Raper Jose: 'V otroštvu sem dobro občutil drugačno barvo svoje kože'

Povejte nam nekaj malega o sebi.

Glavni področji mojega ustvarjanja sta glasba in gledališče, ki se velikokrat prekrivata, saj delam tudi glasbo za predstave, tako igrane kot plesne. Moj oče je prišel iz Burundija študirat v takratno Jugoslavijo in tu spoznal mojo mamo. Poročila sta se in najprej imela namen oditi v Burundi. Vmes pa sta tukaj dobila službo, rodili so se otroci, ki so začeli hoditi v vrtec, šolo, in vsi smo ostali tukaj. 

Ste se v otroštvu kdaj počutili zapostavljene zaradi barve svoje kože? 

V otroštvu sem dobro občutil drugačno barvo svoje kože. Ljudje smo zelo občutljivi za kakršno koli drugačnost. Ko jo zaznamo, mislimo, da moramo do te drugačnosti vzpostaviti nekakšen odnos, ugotoviti, ali smo ji naklonjeni ali ne. Zakaj? Skupni imenovalec tistih, ki "v srcu dobro mislijo" bi moral biti, da želijo živeti v družbi ostalih "v srcu dobro mislečih ljudi". Kako veš, kakšen je človek, preden ga spoznaš? Ne moreš, zato ga tudi ne moreš soditi. To je predsodek.

Izkušenj zaradi drugačnosti imam veliko. Izpostavil bom eno slabo, ki je obenem tudi dobra. Namreč, v drugem razredu sem zaradi selitve zamenjal osnovno šolo, in na prvi šolski dan je moja nova sošolka vsem ostalim rekla, da z mano že ne bo sedela v klopi. Kasneje sva postala zelo dobra prijatelja.

Se vam zdi, da smo Slovenci dovolj odprt narod?

Nemogoče je posploševati. Vsak človek je zgodba zase. Veliko Slovencev potuje po svetu, spoznava različne kulture, kar jim daje možnost, da bolj odprto gledajo na svet. Po drugi strani jih je tudi veliko, ki ne vidijo preko ograje svojega dvorišča. V tem oziru ni nihče hinavski in zahrbten, ampak ima le strah, da bo nekdo, ki je drugačen, spremenil tudi njegov način življenja.

Kakšne so vaše izkušnje z zaposlitvijo pri nas? Vemo, da ste član raperskega dua Murat&Jose, zelo aktivni ste tudi v gledališkem svetu; se vam zdi, da so vas ljudje gledali kaj drugače zaradi barve kože, ali niso delali razlik?

Kar se tiče zaposlitve, barva kože nikoli ni bila razlog za diskriminacijo. Po izobrazbi sem pravnik, kot pravnik sem tudi več let delal in izbran sem bil po enakem ključu, kot vsi ostali: na podlagi študijskega uspeha in opravljenih zahtevanih izpitov.

Kakšno je vaše mnenje o rasizmu v Sloveniji? 

Opažam, da nekateri ne razumejo pomena besedne zveze »Black lives matter«. Nekdo je celo zapisal, da je to rasistično, ker štejejo vsa življenja, in nekdo drug, da je gibanje BLM boj za prevlado črncev nad belci. Kdor to piše, nima pojma, kaj je to rasizem in ga ni še nikoli doživel. Jasno je, da vsa življenja štejejo, poudarek je na tem, da štejejo tudi življenja temnopoltih. Rasizem je miselnost. Ne gre nujno za žaljivke ali sovražno ravnanje, gre za miselnost, ki pogojuje drugačno obravnavanje samo zaradi drugačne barve kože.

Banalen primer: z bratom sva bila pred dnevi na osmici na Goriškem. Šla sva mimo vesele družbe, nekdo je igral na harmoniko, in eden od njih je začel proti nama vpiti "Hej, črnci! "Ja man"!" Midva sva to ignorirala, kaj naj bi mu rekel? "Hej, belci, harmonika je tudi meni kul!" Pomembno bi bilo otroke tekom šolanja seznaniti s čim več kulturami, z drugačnostjo v tej ali oni obliki, zato da ugotovijo, kako raznolik in bogat je svet. Svet ni črno-bel.

Afriška skupnost v današnjem času ni več tako nevidna. Ali menite, da izvajajo ustrezne ukrepe za zagotovitev ohranjanja afriških kulturnih dediščin?

Delovanje afriške skupnosti bolj poznam v okviru žive umetnosti, to je v plesu in glasbi. Na področju plesa sta najbolj aktivni Maša Kagao Knez, plesalka in koreografinja, ki v Ljubljani vodi plesne tečaje afriških plesov, in Dalanda Diallo, ki ima tečaje afriških plesov v Mariboru. Na področju glasbe deluje pevski zbor Sankofa, ki z afriško glasbo nastopa po vsej Sloveniji. V Ljubljani je mogoče obiskovati tudi tečaje bobnanja, ki jih vodita Issiaka Sanou in Mamourou Sanou, ki prihajata iz Burkina Fasa, prav tako so tečaji bobnanja v Mariboru, izvrstna učitelja sta Blaž Korez in Tina Sovič. Tudi sam nastopam v plesnih predstavah, kjer način plesa izhaja med drugim iz tradicionalnih zahodnoafriških plesov. Na ta način je del afriške kulture na voljo tudi slovenskemu občinstvu.

Bi radi delili kakšno misel za naše bralce?

Mislim, da se preveč ukvarjamo s tem, kaj smo. Identificiramo se s svojimi vlogami, ki jih zasedamo v svetu, in druge predalčkamo po njihovih, potem pa na podlagi tega ravnamo. Jaz sem moški, pravnik, raper, igralec, glasbenik, sin, brat, Ljubljančan, itd. Nič od tega ne pove, kdo sem. To velja za vsakega od nas. Biti človek je nekaj drugega kot biti moški, ženska, zdravnik, učitelj, Ljubljančan, pripadnik določenega naroda, rase, itd. Kaj je razlika med ministrom in čistilko na ministrstvu? Biti človek je nekaj drugega kot biti minister ali čistilka. Prizadevati si moramo za tak pogled, saj nam marsikdo govori drugače.

Preberite še: 

• "Največji problem ni bil to, da sem pol Afričanka, ampak to, da izgledam kot Rominja" - Lina Akif o rasizmu v Sloveniji
• Irena Yebuah Tiran: "Obrazi različnih ras na televiziji sporočajo, da smo vsi ljudje enakovredni."
• Daniel Nzotam: "Kot rasno mešana družina smo v Ljubljani skorajda nezaželeni kot najemniki"
• Kim Camara: "Težko je biti temnopolta ženska v Sloveniji"

Spremljajte nas tudi na:

• Facebooku
• Twitterju
• Instagramu

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec