Intervju z Alešem Štegerjem: "S tem, ko pišeš, poskušaš sprožiti družbene procese"

Kako to, da ste ob tem, da pišete, prevajate in urejate knjige ... nemalokrat tudi pobudnik kulturnih dogajanj?

Tudi zaradi občutka, da bi ta prostor lahko bil bistveno boljši.

V kakšnem smislu boljši?

Gre za to, da bi drugače komunicirali. Ne gre za kvantitetno slepilo dogodkov, ampak način, kako drug z drugim znotraj umetniškega sveta in širše komuniciramo. Običajno se komunicira prek molka, se pravi, da se ne komunicira, kar je naporno in slabo.

V smislu, da ni nič dorečenega?

Ne gre za nedorečeno, gre za to, da se pri nas v kulturi umor izvaja prek molka in se določenih stvari ne izreče. Od tod je v meni že od nekdaj želja spreminjati na bolje, kar vedno pomeni tudi pretok ne le znotraj družbe, ki govori moj materni jezik, temveč bistveno širše, ker se mi zdi, da je to edini izhod, edina možnost. V slovenski družbi so tendence od nekdaj drugačne. Samoobrambne reakcije so zelo močne, zelo nasilne in dostikrat vodijo k temu, da je bolje, da se nič ne zgodi, kot da se karkoli dogaja s spremenljivkami, ki jih ne obvladajo.

Ste v Študentski založbi, danes Beletrini, od samih začetkov?

Bil sem soustanovitelj založbe pred 20 leti s tem, da je v tistem trenutku to pomenilo nekaj drugega. Bili so drugi časi, bilo je bistveno več socialnega prostora, vsaj navideznega. Imenovali smo se Študentska založba, Beletrina pa je bila knjižna zbirka, zdaj se Beletrina imenujeta založba in zbirka.

Takrat so se zelo radikalno iskali novi modeli, nove generacije na monopolističnem prizorišču, manj na kulturno­umetniškem. Sčasoma so se karte na novo razdelile, toda pristna gesta po nenehni inovaciji in odpiranju prostora je ostala znotraj kroga, kakor tudi po odkrivanju drugih pristopov, ljudi, izmenjavah, tipanju, vztrajanju na nemirni poziciji in na nenehnem nezadovoljstvu.

Želite povedati, da znotraj založbe nimate prakse zapiranja, 'ziheraštva'?

Ne, to tudi ne bi zadovoljevalo ljudi, ki delujejo znotraj tega okvira.

Deluje znotraj založbe kar nekaj avtorjev?

Po eni strani so avtorji, ustvarjalci, humanisti, drugi umetniki, gre za preplet intelektualcev in vsega, kar osrečuje ter na neki način ustvarja modus vivendi, ki je res usmerjen na sobivanje zelo različnih pozitur. Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? Vsi imamo tudi skupne težave, nasprotnike.

Potrošništvo, nove oblike komunikacij, katerih se vsi poskušamo privaditi, vsaj naša generacija, ki je dolgo odraščala brez računalnikov. Znotraj tega risa smo tudi inovativni, recimo z Biblosom (spletna eKnjižnica in eKnjigarna) in podobnimi zadevami. Vseeno se mi zdi, da v srži vztrajamo pri srčni kulturi, pri kulturi odnosov med ljudmi, drug do drugega.

Vztrajate pri besedah, za katerimi stoji nekaj konkretnega?

V besedi je lahko vse, lahko pa je popolna praznina. Sami izbiramo, kako bomo z besedami ravnali in jih konstituirali prek jezika. V tem smislu je jezik lahko čista manipulacija, lahko pa je nekaj popolno zavezujočega. Oboje je možno. Jezik je lahko kurba marketinga, lahko pa je sporočilo Boga.

Ste bili tudi na festivalu Dnevi poezije in vina dejavni od samih začetkov?

Festivala smo se domislili skupaj z režiserjem Sašo Jovanovićem in vinarjem Aleksom Klincem. Spomnim se, da sta, ko smo začeli v Medani, bili le dve sobi za turiste v vsem mestu in so vsi spali na kavčih pri vinarjih. Bilo je povsem drugače. Ti kraji so doživeli nepopisni razcvet.

Pomnim pogovor med dvema starejšima gospema, ki sem ga slučajno ujel, ko sem že nehal voditi festival. Prišli sta od drugje, nista vedli, kdo sem, in povedali sta mi: "Gremo na poezijo." To mi je povedalo, da mi je neko stvar uspelo konstituirati do te mere, da so ljudje bili pripravljeni zaradi poezije priti nekam drugam, kar poskušamo tudi na Ptuju.

Se je vaše sodelovanje z Medano izčrpalo?

Po eni strani, po drugi strani pa je seveda drugačen izziv organizirati festival v mestu v primerjavi z okoljem, ki ima omejeno strukturo za tovrstne zadeve. Selitev festivala je seveda vedno tvegana, ampak v tem primeru se je zelo dobro obrestovala. Ptuj je mesto, ki že desetletja spi, Sneguljčica.

Vsaka generacija misli: "Zdaj, zdaj jo bomo prebudili." Pa ne uspe. Zdi se mi, da zdaj vseeno prihaja do prelomne točke, ne zgolj zaradi našega festivala, ampak tudi zaradi drugih aktivnosti. Konstituira se potrebna kritična masa, ki potrebuje še dodatnega zagona, da bi stopila na drugo stran. Potrebuješ 30 odstotkov ljudi, ki mislijo drugače, da začneš z določeno hitrostjo spreminjati svet. Teh 30 odstotkov se tam počasi prešteva, išče.

Letos bo festival Dnevi poezije in vina potekal osemnajstič, od tega četrtič na Ptuju. Kako vidite festival?

Hkrati smo ustanavljali založbo in festival, ki ga je sprva organizirala ŠOU kultura, pozneje pa se je prenesel na založbo, ker smo imeli celotno izvedbeno strukturo. Festival noče biti zgolj pesniški festival, hoče tudi odkrivati različne povezave, ki jih poezija ima z različnimi drugimi svetovi, kar se tudi pri občinstvu obrestuje. Večina ljudi je pred poezijo preplašena. Če slišijo za poezijo, se primejo za revolver. Ko pa vidijo, da gre za nekaj, kamor bodo lahko pobegnili, se tej izkušnji prepustijo, zaradi česa so običajno zelo srečni.

Drži, da je festivalska ponudba zelo široka?

Imamo večerna branja, glasbo s projekcijami, ko pride tudi tisoč ljudi, imamo pa tudi vrsto intimnih branj, ki so namenjena za največ do 30 oseb, takrat gremo nekomu na dom. Tudi to, da stopiš v intimni prostor nekoga, česar turisti sicer nikoli ne doživijo, privablja ogromno publike. Vseeno pa je uspešnost tega recepta v tem, da branje ostaja intimno. To ni še en festival, veselica s Severino in pijanko, hkrati pa smo zelo veseli.

Zakaj je na splošno takšen prepad med poezijo in bralci?

Obstaja zloglasna Eisenbergerjeva konstanta, po kateri je 1348 bralcev poezije v vsakem jeziku, ne glede na to, kako velik je. Dejansko mislim, da je poezija kot vrhunski laboratorij. Čeprav je potrebnega manj predznanja kot za vrhunskega znanstvenika, se vseeno dogaja odkrivanje živega mišljenja, ki pa se podaja na videz na nenavaden način skozi jezik.

Ljudje se rahlo ustrašijo tega dialoga, saj je ta zelo močan, ker je konstitutiven, kar se tiče tvojega bitja. Po drugi strani pa smo vse bolj uspavani in razvajeni, pripravljeni sprejemati vse tisto, kar je postreženo na pladnju v predvidljivih škatlicah in ne skriva nobenih presenečenj. Kot potrošniška družba pa ne želimo ničesar novega, želimo zgolj stare stvari na novo zapakirane. To ni poezija, poezija nenehno odkriva.

Lahko kot urednik zajamete iz drugih svetov?

Gre za obliko izbire, saj poskušam urejati knjige, ki niso le pesniške, ampak recimo humanistične. Tu se mi odpirajo svetovi, v katere sicer ne bi segel do te mere, če ne bi urejal knjig. Po eni strani knjižna zbirka Koda spremlja tudi moja intimna zanimanja, po drugi strani pa detektira prostor v smislu, kaj bi zdaj bilo vredno upoštevati kot informacijo v prostoru.

Lahko rečemo, da imate srečo, ker se družite z zanimivimi ljudmi?

V Sloveniji nista problem srečevanje in druženje, če ima človek v sebi vzgib, da gre komu naproti. Pred časom je recimo bil tu Sergio Ramirez, znan latinskoameriški pisatelj iz Nikaragve, in sem šel z njim na kavo. Poanta tega je, da sem ga poklical, ali se lahko srečava, in ni bilo nobene težave, bil pa sem edini. To pomeni, da nimamo iniciative za druženje z ljudmi, ki nas zanimajo, kar je zelo čudno.

Vsepovsod v tujini bi ljudje takšnim osebnostim normalno sledili, pri nas pa je ravno obratno. Če je nekdo zainteresiran za vsebino, ki jo nosijo ljudje, je Ljubljana, Slovenija obljubljena dežela, ker ljudje hodijo sem in imajo običajno preveč časa. Nihče si ne upa ali noče z njimi ukvarjati, lahko pa bi bili zelo intimni z velikimi osebnostmi, ki so drugje popolnoma zasedene. Na drugih področjih je enako.

Pretok zelo zanimivih ljudi je silen, izplen v smislu soočanja, srečevanja, kreativnega odzivanja na te ljudi pa je relativno majhen. Zgodi se kakšen dogodek, razstava, koncert in ljudje gredo. Gre za nevidno mrežo, ki se spleta ali ne spleta, ki je pri nas zelo redko posejana.

To pomeni, da nismo na kulturnem obrobju?

Kultura je živa stvar, trenutno še nismo na obrobju, nam pa grozi, da bomo padali čedalje bolj na kulturno obrobje. To se vidi po kulturnih institucijah, ki pri nas zapirajo vrata tujim kulturnim predstavam ali se njihovo število manjša. Če sledimo dogajanja, vidimo, da smo v geostrateškem pomenu potisnjeni na obrobje. Nimamo niti kolektivne zgodbe, ki bi jo lahko ponudili, bodisi tragično, posebno, svojstveno, naj bo le zgodba. Imamo močne individuume, zgodbe pa ne.

Kako to?

Po eni strani smo vzgojeni v kulturi, ki misli, da ve o vsemu vse, in to boljše od vseh drugih. Po drugi strani historično ni bil vzpostavljen mehanizem, ki bi postavil neko zgodbo, na katero bi se drugi lepili in iz nje črpali energijo. Nikoli je nismo imeli, mogoče je osamosvojitev bila edina zgodba, na drugih področjih pa jo nikoli nismo imeli, tudi na področju turizma ne.

Dnevi poezije in vina na Ptuju ne spadajo v nekaj takšnega?

To je mikrozgodba. Kot kultura potrebuješ zgodbo, kot jo ima Islandija ali pa Nizozemci. Imamo parcialne fenomene, nimamo pa zgodbe, ki bi bila zasidrana v nas in iz katere bi znali kolektivno črpati različni ljudje, ki se med sabo ne poznajo. Jaz črpam od tam, nekdo drug od drugje, toda to je mozaik, ki se ne sestavi. Vsak vidi predvsem svoj kamenček in mogoče še nekaj obrobnih, ni pa koherentne zgodbe.

Zakaj?

V določenem času nas je historično, ko nismo imeli lastne subjektivitete, disperznost ohranila pri življenju, ker se je vsak držal svoje. Od tega se nismo odmaknili, še vedno mentalno vztrajamo pri modelih, ki so bili postavljeni tedaj. Čeprav smo v drugih časih, se notranje nismo spremenili. Posvojili smo moderne načine komuniciranja, nismo pa usvojili novih načinov mišljenja.

Kaj vas žene naprej?

Naslednja knjiga, tekst, to je vedno izziv. Če ne bi bilo ravno teh mojih izletov v tujino, bi verjetno na neki točki kot ustvarjalec ugasnil. Tako pa nekako nisem bil odvisen od tega prostora in sem inspiracijo najdeval od zunaj, saj so zame vedno znova inspirativne različne pisave ljudi, pogovori. Sčasoma sem začel tudi eksperimentirati z različnimi formami, pisal sem od poezije, esejev do romanov.

Ste začeli s poezijo?

Sem, ampak danes, če pišem roman, pišem tudi poezijo, le v drugi obliki, saj so zahteve pisanja povsod iste.

Kako pa je z vašim prevajanjem?

Prevajam zgolj zato, da se kaj naučim. To je najbolj intimen način soočanja z nekim tekstom. Prevajam zgolj iz lastnega zadovoljstva, s prevajanjem se ne preživljam, zato izključno prevajam poezijo. To delo se mi zdi zelo težaško, ko prevajam, ne pišem. To pomeni, da tisti čas, ko prevajam, mora biti to, kar prevajam, za mene do te mere stimulativno, da mi kot piscu ogromno da. Kar pomeni, da se, ko pišem in prevajam, učim ali si prisvajam svetove, ki so si jih pripisali drugi.

Tako se bogatite vi, druge pa bogatijo prevodi vaših deli. Kakšen občutek je to?

Na začetku je to bilo iskanje samopotrditve, zdaj pa gre bolj za iskanje sogovornikov. To je nekaj zelo lepega. Ko se znajdeš na odru zaradi branja z različnimi pisatelji iz drugih dežel, moraš pri debati vzeti v obzir tudi druge kulture in načine mišljenja. Takšne izkušnje me stimulirajo, zdi se mi zelo zanimivo. Po drugi strani še vedno pišem v slovenščini in ne mislim nehati.

Zakaj bi nehali, saj gre za vaš materin jezik?

Zagotovo so v prednosti tisti, ki pišejo v večjih jezikih, s tem si odpirajo večje možnosti. Glede tega se ne smemo slepiti. Tudi nikoli se nisem spraševal, ali bi spremenil jezik, je pa to vprašanje, ki si ga postavi čedalje več pišočih: "Kaj bi bilo, če bi pisal v drugem jeziku?" Pa ne zgolj to, temveč tudi: "Če general Maister ne bi zavzel Maribora, bi bil nemški avtor ali kaj?" Ali recimo: "Kaj bi bilo, če bi se pred 20 leti zavestno odločil pisati v nekem drugem jeziku?" Za kar se ljudje tudi odločijo, se preselijo in imajo večinoma drugačne usode.

Kaj ste se vi zavestno odločili?

Zavestno sem se verjetno odločil že tam pri 26 ali 27 letih, ko so bile prevedene prve moje knjige in sem videl, kaj to pomeni. Tedaj se mi je zastavilo vprašanje. Mogoče je bilo že pozno, da bi lahko spremenil jezik. Nikoli nisem obžaloval, vesel sem, da pišem v jeziku, v katerem pišem. Je pa posledično ogromno dela s prevajalci tvojih del. Za to gredo cele noči skajpanja, cele ure odgovarjanja na vprašanja in ko delaš paralelno v več jezikih, je precej naporno, čeprav to vzameš v zakup. Številnim avtorjem se tega sploh ne ljubi početi, potem pa obžalujejo.

Zakaj se vam ljubi?

Ker mi je vedno zanimivo spremljati odzive bralcev v drugih jezikih, ker je tudi tekst v drugem jeziku povsem drugi tekst, ne glede na to, kako kakovostno je preveden. Idealen način pisanja teksta bi bil takšen, da tekst napišem v jeziku, v katerem pišem, ga prevedem in na osnovi te izkušnje še popravim v izvirnem jeziku.

Kajti šele pri prevodu vidiš kakšne nianse, detajle, kje misel teče drugače. Gre za to, da tudi izkoriščaš specifike slovenščine, ne le da greš na univerzalni jezik, temveč tudi vidiš šibkejša mesta v tekstu, ki jih sicer nikoli ne vidiš, kakor tudi lektor in urednik ne. Zrcaljenje lastnega jezika prek drugega se mi zdi idealen način pisanja.

Je v vsakem primeru zaželeno, da vas prevajajo?

Zagotovo. Vedno se je treba spomniti Becketta, ki je v poznih letih preklopil iz angleščine v francoščino, ker se mu je zdelo preveč enostavno pisati v angleščini in je potreboval ta notranji upor, dobiti bitko z jezikom, da bi pisal.

Ste pred sabo varni glede na to, da ne veste, kaj bo pri pisanju iz vas prišlo?

Ne gre zgolj za varnost, ker tudi ta popolna odprtost, kateri si pri pisanju izpostavljen, vsebuje nekaj drugega, saj so pisanja zavetna. Pisanje ima v sebi neko zavetje, ki ni zgolj nevarno. Nasprotje od varnega, da ne greš v raziskovanje in odkrivanje nekih drugih svetov, ni nevarnost, temveč čudna zavetnost jezika in tišine.

Je pisanje le intimno dejanje?

To je vedno, ampak moramo vedeti, da vseeno živimo v komunikacijskem komercialnem svetu in da vsako tovrstno izjemno radikalno intimno dejanje, polje umetnosti, vedno bolj zahteva tudi socialno družbeno dejanje. Napišeš knjigo in se potem kot pisatelj ukvarjaš še z vsem preostalim. Recimo kako sploh knjigo premakniti v polje vidnega za bralce, pa ne zgolj iz marketinškega vidika. Gre za to, da s tem, kar napišeš, poskušaš sprožiti tudi družbene procese, kot je pri mojem romanu Odpusti. Tam je dejansko angažirana želja sprožiti procese, pa ne zgolj v Mariboru, temveč predvsem drugje.

Si kot pisatelj želite, da vas razume čim več različnih ljudi?

Vedno pišeš za neznanca, za človeka, ki je nedefiniran, saj si ustvariš podobo idealnega bralca, ki ne obstaja.

Saj bralci so.

Seveda so. Nikoli nisem bil amerikanofil, kot sta bila Šalamun in Debeljak, vedno sem gledal s precejšnjo mero skepticizma na ameriško kulturo, ampak na mojih potovanjih so mi ZDA vrnile vero v literaturo. In to prek tega, da sem srečal ogromno število ljudi, ki so bili fanatični bralci, odlični, najbolj natančni bralci, kar sem jih v življenju videl. Ne toliko ustvarjalci, ki so tudi fantastični, ampak predvsem bralci po predanosti, s katero so obravnavali literaturo. Kako so razmišljali, brali, zbirali informacije, obenem pa postavljali vprašanja in iskali odgovore. Pri nas so tudi taki bralci, ampak so večinoma skriti.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antely

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol