Mitja Rot je mentalist, ki pove kaj govorijo poteze obraza

Spoznala sva se pred nekaj leti, ko me je dobesedno 'plašil' s tako norimi idejami kot mentalist, da sem o tem veliko premišljevala. Nekaj jih je že uresničil, nekatere pa še čakajo na pravi trenutek. Ja, je poseben. Malo skrivnosten. Vedno nasmejan. Duhovit in kreativen. Svoje ideje in vizijo že 15 let uresničuje s terapijami in najrazličnejšimi coachingi. Tokrat pa se je lotil tudi pisanja, saj je zaradi svojega dela odkrival in razvijal metodo prepoznavanja govorice obraza, kar je pred dnevi tudi uspešno predstavil v Ljubljani, in sicer s svojo knjigo Kaj nam govorijo poteze obraza. Na vaše obraze vam lahko nariše nasmešek, včasih pa tudi začudenje. Ampak vse je resnično!

Najbolje je, da začneva s knjigo. Kaj torej pravijo moje poteze obraza o meni?

Mitja: Seveda, začniva s tistim, kar je najprej opazno. Imate širok obraz, kar pomeni, da ste precej samozavestna in prepričana o sebi. Po navadi si takšni ljudje upajo več, lažje tvegajo in so po naravi veliki navdušenci. Zanje je pomembno, da jih ljudje potrebujejo. Imate tudi okrogel obraz, kar pom­­­­­eni, da ste srečni, večinoma brezbrižni, topli in zelo prijateljski. Značilno za take ljudi je tudi, da so za dolgotrajne in stabilne zveze. Tukaj so vključeni tudi prijateljski odnosi. Takšni ljudje težko najdejo prave prijatelje, vendar ko jih, se jih držijo. Če pogledamo negativne lastnosti, lahko povem, da znajo biti precej zahtevni, včasih tudi manipulativni, da dosežejo svoj cilj, navadno so nagnjeni k lenobi in so po naravi muhasti. Hitro jim postane dolgčas in so čustveno občutljivi, zato potrebujejo veliko spodbujanja. Imate tudi okrogla lica. Osebe s takšnimi lici so zelo občutljive, ljubeče in velikega srca.

Ali se morda te lastnosti z leti in zrelostjo spremenijo?

Mitja: Osnovne lastnosti ostanejo. Vendar ko z leti postajamo zrelejši, se nam vse to odraža tudi na obrazu. Dobivamo gubice. In vsaka gubica nam pove, zakaj je nastala. Če na primer veliko razmišljamo, običajno mršimo čelo in ravno črtice na čelu nam povedo, koliko človek razmišlja in koliko močan fokus ima. Odražajo se tudi na drugih delih, kot na primer pri ustih. Če smo prizadeti ali jezni, takrat običajno ne želimo svojih čustev deliti z drugimi, zato stiskamo ustnice. Takrat so manj vidne, kar pomeni, da so redkobesedne, zelo ciljno usmerjene (mislijo lahko le na eno stvar). Delo se jim takrat zdi pomembnejše od odnosov, čustva jih ne zanimajo.

Se kdaj zmotite pri branju potez? Morda kak zanimiv primer iz prakse …

Mitja: Seveda se lahko človek tudi zmoti. Recimo vi ste zanimiv primer, ker imate na primer okrogla lica, kar med drugim pomeni, da bi načeloma morali dosti govoriti o svojih občutkih, istočasno pa imate tanko zgornjo ustnico, ki pravi, da o svojih občutkih ne želite govoriti, razen z izbranimi, ki jim zaupate. Če zdaj pogledava podrobneje, bi lahko spregledala eno ali drugo in bi vas zato lahko ocenil napačno. Treba je kombinirati različne poteze, zlasti če se izključujejo, kar ne pomeni, da ne veljajo, vendar jih je treba interpretirati malo drugače. V vašem primeru pomeni, da večinoma ne želite govoriti o svojih občutkih, s tistimi sogovorniki, ki vam niso blizu, kar pa je verjetno čisto obratno v primeru, ko so vam ljudje blizu in boste z njimi lahko na veliko govorili o občutkih. Branje obraza je lahko približno 80- do 90-odstotno natančno, preostalo lahko doda intuicija.

Komu je knjiga namenjena?

Mitja: Knjiga je namenjena prav vsem, saj je pisana kot priročnik, tako da takoj vidite obliko posameznega dela telesa in ob njem opis značilnosti. Še posebej pa pride prav prodajalcem, kadrovnikom in vodilnim, saj lahko tako bolj primerno pristopijo k sogovorniku in tako hitreje pridobijo njihovo zaupanje in vnaprej vedo, kako se bodo odzivali.

Koliko vam pri branju potez z obraza pomaga znanje mentalistike?

Mitja: Mentalizem je bil osnova, saj zajema precej več kot samo branje obraza. Gre za večji obseg. Pri mentalizmu se uporablja 'cold reading', kjer lahko o človeku poveš ogromno, vendar se tam upošteva vse, od obraza, govorice telesa, statistike, značilnosti posameznih skupin populacije … Je pa seveda mentalizem odlično dopolnilo pri branju obraza.

Vsak nasmeh ni pristen. Kako to vemo?

Mitja: Če se osredotočimo samo na obraz, ga najlažje prepoznamo po kotičkih očes. Če sta ta precej napeta ali pa nepremična, se oseba ne smeji pristno. Tudi celoten obraz je, kot bi bil zategnjen. Pristen nasmeh ima tudi sijoče oči. Takrat se smejijo tudi oči.

Kaj pa mentalizem? Kaj je vas najbolj pritegnilo, da ste se lotili tega področja?

Mitja: V mentalizmu me je najbolj pritegnila hipnoza. Je pa za dobro izvajanje hipnoze potrebno dobro poznavanje psihologije osebe, na kateri izvajaš hipnozo. Predvsem, ker je to orodje, kjer z enostavnimi prijemi spremenimo poglede, prepričanja ali travme, ki preprečujejo ljudem, da zaživijo bolj kakovostno življenje.

Koliko ste izhajali iz sebe?

Mitja: Ogromno. Dokler namreč sam ne vidim, občutim in doživim, ne verjamem.

Kakšne težave največkrat vidite pri ljudeh?

Mitja: Imam različne primere od anksioznosti, nespečnosti, fobije do pomanjkanje samozavesti. Vse, kjer je psihološkega izvora, se da s hipnozo odlično pozdraviti.

Pomagate tudi učencem, dijakom in študentom pri metodah učenja?

Mitja: Ja, v zadnjem času imam precej študentov zaradi stresa, s pomanjkanjem koncentracije in motivacije. Imam pa tudi predavanja na različnih fakultetah na temo Kako povečati sposobnost učenja.

Kateri so tisti največji zaviralci pri učenju?

Mitja: Največkrat pomagam študentom in tam tehnik učenja ni več mogoče spreminjati. Do takrat že vedo, kakšen je njihov najboljši način učenja. Zato se posvetimo predvsem trem točkam, ki so običajno najbolj problematične pri njih. Prva je prokrastinacija oz. po naše odlašanje. Pri tem se večina študentov prepozna.
To pomeni, da se zelo težko spravijo k učenju. Ko pa se in padejo v sam proces, jim je lažje. Druga točka je fokus. Predvsem pri predmetih, ki jim niso ravno najbolj pri srcu. In tretja, zadnja, je stres. Čeprav večina misli, da študentje niso v stresu, sem pri večini spoznal, da je to eden od resnejših problemov, ki se ga da relativno hitro odpraviti, vendar ga je treba najprej prepoznati. Stres povzroča pomanjkanje samozavesti, zaupanja vase in padec koncentracije.

Zakaj menite, da se ljudje bojijo hipnoze? Ali je le ta nevarna?

Mitja: Hipnoza je skozi stoletja dobila negativen prizvok zaradi filmov in različnih mitov. Vendar je to daleč od resničnosti. V hipnozi so ljudje res bolj dovzetni za sugestije (ukaze), vendar pa ima vsak v nas programiran (vgrajen) varovalni mehanizem, kar pomeni, da če nečesa ne bi naredili v vsakodnevnem stanju, ga boste težko tudi v hipnozi. Je pa res, da si ljudje v hipnozi upajo več. Enako kot takrat, ko so v vinjenem stanju.

Ali se človek lahko samohipnotizira? Je to nevarno početje?

Mitja: Ja, človek se načeloma lahko sam hipnotizira, vendar se bo zelo težko. Po navadi se najprej naredi hipnoza s hipnotizerjem, ki nam da posthipnotičen ukaz, da se z določenim ukazom spravite v samohipnozo.

Kakšen izziv pa vas še čaka v prihodnje?

Mitja: Izzivov mi ne zmanjka. Če se mi zdi, da jih je premalo, si izmislim novega. Če bi moral kakega izpostaviti, bi to bila izpopolnjevanje v hipnozi, saj bi rad svoje znanje nadgradil z novimi metodami. Drugi pa je zaključiti drugo knjigo, ki je že nekaj časa v nastajanju.

Ali imate morda kakšen napotek za naše bralce?

Mitja: Morda se bo slišalo malo klišejsko … Uživajte v tem trenutku. Ne živite v preteklosti, ne mislite preveč na prihodnost in uživajte v vsakem trenutku svojega življenja. Vendar tega ne boste mogli doseči, dokler ne boste sebe postavili na prvo mesto. Sebičnost, kjer ne škodimo nikomur, ni nujno slaba. Večina živi v veliki zmoti in misli, ko bodo njihovi bližnji srečni, takrat bodo srečni sami, vendar si zapomnite, ko boste srečni VI sami, šele takrat boste lahko to srečo prenesli na druge. Če namreč ne poznamo pravega občutka sreče, kako bomo ta občutek delili z drugimi?

Besedilo: Rajka Meše // Fotografija: Maja Eberhard

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol