Slovenska pisateljica, ki v knjižnem prvencu razkriva zakulisje nogometa: "Pisanje o nogometu je pravzaprav pisanje o čustvih!"

Nogomet je pogosto predstavljen kot svet zmag, slave in velikih junakov, a za bliščem stadionov se skrivajo tudi precej bolj surove in neglamurozne zgodbe, ki večinoma ostanejo zamolčane. Pisateljica Patrizia de Franceschi v svojem knjižnem prvencu Vse je to nogomet življenje vstopi prav v ta manj bleščeč del nogometnega sveta: med neizpolnjene ambicije, družinske pritiske, odvisnosti in propadle sanje mladih talentov.

V pogovoru nam je razkrila, kako je iz dolgoletne ljubezni do nogometa nastal najprej blog in potem roman, zakaj je bilo pisanje zanjo tudi osebno boleče ter kaj vse je želela pokazati skozi zgodbo bratov Alibegović.

Na kratko se predstavite našim bralcem. Kdaj se je rodilo vaše navdušenje nad nogometom? In kako ste se odločili, da bo prav nogomet tudi snov vaše knjige? 

Živim v Ljubljani in sem mama treh že odraslih otrok. Vsi trije so vrhunski športniki, a zanimivo, noben od njih ne igra nogometa. Zaposlena sem na Ministrstvu za kmetijstvo, za svojo dušo pa že od nekdaj pišem. Najprej sem pisala zgolj zase, tiho in brez prič, potem sem začela pisati za številne medije in na koncu svoje misli začela deliti na svojem nogometnem blogu.

Težko rečem, kdaj sem se zaljubila vanj. Nogomet je bil preprosto vedno tam – stalnica. Spremljala sva ga z očetom, ki mi je med drugim naučil zares gledati nogomet. Njegovo prepričanje je bilo, da je vsaka tekma zanimiva, če se tako odločiš. Pisanje o nogometu je pravzaprav pisanje o čustvih. Nihče ne pride na stadion ravnodušen. Nihče ne gleda tekme brezbrižno, brez odziva. V tistih devetdesetih minutah se svet za hip ustavi – skrbi zbledijo, vsakdanje stvari izgubijo težo. Ostane samo nogomet. In z njim vsa paleta emocij. Da bo moja prva knjiga o nogometu, torej nikoli ni bila dilema. Po vsej verjetnosti bo tudi druga.

Kaj je tisto, kar vas pri nogometu najbolj fascinira? 

Moj najljubši trenutek v nogometu je gol na polnem stadionu. Kako v trenutku, ko žoga prečka črto gola in jo ustavi mreža, eksplodira cel stadion. Kako te takrat v hipu zajame izjemen občutek popolnosti. Kako adrenalin preplavi telo in kakšno neverjetno upanje se prižge. Nogomet je šport, zaradi katerega se prekinjajo vojne, je šport, ki izlušči največje in največ junakov, vzornikov, herojev. V svojem bistvu je izredno lep šport in je zame najpopolnejši.

Nogometaši so izjemni športniki, ki morajo imeti vse atletske veščine na najvišji možni ravni. Tekme so pravi spektakli in prikazi popolnosti. Na drugi strani pa je njegova čarobnost tudi v tem, da ga lahko igra druščina prijateljev pred blokom, kjer ni pomembno, kako igraš, ampak je pomembno druženje. In igrajo ga, ker je nogomet lep in ga imajo radi. 

Če prav razumem, gre za vaš knjižni prvenec, vendar že kar nekaj let pišete blog. Kdaj ste pravzaprav začeli pisati in kdaj ste prvič pomislili, da bi lahko nastal roman? 

Blog Fuzbal je ljubezen sem pisala, ker rada pišem in ker sem si na internetu ustvarila kotiček, kjer sem lahko pisala o nogometu. Neskončno me fascinirajo zgodbe o nogometaših, nogometašicah in o samem nogometu. V zapisih na blogu sem lahko pisala o čemerkoli. Neskončno uživala sem pri pisanju in raziskovanju zgodb, ki na koncu pritegnejo na stadione, ob igrišča in TV zaslone toliko veliko ljudi. Vsaka nogometna tekma, pomembna ali ne, traja 90 minut in tistih nekaj minut podaljška. V tem času se na igrišču združijo energije in usode vseh prisotnih, na in ob igrišču. Vsaka akcija, vsak gib na igrišču lahko odloči o izidu in posledično o čustvih, ki kar bruhajo in se potencirajo. Vsaka nogometna tekma je kot življenje. Enkrat zadeneš, enkrat izgubiš, lahko pa je tudi neodločeno.

Pisanje na blogu je spodbudilo željo, da napišem knjigo. Sprva sem se poigravala s povsem izmišljeno zgodbo, a me je zaradi mojih zapisov na blogu poiskal bivši nogometaš in mi pomagal s svojo. Sprva je bilo to boleče zame, ker sem po duši velik nogometni romantik in sem zavestno odklanjala vse grde stvari, ki se skrivajo za idealno nogometno podobo. A je v življenju treba sprejeti vse, z zgodbo sem se pomirila in jo napisala tako, kot je – kruto. 

Roman Vse je to nogomet življenje ste snovali deset let; v tem času se človek gotovo spremeni tudi sam. Se je med pisanjem spreminjal predvsem roman ali vaš pogled na like? 

Roman sem začela pisati pred desetimi leti. Hitro je bil napisan, a je prav tako hitro končal v košu za smeti. Nikakor se nisem mogla znebiti idealiziranja nogometa kot takega, kar pa ni sodilo v knjigo. Mislim, da sem povsem od začetka začela trikrat. Pisanje je bil proces. Je bilo odrekanje, delo, spreminjanje, frustracija in v neki točki tudi osebni pekel. Seveda pa tudi neskončno uživanje, predanost in sreča. Roman sem imela že končan, ko je USB ključek z edino kopijo letel enkrat v kanto za smeti, drugič pa iz vozečega avta. A sem ga obakrat šla iskat in ga tudi našla. Enkrat sem si morala z obnovitvijo edine kopije pomagati s strokovno IT pomočjo. Na koncu sem vseeno zmagala.

Ker založbe niso pokazale interesa, sem knjigo izdala v samozaložbi. Je bilo pa res težko, saj sem samo urednika iskala dve leti. Pisatelj Žiga Kastelic je izjemno dovršil roman, umetnik Luka Kuhar ga je oblikovno izpopolnil. Na koncu se je je vse zložilo in verjamem, da je bil ta dolgotrajen proces potreben, da je knjiga dozorela in sem dozorela tudi jaz. Zgodba temelji na resnični zgodbi, ki se je zgodila, a sem jo priredila, nekaj resničnih oseb združila, nekaj dogodkov napisala na novo. Glede odnosa do glavnega junaka v zgodbi sem šla čez vse odtenke čustvovanja. Najprej mi je bil zanimiv, potem sem ga sovražila in mi je šel blazno na živce. Prav tako njegova mama, ki ima sicer obstransko, a zelo patetično vlogo v knjigi. Še najbolj jasen mi je bil oče, ki ga nisem marala od začetka in ga še danes ne maram. 

Morda vas zanima tudi:

• Avtor sveže slovenske kriminalke, ki nam krajša poletne dni: "Razmišljal sem, kako bralca 'zavajati' in mu hkrati dati možnost, da ..."
• Učiteljica slovenščine razkrila, kaj lahko začara današnjo mladino: "Kot njim tudi sebi nenehno postavljam izzive ..."

Nekje ste dejali, da ste želeli pokazati, da nogomet niso samo zgodbe, ki se prebijejo na naslovnice, temveč tudi ogromno anonimnih, neuspelih zgodb – osredotočili ste se prav na slednje. So liki v romanu, predvsem brata Arnes in Adnan Alibegović, v celoti plod vaše domišljije ali se v kakšnem od njih skriva kakšna resnična zgodba? 

Osrednje minute televizijskih dnevnikov, naslovnice časopisov in družbena omrežja so preplavljeni z velikimi nogometnimi zvezdniki. Vsi vemo, kaj delajo v prostem času, kaj govorijo, kaj imajo radi, kaj jedo, kakšne frizure imajo. Njihova prepoznavnost je neverjetna in nogomet je zagotovo šport, ki proizvede največ mega zvezdnikov. A za vsakim zvezdniškim nogometašem, ki mu je uspelo, se skriva neskončno veliko zgodb, ki jim ni uspelo. V knjigi je opisana ena od teh zgodb.

Arnes in Adnan Alibegović temeljita na resničnih osebah. V ostalih likih, mami, očetu, trenerju, prijateljih, soigralcih pa so združene prigode različnih resničnih karakterjev, ki sem jih vtkala v zgodbo. Veliko dogodkov v knjigi ni opisanih, saj nisem želela naštevanja vsega slabega, kar se je dogajalo, ampak sem želela, da se bralec potopi v realni svet tistega časa in začuti dinamiko življenja neke družine, ki jo je zaznamoval nogomet. Na koncu je to zgodba o odraščanju, prepovedanih stvareh, načinu življenja, bližnjicah in kot taka stoji tudi, če iz nje izvzamemo nogomet. 

Zgodbo ste postavili med bloke ljubljanskih Dravelj. Vas na to okolje veže kaj posebnega ali je izbira naključna? 

Vsa zgodba iz knjige se je na tak ali drugačen način zgodila v Dravljah. Zato sem zadržala to mesto, ker so v zgodbi specifike, ki so značilne prav za to blokovsko naselje. Nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da bi spremenila mesto, a me je na koncu prepričala pristnost zgodbe in se mi je zdelo, da se lahko zgodbi priklonim vsaj tako, da je ne tlačim kam drugam.

Za knjigo bi bilo verjetno bolje, da bi jo napisala tako, da bi lahko vsak bralec izhajal iz okolja, ki ga pozna in bi bil kraj nedoločen. A na koncu sem se odločila, da zgodba najbolje zaživi tam, kjer je nastala. 

V romanu je nogometni svet izrazito moški prostor, v katerem imajo ženske pogosto precej omejeno vlogo; kot nekdo, ki čaka, podpira, molči, ostaja na obrobju ali je samo "sredstvo za praznjenje". Vas je zanimal predvsem nogometni milje ali širši vzorci moškosti in patriarhata, ki jih ta svet mogoče samo še poudari? 

Nogometni svet je še vedno izrazito moški. Mantra, da ženske v nogometu nimajo kaj početi, je še vedno zelo močna. Prav iz tega mačističnega dejstva so v zgodbi ženske uporabljene za prikaz te krute bednosti. Že med pripovedovanjem zgodbe se mi je globoko zasmilila mama. Njena vloga je res žalostna, saj v zgodbi nima nobene veljave in vdano, v tišini spremlja vzhičenost svojega moža in propad sina. Arnesove ženske so samo sredstvo za prikaz njegove enormne moškosti in so tam zato, da sebi in drugim dokazuje svojo pomembnost. Nina vstopa v zgodbo kot nekdo, ki nima nobene vrednosti in je na koncu samo sredstvo, ki mu da otroka. Tudi pri hčeri dobimo občutek, da jo ima samo zato, ker to sodi k njegovi podobi.

Še posebej besna sem bila, ko sem v pripovedovanju začutila prav to odrinjenost žensk in superiornost moških. Že iz zgodovine nogometa vidimo, da so ženske veljavo dobile veliko pozneje kot moški. Med moškim in ženskim nogometom so še danes globoke, prepadne razlike. Tudi zato, ker je nogomet vedno veljal za izrazito moški šport so o njem govorili, razpravljali, pisali in odločali moški. To je zakoreninjeno v človeštvu in zelo počasi se zadeve spreminjajo. Mnenja, ideologija, razpredanja in komentiranje nogometa ostaja v vodilni moški domeni. Na žalost še vedno.

 

Arnes in njegovi soigralci precej hitro zdrsnejo v droge, stave in prirejanje tekem. Je bilo pri pisanju za vas pomembno tudi vprašanje, koliko je takšnih stvari dejansko prisotnih v regionalnem oziroma slovenskem nogometnem okolju? 

Seveda. To je bilo zame največje negativno spoznanje. O teh zadevah se vedno samo šušlja in nikoli ne govori na glas. Čeprav nerada, sem skušala razumeti početje teh fantov, ki so pri doseganju zvezd izbrali vsemogoče bližnjice. Nogomet je zahteven šport. Treningi so težki in na nekem nivoju zahtevajo od igralcev, da so na treningih tudi po dvakrat na dan. So pa nogometaši mladi fantje, ki na polno želijo uživati življenje. Zabave in vrhunski šport ne gredo skupaj, saj mora biti v dnevu tudi kar nekaj časa za počitek. Če zabave trajajo do jutra in temu sledi trening, ta ne more biti najboljši. Treningi pa so selekcija za tekme. Če te trener ne uvrsti na tekmo, ne zbereš dovolj nastopov in začaran krog se sklene.

Zato si ti mladi ljudje včasih pomagajo tudi s prepovedanimi snovmi za to, da so treningi boljši in da je predstava na igrišču dobra. Droge pa so drage in če za tekme potrebuješ dodatno spodbudo večkrat na neki točki zmanjka denarja. Stavnice v nogometu so velik posel, zato se zgodi, da kdo poseže tudi po tem orodju za zaslužek, ki gre nazaj v droge in nazaj do zahteve za še več denarja. To so te osebne zgodbe in odločitve teh mladih ljudi, ki so pogostejše, kot se o njih govori. Te bližnjice, ki se jih poslužujejo, še nikoli niso pripeljale do uspeha. 

Kaj bi si želeli, da bralci odnesejo od knjige? 

Najbolj bi si želela, da bi zgodbo v knjigi dojeli kot zgodbo, ki se je zgodila. Narobe bi bilo, če bi se posploševalo in se jo prezrcalilo na ves svet nogometa. Če me sprašujete, komu je knjiga namenjena, je mogoče še najbolj primeren odgovor, da je namenjena staršem športnikom. Starši nismo otrokovi trenerji, nutricionisti, psihologi. Če se v te mlade ljudi ne bi vmešavale starševske ambicije, če si starši ne bi bolj želeli uspeha, kot si ga želi športnik sam, ne bi bilo toliko tragičnih zgodb.

Če bi oče in mama malemu Arnesu ne pustila tavati po Dravljah, če bi oče ne živel svojih neizživetih nogometnih sanj preko sinov in če bi mama znala postaviti meje, bi se Arnesovo življenje zagotovo obrnilo drugače. In igral bi košarko.