, vsaka izkušnja vzbudi občutke. Nekatere pesmi potem zorijo. Nekatere pa se zgodijo. Nekatere zorijo nekaj let, za nekatere pa niti ne veš, od kod si jih potegnil.

Aleksandra Saša Prelesnik

Si podobno kot vino z leti boljši?

Predvsem vidim, kaj je bistveno v življenju. Nepomembnim stvarem lahko rečem dovolj. Verjamem v to, kar sem naredil, čeprav se potem čez en mesec začnem spet spraševati. Znam oprostiti ljudem čustvene izpade, sprejmem opravičila, če se kdo opraviči. Racionalnih nategov pa nikoli ne odpustim. Čustvene izpade človeka, ki ti je ljub, če se iskreno opraviči, je treba sprejeti. Četudi te užali. 

Zakaj?

Ker lahko človek v tisti intenzivnosti čustev marsikaj naredi, kar sicer ne bi, pa mu je potem žal. Morda imam takšne ljudi celo raje, ker dajo sproti ven, kar jih tišči. Podobno kot ventilček. Moj ventilček na gumi ves čas po malem pušča. Kolesar, ki se vozi z mojo gumo, ve, da jo mora napolniti na vsakem 10. ovinku, in zagotovo ne bo padel. Nekdo, ki pa ima gume, ki nič ne puščajo, pa bodo samo enkrat eksplodirale in takrat lahko kolesar tudi umre.

Ti torej nikoli nisi eksplodiral?

Ves čas so ognjemetki, ni pa eksplozije.

Aleksandra Saša Prelesnik

S tabo vedno govorimo o čustvih, ljubezni, romantiki, bolečini, trpljenju ... Tudi zdaj hrepeniš po ljubezni. Je to iskren in pristen Jan ali ta, ki obstaja za javnost, notri pa se skriva nekdo drug?

Strast, hrepenenje in intenzivnost. To sem jaz. Če si z intenzivnim človekom, v družbi ali intimno, se zgodi fizika. Ko gre val intenzivnosti do neba, pomeni, da lahko tudi zelo pade. Obstaja torej amplituda gor in dol. Lahko izbiramo. Lahko smo z nekom, ki hodi na mini gričke, ali pa si želimo intenzivnosti. Ampak ta ima svojo ceno. Lahko nič ne daš od sebe, samo prazno formo - to zame ni življenje, ki ga je vredno živeti. Tako ne bi želel živeti.

Kako si predstavljaš idealno življenje na stara leta?

Da intenzivnost ne mine. Bo drugačna, kot je zdaj. Seks ni vse. Lahko film pogledaš z ljubljeno osebo, se pogovarjaš. Lahko gledaš skozi okno, kako je drevo odvrglo liste, pa podoživljaš intenzivnost. Intenzivnost naj ostane in z njo tudi varnost, občutek varnosti ... Spoštovanje drug do drugega. Tudi prepiri naj bodo del te intenzivnosti. Kakšna pa je zveza brez prepirov? Po viharju pride bonaca, je krasno. Prisotne mora biti veliko čustvene inteligence. 

Zdaj veš, kaj ja in kaj ne. Se ti zdi, da prideš s starostjo, z leti do točke, ko znaš postaviti meje?

Jaz vem, kaj ne. Kaj ja, pa še ne vem. Bolj vem, kaj ne. Skoraj gotovo vem, kaj ne. Ko se ti zgodi tako ogromno stvari, veš, česa si ne želiš. Ne želim si neodgovornosti, nespoštovanja, ne želim si partnerja brez čustvene globine. Morda celo ne morem brez intenzivnosti ... 

Aleksandra Saša Prelesnik

Težko je gledati v prihodnost, pa vendar - ob 50. rojstnem dnevu, po težkem obdobju, ki je za tabo, si želiš kaj korenitega spremeniti?

Bolj mirno bi rad živel, to turnejo še odpojem, potem pa eno leto ne bo koncertov. Bolj mirno si bom zastavil načrte. Samo tiste bombončke si bom vzel.

Si utrujen, ali zakaj ta mirnost?

Mogoče mi ni več treba toliko noreti z nenehnim potrjevanjem. Pri svojih letih imam nekoliko več gotovosti in ni prisotne nenehne borbe. 

Potrebuješ poleg razprodanih koncertov še druge potrditve, da si na pravi poti, da si zadovoljen sam s sabo?

Še vedno potrebujem polne dvorane, da si napolnim svoj ego. Vem, da ni prav. Še vedno sem na ravni, kjer si ego polnim s temi uspehi. Če bi imel družino, bi si z drugimi stvarmi ego polnil, in to bi bilo bolj zdravo. Vem, da ni v redu, ampak ne znam drugače.

Erazem Gliha

Pogreša dotik, človeškost in žive ljudi

Sočutje, opora, ljudje, ki ti stojijo ob strani, ko si na težki poti. Takrat ljudje potrebujemo ob sebi pravo oporo. Se ti zdi, da si znamo nuditi ramo?

Telefoni, korona in družbena omrežja so individualizem pripeljale do te stopnje, da tega ni več ... To opazim tudi na koncertu, ko imam pred sabo osem tisoč ljudi, za katere vidim, da se ne povezujejo več tako kot prej. Vsak je sam prišel tja, niso več tako odprti drug do drugega kot včasih. Saj na koncu, ko se vsi spet vnamejo, je žurka, vse eksplodira, ampak se je res zgodil ta individualizem. Vsak od nas ima svoj mikrosvet na družbenih omrežjih, ki je postal pomembnejši od tega, kar je tu z nami ta trenutek v realnosti. In me skrbi, da to za empatijo in njen razvoj ni najboljše, to ni najboljši recept za človeštvo.

Kako pa bi nam še lahko uspelo, da se spet povežemo?

Če bi ugasnili internet, bi se to takoj zgodilo. Samo ga ne bomo. Poglej ta trenutek. Saj vsi prek spleta kupujejo obleke. Kje pa je prodajalec, pa pogovor, koketiranje, nasmeh, besede in pogledi, pa komentiranje. Ni več tega.

Pogrešaš ta stik?

Pogrešam več te človeškosti, ampak svoj svet ohranjam z ljudmi, ki to imajo. Vidim pa pri mlajših, s katerimi sodelujem, da je problem že sama komunikacija. Ampak to je nov svet in tak je. To je treba sprejeti.

Misliš, da se boš moral tega novega načina naučiti in ga res sprejeti, še posebej, če dobiš otroka?

Pred kratkim sem bil na večerji s prijateljem, ki ima 12-letno hčer. Tudi njegova žena je bila zraven. Bili smo za mizo, lepo smo se imeli, on je nekaj spekel, klepetali smo. Bil sem presenečen, s kakšnim zanimanjem je njegova hči spremljala debate, ki so vsakemu običajnemu najstniku najverjetneje dolgočasne. Zakaj je njej tako zanimivo tri ure sedeti tam z nami. In ga vprašam, pa mi odgovori, da njegova hči nima telefona. Tudi računalnika ne uporabljajo. Pa me je zanimalo, kako ji je v šoli, ko je verjetno ena redkih brez telefona in jo zaradi tega sošolci zbadajo. Oče ji je svetoval, naj se v tem primeru odzove: "Res je, nimam telefona, sem se pa naučila voziti avto. Pa naj se še kdo javi, ki to zna."

Aleksandra Saša Prelesnik

Torej se v družbi še da, imaš upanje, da obdržimo ta stik, človeškost?

Od vzgoje je ogromno odvisno. Nisem v poziciji, da bi koga učil ali mu pamet solil, bi bilo preveč arogantno, mislim pa, da če daš otroku ipad v roke za mizo, si slab starš, ker se ti ne da z njim ukvarjati. To je zame poraz za starša. Zdaj kot zunanji opazovalec pravim, nimam pa nobene pravice, da koga sodim.

Bo ostal zasidran v Strunjanu?

Se spominjaš kakšne odločitve iz preteklosti, na katero si še posebej ponosen?

Mislim, da je bilo leta 2001 ali 2002, ko sem se v Ameriki prav odločil. Ko se me pripeljali na največji menedžment, ki je delal za Georgea Micheala in Enriqueja Iglesiasa, takrat je ravno eksplodiral. Pripeljali so me do ljudi, do katerih ne pridejo niti tisti, ki tam živijo 10, 15 let, pa se trudijo, in ni možnosti, da pridejo do njih. Rekli so mi, da imam 10 odstotkov možnosti za uspeh, če bom tam živel. Solastniki CNN, moji prijatelji, so bili noro navdušeni nad številko, da je to noro in super, da naj ostanem, naj živim z njimi. Odločil sem se, da imam noro rad tole državico in da nimam tako velikega hrepenenja po globalnem uspehu. Ker uspeh je uspeh, kjer koli si, samo tiste tri nule na računu so lahko več. Za to pa mi je res vseeno. 

Tale razgled na Sečoveljske soline torej ne uspe odtehtati zneska na računu ... 

Toplina je to. Zrastli smo tu. Slovenci smo zelo navezani na svoje domove. V Ameriki ni tega. Mi smo pa zelo navezani. Mogoče celo premalo to pokažemo, premalo to nosimo kot čin na rami. Preveč bežimo od tega v nekem kompleksu majhnosti. In to je največja napaka Slovenije. Na vseh poljih. Nositi svoj izvor s ponosom. In biti hkrati spoštljiv do vseh, to se seveda ne sme izključevati.

osebni arhiv Jana Plestenjaka

Boš ostal zasidran na Obali?

Poglej skozi okno. Ne vidim razloga, da ne bi. 

Ampak ti nisi čisti Primorec. Si forešt ... 

Tu je zelo malo čistih Primorcev, vsi smo v glavnem pritepenci. Sem mešanec. Pol Srb, pol Slovenec, ki je v Škofji Loki gor zrasel. Tam sem bil prvih 24 let, zdaj sem tu že 25 let. Tu je res taka mešanica, pa pristanišča, zelo malo ljudi lahko legitimno reče, da so Primorci. Ravno zadnjič smo se s fanti pogovarjali, koliko je tu sploh pravih Strunjanotov. Ne vem, če so jih našteli osem. 

"Najhuje je biti z nekom, pa biti sam"

Obstajajo pri tebi pobegi iz realnosti? To že vsi počnemo, ni ti treba biti slaven in pomemben, preobremenjen. Kaj ti narediš za svoj odmik?

Mogoče res kakšna družba, ki je zafrkantska, inteligentna, kakšna dobra steklenica vina. Včasih se v avto usedem in se grem vozit brez cilja. 

Si torej človek družbe ali osame?

Veš kaj, ta osamljenost je tako. Najhuje je biti z nekom, pa biti sam. Potem je lažje biti sam. Ljudi, s katerimi rasteš, in drug drugega objemaš s čustvi in vsebino, je res malo. Z leti je moja toleranca do prazne družbe že skoraj ničelna. Ne da se mi niti več prilagoditi niti ne za tisti trenutek za mizo. 

Praznični koncerti so del Jana Plestenjaka. Koliko ti prazniki pomenijo?

Ne pomenijo mi generalno veliko, morda zaradi načina življenja, ker je vsaj sto večerov v letu, ki so, kot da bi bili praznični. In ko imaš takšno življenje leta in leta, kaj ti lahko potem pomeni en rojstni dan, eno obeležje. Po drugi strani si rečem, da je to super za nekatere, ker nimamo vsi istega življenja. Nekdo ima vsak dan obvezno službo, ima bolj urejeno življenje kot jaz in mora načrtovati. Jaz ne načrtujem niti počitnic. Ničesar. Da bi rekel, maja gremo pa za en teden tja in tja. Tega si ne morem predstavljati. Ne vem, ali se mi bo takrat dalo kam ali ne. Prazniki so super, da animirajo druženje ljudi. Se mi ne zdi nič narobe. Ne čutim pa te potrebe. Dobro, za rojstni dan greš na kosilo z družino. Ne vem pa, kdaj sem nazadnje žurko naredil.

Aleksandra Saša Prelesnik

Najlepše darilo, ki si ga kadarkoli dobil?

S tem lahko nekoga užalim ... Recimo, super darilo je bilo letos za božič. Dobre klobase in domač sir. Rad imam darila, ki se porabijo, delijo in da niso na polici, ko ti začnejo iti na živce čez par let. 

Katera je tvoja rojstnodnevna želja, ki si jo delil s prijatelji?

Ni vse za vsako uho ... Prijatelji jo poznajo. Je pa pri meni tako, da v šali vedno, ko me kdo vpraša, kaj bi imel za darilo, odgovorim, naj prinese kaj dragocenega. Vsi rečejo, nič ne nosi, pa da ja ne boš kaj nosil. Jaz pa ravno nasprotno kot drugi, da je malo nelagodja. (smeh)

Se potrudiš z darili, ko jih kupuješ drugim?

Ob rojstnih dnevih se ne trudim, med letom pa se z darili, ki jih kupim kar tako, zelo potrudim. Znam presenetiti s kakšno lepo stvarjo brez razloga. Potem sem pa tak, da rečem, hej, saj imaš kmalu rojstni dan, naj bo to darilo za pol leta vnaprej. 

"Daj, kakšen kreten pa si ..."

Je kakšen dogodek v karieri, ki bi ga želel pozabiti, in tak, ki se ga boš za vedno spominjal?

Svoje prve komade, ki so bili brezvezni, ko je bilo vse narobe, kakšne svoje butaste izjave, imidže. To bi najraje pozabil, ampak po drugi strani rečem, saj to je del zgodbe. Zato sem tudi sam sebi lahko rekel, daj, kakšen kreten pa si, daj se popravi, bodi boljši. Morda bi bil brez tega manj samokritičen. Manjši razvoj bi imel. Poznam veliko pevcev, ki so zelo kakovostno začeli, ampak so potem tam ostali naslednjih 20 let in niso naredili nobenega premika. Mogoče se mi je to moralo narediti. Malo mi je nerodno, malo se nasmejim, tisti, ki me sovražijo, v tem uživajo in se delajo norca iz mene. Pa naj, če imajo zato boljši dan, super, sem še za njih nekaj naredil.

Katera tvoja skladba ti največ pomeni, ti je najbolj pri srcu? 

Malo je odvisno od trenutka, je pa pesem Lepa najbolj ...

"Združuje to mojo intenzivnost, od duhovne povezovanosti do seksualnosti, od dojemanja ženske, kurba in devica, vse v eni osebi."

To je ta intenzivnost. To je tudi en tak moški verz: "Rad bi, da verjameš, da bom hranil tvoje sanje, da bom tvoj vojak, da bom padel zanje." Se mi zdi, da to moški mora biti. 

Včasih mi je smešno, ko pod odrom stoji mularija. Mladi so in pojejo pesmi, ki so starejše od njih. Takrat se počutim ... No, takrat se mogoče malo zamislim, da imam leta. Ampak ko si trideset let na sceni ... Pred leti si bil del njih, si čutil isto vibracijo, zdaj imajo oni svojo, ampak prek pesmi dihajo s tabo. To je ena taka posebna čarovnija.

"Do zadnje kaplje je pesem o meni"

Imaš lokacijo, kjer še nisi imel koncerta, pa bi rad igral?

Včasih me preseneti kakšen manjši kraj. Recimo na Kozjanskem, ko sem bil, je bilo super, pa na severni Primorski sem bolj malo. Tam bi rad bil večkrat. Ampak to so res majhni kraji. Kadar sem pripravljen narediti kaj manjšega, je to za dušo.

Si s kom iz zasebnih koncertov (p)ostal prijatelj?

Seveda, navadno so to kulturni in spoštljivi ljudje, ki jih prej tudi preverimo, da ne pademo v osje gnezdo. Je lepo narediti takšen koncert, ni nelagodno.

Erazem Gliha

O svoji intenzivnosti pripoveduješ in poješ tudi v novi skladbi Do zadnje kaplje, ki jo bomo kmalu lahko slišali.

To je zelo avtobiografska skladba. O tem, kako se me vse, kar ni intenzivno, ne dotakne, me celo prazni. Lahko so preproste stvari. Ni treba, da kaj pada iz vesolja, samo da je doživljanje intenzivno. O tem govori pesem.

"Do zadnje kaplje pijeva, kar da nebo, do zadnje kaplje pijeva, naj bo, kar bo."

Je**š vse. A bom ves čas živel v strahu? Ne. Gremo! Tako tudi živim. Vedno mi vsi govorijo, da sem perfekcionist. Ko pridejo usodni trenutki, pa grem. Perfekcionist sem, ko se je treba odločati, kakšne barve bo kabel, zakaj nima nekdo tistih čevljev na odru, zakaj ni nekdo pravočasno prišel in mi odnesel stojala, ampak to so tehnikalije. Pri velikih odločitvah sem pa - gremo naprej. Ne popuščam in ne bom, ker sicer je nesmiselno. 

Erazem Gliha

Pri vsebini lahko potegnemo vzporednice z vsem. Z bratovim slovesom, s skrbjo za mamo, z razhodom z zadnjim dekletom. Povsod je prisotna prispodoba živeti do konca, do zadnje kaplje ... Je bila pesem napisana za določeno osebo? 

Je predvsem zelo, zelo osebna. Ni namenjena eni osebi, ampak je moj način življenja. To je v bistvu pesem o meni. So pa, seveda, prisotni elementi iz različnih odnosov. Pisal sem jo pred poletjem, ideja za naslov pa je padla, ko sem bil z enim županom na kosilu. Jemo in natakar prinese steklenico, v kateri je bilo še čisto malo notri, in je ni do konca stočil. Sem mu rekel, do konca, do konca. In reče župan: "Do zadnje kaplje!" Uuu, sem rekel, to je naslov, to je naslov za pesem.

Novo na Metroplay: Jure Godler iskreno o delu sebe, ki je javnosti skrit | Po mojem okusu