Jure Henigman: "Film ima jajca tudi zato, ker so avtorice ženske"

Zadnje mesece ga kot Sama Demšarja, profesorja z nekonvencionalnimi vzgojnimi prijemi, gledamo v slovenski seriji Gospod profesor, ki se tematike dinamike med pedagogi in dijaki loteva z drugačnega zornega kota. Še vedno ga na platnih lahko ujamete v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, lanskem favoritu Festivala slovenskega filma, ki je pometel s konkurenco v kar sedmih kategorijah.

Člani žirije 24. FSF so v utemeljitvi nagrade za najboljši celovečerec – poleg osrednjega festivalskega priznanja so nagradili še izvirni scenarij Ize Strehar in neizprosno neposredno Lizo Marijino za najboljšo žensko glavno vlogo, Prasica pa je najbolj navdušila tudi občinstvo – zapisali, da film "poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov".

"To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije."

'Dramedija' v režiji že uveljavljene gledališke in filmske ustvarjalke Tijane Zinajić je še utrdila ugled že za Polsestro z vesno nagrajene igralke Marijine v osrednji vlogi Eve, prasice, po besedah režiserke "neprilagojene ženske, ki hrepeni po vsem, po čemer hrepeni tudi prilagojena ženska, le da se s tem spopada na drugačen način". Henigmana spoznamo v podobi Evinega (kajpak z drugo zaročenega) ljubimca Jakoba, slikarja in 'prasca' v manj navdihujočem smislu.

37-letni igralec si je za nas utrgal nekaj trenutkov med snemanjem novega filma Nejca Gazvode - prav osrednja vloga Gregorja v filmu Izlet tega uspešnega režiserja in scenarista mlajše generacije je sogovorniku leta 2011 prinesla prvo vesno. 

Ste se za vlogo v Prasici potegovali na avdiciji ali so imele glavne avtorice za vlogo fatalca Jakoba ves čas v mislih vas?

Za vlogo v Prasici sem opravil avdicijo, pravzaprav je bilo to bolj preverjanje, ali se bova z Lizo ujela.

Koliko je bilo sicer prostora za improvizacijo oz. kako proste roke ste imeli pri oblikovanju svojega lika? Je morebitna podobnost z resničnimi osebami zgolj naključje?

Lik je bil precej jasno zastavljen, vsaj kar se njegove funkcije tiče. Ni bilo potrebnega veliko improviziranja, Tijana je precej dobro vedela, kaj hoče, in je bila izdatno sugestivna. Sam slikarskega sveta prej nisem poznal, zato sem naredil domačo nalogo in poiskal stvari in ljudi, ki so sprožili mojo domišljijo.

Prasica je na slovensko prizorišče poleg scenarija in režije prinesla svež veter tudi v smislu neposrednosti in sočnega jezika, ki je dejansko v skladu z realnostjo. Zakaj se vam, poleg že omenjene svežine, film Prasica zdi pomemben?

"V našem slovenskem kulturnem balončku se mi prav vsak film zdi pomemben."

Ta morda toliko bolj, ker mi je všeč in komunicira z mano. Pomembno se mi zdi, da je pogumno napisan, pogumno režiran, odigran in zmontiran. Film ima jajca najbrž tudi zato, ker so glavne avtorice ženske.

Ste imeli kaj težav, da se na platnu pojavite tudi popolnoma goli? Ste na ta račun dobili kak zanimiv komentar?

Nisem imel težav z goloto, sploh ker je vsebinsko smiselna. Dobil sem nekaj zabavnih komentarjev, sploh od ožje družine, ki so me pošteno nasmejali.

Zadnja leta se veliko govori o toksični moškosti in tudi Jakoba bi lahko gotovo vsaj deloma uvrstili v ta predalček. Kot ste sami razmišljali v nekem intervjuju, je osrednja protagonistka Eva 'prasica' v pozitivnem pomenu, vaš lik Jakoba pa kar 'prasec' v bolj klasičnem ...

Lepo je na platnu v slovenskem filmu gledati polnokrvne like, ki niso samo dobri in samo slabi. Eva je protagonistka, vendar na zelo antagonističen način, Jakob je negativec, a v svojem bistvu prestrašen, nebogljen otrok, ki še vedno išče mamino ljubezen.

"Manifestira se sicer toksično, ampak taka so naša življenja, kaj hočemo."

Trenutno vas lahko spremljamo v seriji Gospod profesor. Gotovo vas je snemanje vsaj za hip vrnilo v vaša srednješolska leta. Se jih spominjate z nostalgijo ali gre za obdobje, za katero ste čisto zadovoljni, da je za vami?

Z veseljem se spomnim svojih srednješolskih dni, lep čas. Malo nor, malo uporniški, precej čustven … tak, kot mora biti. Imam pa precej slab spomin, zato sem bolj usmerjen v sedanjost in prihodnost, ne toliko preteklost.

Kako ste se sicer ujeli z najstniškimi soigralci? Tudi mladi gledalci so vas po odzivih sodeč res lepo sprejeli …

Mladi soigralci so fantastični, prav vsi po vrsti. Postali smo kar čisto pravi prijatelji in veliko sem se naučil od njih.

"Mislim, da so čustveno na veliko višji ravni, kot sem bil sam v njihovih letih."

Na ulici se pa res zgodi, da me kdo pocuka in hoče kakšnega selfija, kar se mi do zdaj ni dogajalo. (smeh)

Te dni ste spet veliko pred kamero.

Res je. Nov film Janeza Burgerja, pri katerem sem sodeloval, je že posnet in gre v postprodukcijo. Tematizira družbeno odgovornost in pomanjkanje empatije v današnjem svetu. Glavno vlogo je režiser zaupal izjemni Diani Kolenc, o kateri bomo gotovo slišali še veliko, meni pa je bila namenjena vloga policista, ki se mu glavna junakinja zaupa. Trenutno pa snemamo nov film Nejca Gazvode: obravnava občutljivi čas odraščanja fanta na koncu devetletke, ki išče svoj prostor pod soncem v zahtevnem in nasilnem vrstniškem in družinskem okolju. Mladca igra France Mandić (sin priznanih slovenskih igralcev Marka Mandića in Pie Zemljič, op. a.), njegovo mamo Mojca Funkl, sam pa sem prevzel vlogo soseda, ki ni ravno najboljša družba.

Kako ob tako natrpanem urniku skrbite za svojo psihofizično kondicijo, ki je za igralca gotovo izjemnega pomena?

Kar veliko časa posvetim svoji kondiciji. Poskušam jo vključiti kar v službeni čas, ker je velikokrat del procesa. Ampak nič posebnega, gre za običajne vaje, ki jih vsi poznamo.