Maroko: 11-dnevni potep z najetim avtomobilom čez Atlas do Sahare in Atlantika

Za nekatere je to vonj oceana, druge pritegnejo intenzivna žuboreča mesta, za tretje je sanjski oddih nekje na robu puščave, kjer mu družbo delajo zgolj kamele, četrte prepriča impresivna arhitektura ali vsaj odličen »šoping«, pete očarajo zasneženi vršaci in mogočni kanjoni, pri šestih odtehta cenovna dostopnost ali drugačna kultura in nekatere med nami pritegne prav kombinacija vsega skupaj. Prav ste uganili, Maroko je prav vse zgoraj našteto po vrsti. Kje začeti?

Maroko je pisana severnoafriška dežela pod vrhovi Atlasa, med Atlantikom, Mediteranom in Saharo, največjo peščeno puščavo na svetu. Ena od hitrih in ugodnih možnosti, kako do tja, je z nizkocenovnima letalskima družbama Ryanair ali easyJet iz Benetk – z letališča Marco Polo na primer v Fez ali Marakeš.

Če ne boste zgolj v enem mestu (kar toplo priporočam!) in nameravate deželo raziskovati z najetim avtomobilom, javnimi prevozi ali najetim voznikom, a ste omejeni s časom, glede na seznam krajev, ki jih želite videti, ocenite, če ni morda bolj smiselno izbrati različnih mest prihoda in odhoda v deželo. Na primer prihod v Fez in vrnitev domov iz Marakeša, saj so razdalje večje, kot so videti na prvi pogled, s tem pa se izognete vračanju v krogu. 

Prvomajski oddih: na potep po maroških cestah  

A hiter in slikovit krog po Maroku je točno to, kar smo tokrat izbrali mi. Za povratno vozovnico Benetke-Fez-Benetke v prvomajskem terminu smo na osebo odšteli 60 evrov. In sodeč po tem, da nas je slovenščina z vseh strani spremljala vse do izkrcanja v Fezu, ko smo se s sorojaki raztepli vsak po svojih kotičkih Maroka, so prav prvomajske počitnice eden od izjemno priljubljenih terminov za obisk med Slovenci.

Zakaj? Zaradi ugodnih letalskih vozovnic, bližine in kratkega časa potovanja do tja, splošne cenovne dostopnosti (čeprav se cene že nekaj let dvigajo) in zato, ker so temperature spomladi (in jeseni) ravno prav visoke, da lahko spakirate pomladno/poletna oblačila, hkrati pa še niso tako visoke, da bi dan najraje preležali pod klimo, kar se zna zgoditi v bolj poletnih mesecih.

Osnove: gotovina, komunikacija in širok nasmeh 

Bližina Evrope se na severu države kaže v tem, da vam bo tam znanje španščine odprlo marsikatera vrata, zaradi kolonialne preteklosti pa boste v Maroku lahko pokazali tudi kaj znanja francoščine. Zaradi turizma veliko lokalcev dobro govori tudi angleško, sicer boste najpogosteje slišali arabski jezik, srečali in slišali pa boste tudi Berbere.

Preden začnete z raziskovanjem te imenitne dežele, si priskrbite pravo valuto. To so maroški dirhami. En evro je vreden dobrih 10 MAD. Bankomatov in menjalnic v večjih mestih ne manjka, v manjših krajih pa so redki. Marsikje sprejemajo tudi dolarje ali evre, a bodo cene pri tem zaokrožene močno navzgor, zato priporočam lokalno valuto. 

Če boste nočitve in aktivnosti iskali sproti, si boste to olajšali tako, da si v eni od številnih prodajaln kupite lokalno sim kartico (stane okoli 5 evrov), ki vam bo omogočala uporabo mobilnih podatkov. Mi smo si vnaprej prek platforme Booking rezervirali zgolj prvo noč v Fezu in tri noči v Marakešu (ki so na vrsto prišle na sredini poti), drugo pa smo prilagajali sproti, glede na hitrost premikanja in všečnost krajev, ko smo do njih prišli.

Maročani se na nasmehe odzivajo s še širšimi nasmehi in čeprav sem pričakovala, da bodo ulični prodajalci vsiljivi in predvsem bolj vztrajni, me je presenetilo, kako hitro so se ob ponujanju ročno izdelanih usnjenih čevljev ali torbic, datljev in bižuterije sprijaznili z mojim polomljenim francoskim »merci« in arabskim »shukran«, v prevodu torej »hvala«. 

Druga možnost – tehnika ignoriranja – se namreč povsem razumljivo lahko hitro izkaže za nesramno in vzvišeno, zato prisegam na prijazen nasmeh, čeprav mu sledi odkimavanje, saj se vedno obnese bolje kot golo ignoriranje človeka, ki zgolj opravlja svoje delo. Četudi to pomeni, da moraš na dan »ne, hvala« izreči vsaj stotisočpetkrat. Ampak, hej, tudi to je del dogodivščine in spoznavanja sveta, mar ne? 

Kako pametno je v Maroku sesti za volan?

Lagali bi, če bi popolnoma zanikali znano predpostavko, da je promet v Maroku kaotičen. Avto smo rezervirali že prek spleta od doma in ga prevzeli na letališču. Naše začetno veselje, ko so nam brez pojasnila ali doplačila predali večji avto, čisto svež, še dišeč in dva tedna star berlingo, ki ga še nihče ni »krstil« z globoko prasko na boku, je hitro utišal občutek odgovornosti, da res ne smemo biti prvi, ki ga poškodujemo. 

Avtomobilsko nezgodno zavarovanje naj ne bo stvar, pri kateri v Maroku varčujete. Po nekaj mirnih metrih od letališča proti središču Feza se je začelo. »U, poglej, kakšen hud mercedes!«, »Pazi, kombi!«, »Levo – rikša!«, »Aaa, oseeeeeel s kočijooooo!« 

Naša prva in največja amaterska napaka, kar smo jih storili na cesti (čeprav smo točno vedeli, da je ne smemo), je, da smo zavili v medino. Srca starih mest so namreč obdana z obzidjem, kjer se ulice zožajo kot volnena jopa v sušilcu, vse naprave izgubijo signal, vi pa večino živčnih končičev v možganih. Prvo pravilo, nikoli, ampak res nikoli z avtomobilom ne zapeljite v medino. Pred obzidjem Feza in Marakeša najdete kup parkirišč, plačate okoli 5 evrov na noč za »varovanje« in pot pod noge. 

A naj vas to ne prestraši preveč. Promet je v srcu mesta res nekoliko pošasten, a z nekaj globokimi vdihi in igoriranjem hupanja (ki mimogrede ni mišljeno kot prepir, ampak zgolj opozarjanje na prisotnost), je povsem obvladljiv. 

Ceste med večjimi kraji so v resnici zelo prazne in presenetljivo v resnično dobrem stanju. Čaka vas panoramska vožnja prek čudovitih pokrajin, ki se spreminjajo z vsakim premaganim kilometrom in to je čar izleta po cesti.

Boste pa na maroških cestah srečali ogromno policistov. Nas so ustavili vsaj šestkrat. Večinoma so, ko so videli, da smo turisti, zgolj pomahali, ponekod so z nami z nasmehi do ušes poklepetali o tem, od kod prihajamo, ob enem spregledanem znaku STOP (ki je bil v naš (slab) zagovor zapisan v arabščini in ga niti nismo dojeli) pa nas je policistka spustila brez kazni zgolj zato, ker nismo znali francosko, ona pa ne angleško. 

Policijske kontrole in radarji so resnično pogosti, zato se držite omejitev. In če ne? Boste plačali kazen. In to takoj, ko vas ustavijo. Naš prekršek je za prekoračitev hitrosti za 15 pri omejitvi 50 kilometrov na uro na prazni ravninski cesti sredi ničesar znašal 15 evrov, po iskrenem opravičilu 10 evrov. Vsekakor pa po 3000 prevoženih kilometrih po Maroku priporočamo vožnjo zgolj podnevi, saj ponoči na cesti srečate marsikaj, tudi kamele.

Tako, zdaj pa se vrnimo na pot. Pravzaprav v medino Feza, kjer smo – tako kot naš avto – preživeli prvo noč in poskusili prvi tažin, jed, kuhano v glineni posodi, ki vas bo spremljala skozi ves Maroko ... 

Fez: pisane ozke uličice, omamen vonj začimb in smrdljivi bazenčki, v katerih barvajo usnje (1. dan) 

V prvo maroško popoldne smo po uvodnem cestnem kaosu nekoliko bolj suvereno zakorakali peš. Možnosti za nastanitve je veliko, od ugodnih hostlov do tradicionalnih riadov.

Značilost riada je, da od zunaj navadno ni videti prav nič obetavno. Razpadajoča fasada in komaj opazna majhna vhodna vrata naj vas ne prestrašijo, saj so takšne stavbe orientirane navznoter. Nepričakovano urejena dvorišča in vrtovi riadov so namreč kot skrite oaze v notranjosti debelih sten, z vseh štirih strani pa jih obdajajo sobe. Tako se borijo proti vročini pa tudi pred nepovabljenimi gosti. No, tudi napovedani gostje jih bolj s težavo najdejo, a ne obupajte, nekje tam v ozki uličici je vaša nastanitev. 

Fez je najstarejše kraljevo mesto in je pomembno versko in kulturno središče Maroka. Staro mestno jedro prepletajo ozke uličice med visokimi zidovi in riadi, kjer orientacijo hitro izgubi še tako izkušen popotnik. Tudi gps, saj debeli zidovi medin motijo signal. A nič za to, izgubljanje po pisanih labirintih je najboljši del raziskovanja.

Fez je najbolj znan po bazenčkih, kjer barvajo usnje in to z zelo staro tehniko. Ročno in brez kemikalij, z golobjimi iztrebki in govejim urinom, zato je tudi vonj precej intenziven. Hitro vam bo jasno, zakaj prav pridejo vejice dišečih metinih listov, ki jih stisnete pod nos. Za barvanje nato uporabijo žafran, mak, meto in druga naravna barvila.

Da bi videli usnjarne, morate navadno skozi trgovinice z usnjenimi izdelki na zgornjo teraso. Gledate lahko zastonj, a ob odhodu je nekako pričakovano, da nekaj zanimanja namenite tudi za nakup. Vanj vas nihče ne bo silil, zato lahko brez slabe vesti privarčujete nekaj deset evrov. Sicer pa maroški usnjeni izdelki veljajo za kakovostne, le intenziven vonj imajo še dolgo potem, ko pridejo v vašo omaro. 

Sprehodite se tudi skozi čudovita mestna vrata Bab Bou Jeloue, v Fezu stoji tudi najstarejša delujoča univerza na svetu, ki jo je – mimogrede – zgradila ženska. Pozno popoldne priporočamo sprehod na razgledno točko na hribu, od koder se odpira lep pogled na stari del mesta in večer med številnimi stojnicami, trgovinicami in čajnicami. Novejši del Feza je sicer vse drugo, kot stari del, tam najdete nakupovalna središča in novogradnje, a zaradi tega verjetno niste v Maroku … Ker je Fez naša prva in zadnja postaja, smo mu za uvod namenili zgolj preostanek dneva po pristanku in naslednji dan navsezgodaj krenili na pot čez Atlas, a pridemo nazaj ... 

Vožnja iz Feza proti Sahari (2. dan) 

Razdalje v Maroku niso zanemarljive. V izogib še enemu prometnemu kolapsu, smo Fez zapustili v zgodnejših jutranjih urah in se podali na jug. Slikovita pokrajina, prazna cesta in osupljivi razgledi so upravičili odločitev, da najamemo avto.

Mimo krajev Ifrane, Midelt in Azrou prek gozda cedre, kjer domujejo opice, prek Atlasa in dvotisočaka, proti dolini Gorges du Ziz. Kako imenitno je, ko v enem dnevu ugledaš prvo kamelo na skalnatem pobočju, ki spominja na Mars, čez kakšno uro še zasnežene vrhove v Atlasu in nato osupljivo zeleno oazo sredi ničesar v soteski reke Ziz. 

Nočitve za drugi dan nismo rezervirali, saj nismo bili prepričani, kolikšen del poti do Merzouge (okoli 480 kilometrov), izhodiščne točke za naš izlet v puščavo, bomo uspeli premagati. Ko se je spuščala noč, smo malo pred krajem Errachidia v dolini reke Ziz ob cesti zagledali nekaj, kar bi lahko bila naša naslednja nastanitev. 

Potrkali smo na vrata Kasbah Hotel Camping Jurassique, si pogledali sobe in po neuspelem poskusu barantanja zanjo vzeli ponudbo za nočitev z večerjo in zajtrkom, ki že v uvodu sploh ni bila slaba. Šele zjutraj smo ugotovili, kako imeniten razgled na sotesko se odpira s terase, pozajtrkovali in nadaljevali z vožnjo proti puščavi. 

Prihod v Merzougo in prva noč v puščavi (3. dan) 

Po noči v osupljivo slikoviti dolini reke Ziz smo se ustavili še v zeleni Errachidii, spili čaj z Berberom Mohamedom, se spustili še južneje do Erfouda in nato končno prišli do Merzouge. Izlet v puščavo je verjetno ena najbolj pričakovanih dogodivščin ob obisku Maroka in to upravičeno. 

Priljubljeni izhodiščni točki za izlete v puščavo sta Merzouga in Zagora, mi smo izbrali prvo. Njena puščava Erg Chebbi je v resnici komaj začetek Sahare, lahko ji rečemo peskovnik, saj se tista prava Sahara začne šele globlje v Alžiriji. A vendar je za okus ravno pravšnja.

Ponudb za izlete v puščavo je ogromno. Vanjo lahko odjezdite na kameli, kar smo preskočili in se raje odločili za adrenalinsko vožnjo s terencem. Tam pa lahko prespite pod milim nebom, v šotoru ali pa v kampu, ki je bolj kot puščavski kar glamping. Ja, v šotoru sredi puščave imate udobno posteljo, pravo keramično straniščno školjko in celo tuš. 

Mi smo svojo nastanitev našli prek Airbnbja, sicer pa vas takoj, ko se pripeljete v Merzougo, začnejo zasledovati vodiči na motorjih in vam ponujajo svoje izlete, zato pretirano vnaprejšnje načrtovanje niti ni tako nujno. 

Pomembno je le, da ste tam nekje do 14. ure, da ujamete organizirano pot prek sipin v puščavo, kjer nato prespite, berberi vam skuhajo večerjo – tažin, seveda – pričakate sončni zahod, gledate neskončne zvezde, se zbudite še za vzhod, zajtrkujete in se naslednji dan zjutraj vrnete v »civilizacijo«. Zakaj v narekovajih? Šotori v puščavi imajo wi-fi in prav ničesar vam ne manjka. Tu seveda lahko ostanete tudi več dni. Po sipinah lahko tudi deskate, smučate, se sankate, jezdite kamele ali pa se preprosto zgolj prepustite domišljiji in igrate v neskončnem peskovniku.

Zvečer nas je zajel pravi peščeni vihar, ki je čez noč neusmiljeno stresal šotor. Ta je na naše začudenje ostal trdno na tleh, le sipine okoli nas so malo zamenjale svoje poze. Ko smo pokukali iz šotora, nam je pesek zarezal v kožo in se vsul v oči, berber in njegova čreda kamel pa so nekaj metrov stran v tem naravnem pojavu sedeli mirno, kot da gre le za rahel piš. Prav, očitno je to nekaj povsem običajnega, lahko noč.

Peščeni vihar, slovo od puščave in slikovita pot skozi vklesani soteski do Ourzazateja (4. dan) 

Jutro v puščavi je nekaj resnično posebnega. Sploh po tem, ko ti vso noč okoli glave divja peščeni vihar, ki te straši in pomirja, zbuja in uspava hkrati. Zbudili smo se še v temi, neverjetno hladen puščavski zrak, ki se je že čez uro ogrel za 20 stopinj Celzija, nam je napolnil pljuča. Danes lovimo sončni vzhod. Prvi žarki so pobožali sipine in jih obarvali v rdeče. Spokojnost trenutka je ena tistih, za katere si želim, da bi jih lahko ujela v steklenico in si jih doma dozirala po potrebi. Tišina. Nič. In vse.

Po jutranjem pozdravu soncu, puščavski omleti in metinem čaju smo skočili nazaj v terenca in se podali na divjo vožnjo proti Merzougi. Otresli puščavski pesek (no, nekaj ga še danes stresamo iz čevljev) in pozdravili berlinga, ki nas je pridno čakal v mestu. 

Danes na programu? 370 kilometrov vožnje skozi slikoviti soteski Todra in Dades, ki sta ju v kamnine vrezali reki. Znamenita cesta po soteski Dades je noro vijugasta, na njenem vrhu pa stoji kasba z najlepšim razgledom na zavoje. 

Med vklesanimi stenami smo se prebijali proti mestu Ouarzazate in že v temi brez posebnih komplikacij pristali v prvem hotelu ob cesti, tik nasproti televizijskega studia CLA, kjer so – kot smo razbrali s fotografij med sprehajanjem po hodniku – očitno prebivali tudi vsi slavni igralci, ki so kdajkoli snemali v Maroku. Tu si lahko ogledate tudi studio Atlas, v katerem so nastali veliki filmi kot je Gladiator. Sami smo obisk le-tega na podlagi razočaranih spletnih ocen obiskovalcev in splošne nezainteresiranosti preskočili in naslednji dan raje obiskali nekaj boljšega ... 

Ait Benhaddou, kraj, kjer so snemali Igro prestolov in pot čez najvišji prelaz gorovja Atlas  (5. dan) 

Slikovito mestece Ait Benhaddou, ki je videti kot z drugega planeta in v celoti zgrajeno iz gline, je nekaj minut vožnje iz mesta Ouarzazate in je zagotovo eden od vrhuncev potovanja po Maroku. Od leta 1987 je tudi po Unescovo zaščito. 

Ustvarjalci noro priljubljene serije Igra prestolov so ga uporabili za prikaz Yunkaia, mesta, kjer je cvetela trgovina s sužnji. To suženjsko mesto je Daenerys Targaryen osvobodila v 3. sezoni. Ouarzazate pa so uporabili za upodobitev kraja Pentos. 

Čeprav je videti kot filmska kulisa, v mestecu dejansko še vedno živi nekaj berberskih družin. Mesto čez dan zaživi predvsem na račun turistov, zaradi katerih številni umetniki na ogled postavijo svoje risbe in slike, trgovci z blagom razobesijo oblačila in prodajalci nakita razstavijo bižuterijo. Vrvež ima nalezljivo energijo, a že v maju je opoldne vročina tu neznosna, zato se ne pozabite opremiti s pokrivali in veliko vode! 

Smo na polovici našega potovanja in do zdaj je bil urnik zelo intenziven. Čas je za razgibano pot v Marakeš. Ta vodi čez najvišji prelaz gorovja Atlas Tizi N`Tichka, mimo pisanih vasih, nasmejanih otrok in brezzobih starčkov, živali na cesti in bujne narave. 

Če imate čas, lahko naredite še postanek pri slapovih Ouzoud, a nam se mudi na krajši oddih od oddiha. Cilj dneva: Marakeš. 

Marakeš in vse, kar si lahko zamislite ob njegovi omembi (5., 6. in 7. dan) 

V Fezu nas je izučilo, da v medino z avtom ne smemo. Zato smo ga parkirali na enem od  velikih parkirišč pred obzidjem Marakeša in suvereno zakorakali v staro mestno jedro. Ker smo bili otovorjeni s prtljago, so nas nemudoma obkolili samooklicani mestni vodiči in nas zasliševali, v katero nastanitev smo namenjeni, nam na vsak način poskušali prodati neko drugo ali vsaj ponuditi spremstvo do naše.

Tudi v tej medini se gps hitro zmede, a naša vztrajnost in potna čela so jih po 15 minutah spremljanja in pregovarjanja med hojo le odgnala. Svoj riad smo našli z malce pomoči bosega dečka, ki nam je s prstom pokazal na edina vratca na koncu najožje uličice, kar smo jih kdaj videli. Prav, recimo, da je to to? In bilo je.

Kot ponavadi se je tudi za temi sumljivimi vratci odprla oaza riada, ki je spet dokazal, da fasada ni nujno odraz notranjosti. In zdaj? POČIVAMO! Šiša in hlajenje žuljev v ledenem bazenčku. 

V Marakešu smo ostali tri noči. Prvo noč smo prespali v butičnem hotelu L’Oriental Medina Riad & Spa, ki je v višjem cenovnem rangu, a nudi vse, kar bi si petični gostje (čeprav sami to v resnici nismo) zaželeli. Po dnevu luksuza smo se preselili v enega od verige hostlov Rodamon Riad, ki je precej ugoden, poleg fotogeničnega bazena pa ima ogromno teraso s pogledom na mesto, čiste sobe in okusen zajtrk. Oba najdete na robu slavnega suka, pokrite tržnice, ki je zagotovo vredna obiska.

V suku najdete vse, kar si lahko zamislite. Od usnjenih čevljev, ki vam jih po naročilu naredijo čez noč in celo dostavijo v hotel, do torbic, preprog, pohištva, mazil, začimb, malih živali in še česa precej nenavadnega, na primer grozljivih odrezanih kameljih kopit. Prepustite se toku in se izurite v barantanju.

Marakeš slovi tudi na račun velikega trga Djemaa El Fna, ki zvečer oživi ob vonjih ulične hrane in v družbi neštetih obiskovalcev, krotilcev kač, plesalcev, uličnih igralcev, pa tudi žeparjev in drugih nepridipravov. 

V mestu so čudovite palače, mošeje in vrtovi, pa botanični vrt Jardin Majorelle in druge imenitne zgradbe, presenetil pa vas bo tudi novejši del mesta, v katerem se bohotijo trgovine prestižnih znamk in nasplošno veje zelo zahodnjaški duh.

Essaouira: čas za vonj po Atlantiku (8. dan) 

Pot iz Marakeša v Essaouiro ni naporna, slabih 200 kilometrov pa se glede na prejšnje dni zdi kot krajši izlet. Na poti do tja bodite pozorni na arganova drevesa, saj se zna zgoditi, da visoko na njih zagledate koze, ki se pasejo. Ja, koze! NA drevesih!

Essaouira je prikupno obmorsko mestece, ki ga zagotovo poznajo ljubitelji deskanja, sicer pa je prijetno tudi za tiste, ki vas ta vodni šport ne zanima. Takoj ob prihodu boste začutili, da tu živijo ljudje, ki ljubijo morje. Umirjen duh, odlična morska hrana in fotogenične ulice vas bodo želeli prepričati, da tu ostanete še malo dlje.

Nočitev smo našli potem, ko smo potrkali na nekaj naključnih vrat. Dar Adul se je izkazala za odlično namestitev s pisanimi nadstropji in čudovito teraso, ki gleda na morje in druge strešnike mesta. 

Ne spreglejte ribje tržnice ob morju, kjer boste kljub močnih vonjem ujeli nekaj res imenitnih prizorov. Mimogrede, še en sladkorček za ljubitelje Igre prestolov. Essaouira je v Igri prestolov prevzela vlogo Astaporja. Kraja, kjer je Daenerys v svojo svobodno vojsko prevzela Brezmadežne. Velik del kadrov z utrdbami v ozadju je bil posnet na Scali, promenadi s topovi, ki pa so jih v seriji prekrili. 

Casablanca in slavna mošeja Hasana II (9. dan)

Jutro ob krikih galebov in vonju morja kaže na dober začetek dneva. A pred nami je tudi tokrat veliko vožnje. Do Casablance imamo 380 kilometrov in mesto je tako veliko, da nas zna požreti. 

Največje mesto v Maroku (v njem živi za dve Sloveniji ljudi!) je tudi eno najpomembnejših mest v Afriki, saj je njeno gospodarsko, industrijsko, poslovno in demografsko središče ter pristanišče. Od leta 1941 Casablanco poznamo tudi po istoimenski filmski uspešnici, ki opisuje dogajanje med 2. svetovno vojno, glavno vlogo v njej pa sta odigrala Humphrey Bogart in Ingrid Bergman. 

Tu smo se ustavili bolj kot ne zgolj na ogledu mošeje Hasana II, resnično veličastne marmorne mošeje z ornamenti in vodnjaki, delno pa je zgrajena tik nad oceanom. Gre za arhitekturno mojstrovino, ki je bila dokončana leta 1993, gradilo pa jo je kar 12 tisoč delavcev. V tej mošeji lahko naenkrat moli kar 25 tisoč vernikov, vstop vanjo pa je dovoljen tudi nemuslimanom. Njeno notranjost smo si ogledali na vodeni turi in roko na srce, res je mogočna. 

Casablanca je danes sicer moderno mesto, polno nakupovalnih centrov in blišča. Nočitev smo v trdi temi našli sredi ničesar, v predmestju Rabata, tako, da nam je vrata odprl neznanec, ki smo ga ujeli na ulici. Še danes ne vemo točno, kako nam je to uspelo. 

Pot nazaj v Fez in sklenitev kroga (10. dan) 

Po skoraj 3000 kilometrih smo obvozili Rabat in Meknes in se vrnili na našo izhodiščno točko – Fez. Tokrat nas je pričakal v veliko prijaznejšem duhu. V resnici se ni spremenil on, mi smo se. Maroko nam je zlezel pod kožo in težko se bomo doma odvadili sedeti na hupi avtomobila. Za tiste, ki vam še ni dovolj vožnje, priporočamo tudi skok do mesta Chefchaouen, ki mu rečejo Modro mesto, saj so njegove uličice prepleskane na modro.

Zanjo noč v Fezu smo preživeli med dišečimi stojnicami, pojedli zadnji tažin in z zaprtimi očmi degustirali kamelji burger, prespali v zadnjem riadu, pojedli zadnjo maroško omleto za zajtrk, zbarantali spominke in se 11. dan odpravili proti letališču, presenečeni nad svojo srečo oddali avto brez ene same praske ter poleteli domov. Do prihodnjič!

MAROKO v 11 dneh: Fez (1 noč) – vožnja prek krajev Ifrane in Midelt prek Atlasa, spanje v dolini reke Ziz (1 noč) – vožnja mimo krajev Errachidia in Erfoud do Merzouge, spanje v puščavi Erg Chebbi (1 noč) – vožnja po soteskah rek Todra in Dades do mesta Ouarzazate (1 noč) – ogled mesta Ait Benhaddou, vožnja proti Marakešu (3 noči) – pot do Essauoire (1 noč) – pot do Casablance (1 noč) – pot mimo Rabata in Meknesa nazaj do Feza (1 noč). *Kraji, ki bi jih dodali na daljšem potovanju: Chefchaouen, Tangier, Volubilis (vsi na severu) in Taghazout, Sidi Ifni, Legzira ter Paradise Valley (na jugu) in še kaj vmes.*

PREBERITE ŠE: Potopis po Japonski: 10-dnevni skok v Tokio, Kjoto, Osako in Naro (FOTO) ALI Temačni turizem: potovanje v kraje, povezane s trpljenjem in smrtjo

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere