Na pomoč – v moji postelji je medved!

Tožba kronično nenaspane žrtve smrčanja

Če boste med branjem te kolumne slučajno zaspali, vam ne zamerim. Tudi jaz sem skoraj med tipkanjem. Krivo je seveda pomanjkanje spanca, ki ga je po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije za kakih 6 ur premalo. Tako sem zdelana, da sanjam, kako se bom med obiskom tržnice ulegla na glavo solate in zaspala.

Kriv je seveda medved, ki zasede sedem osmin moje postelje in med spanjem spušča take zvoke, da ga po vsej verjetnosti slišijo še v Dupleku. Pa da ne boste mislili, da sem nesočutna in nerazumevajoča do ljudi, ki si ne upajo na operacijo nosnega pretina ali ne morejo shujšati 15 kil, kljub temu, da vejo, da prav zaradi špeha proizvajajo te pošastne zvoke žaganja (vsaka podobnost z mojim partnerjem ni najljučna in je namerna). Ne. Razumem. Revček pač smrči. Ni sam kriv. Tako kot tudi jaz nisem sama kriva, da je moj spanec tako rahel, da slišim še soseda v tri ulice oddaljeni hiši, ko se obrne na bok. A razkuri me, da ta smrčeči monstrum vedno hrli ravno takrat, ko hočem spati.

Če zaspi čez dan ob gledanju nanizank, spi tiho kot dojenček. Tiho in mirno pančka tudi preden se uležem v posteljo. Takoj ko se zmatrana od življenja zavalim poleg in se udobno namestim, pa on vklopi svoje smrčanje na največjo jakost. Kot da ima v grlu vgrajen propeler na senzor, ki se vklopi takrat, ko pridem blizu. Kot da ima nastavljen radar, ki mu sporoča: "Pojačaj dihanje in vklopi brnenje, ta stara se je odločila, da je čas za spanje!"

Ko sem danes sredi noči prižgala luč (in upala, da bo oslepel od svetlobe), je smrčanje še isto sekundo ponehalo. Ko sem brala knjigo (ker spat tako nisem mogla), je bilo v spalnici ves čas tiho kot v knjižnici. Preberem četrt knjige, ugasnem luč in skoraj padem v komo. On spet vklopi svojo motorko na polno.

Nasilje ni rešitev

Ker vem, da je spanec boljši kot žganec, delam vse za popolno spalno higieno. Upoštevam vsa navodila nevrologov in njihovega izkušenejšega kolega doktorja Googla. Že ob 22. uri, ko omaga prestolonaslednik, ležem spat. Naredim par vaj za sproščanje, počasi me začne zmanjkovati, nekajkrat mi še trzne kaka mišica in takrat se on odloči, da je čas za smrčanje. Ma kaj smrčanje. To je kot zvok pokvarjenega glasnega hladilnika, kosilnice in žage skupaj. Najprej poskusim s prijaznim pristopom:

"Lubi, smrčiš!" Za pol sekunde se me usmili, nato pa nadaljuje svoj brutalni metal koncert. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Petra Skrivarnik (@petrissima)

Naslednja metoda, s katero si skušam zagotoviti kaj spanca, je proizvajanje zvoka: "Tc, Tc, Tc." Ne vem, kdo si je izmislil to foro, ampak nekje v sredini 90. so se mama, teta in soseda pogovarjale, kako so po televiziji slišale, da pomaga, če smrčuhu na uho spuščaš te čudne zvoke. Pomaga še manj kot kreme proti gubam. Ne razumem, zakaj mama še danes vztrajno uporablja ta pristop.

Ko dve uri pozneje še vedno ne spim, poskusim s suvanjem pod rebra. Pomaga točno štiri minute. Nato ga stiskam za nos. Nekaj zabrunda, tri sekunde je tiho, nato svoje grleno petje še pojača. Skušam ga prevaliti na bok, a mi brez šleperja seveda ne uspe.

Ponavadi je zadnji in skrajni korak, da ga naženem na kavč, dasiravno tudi to ni najbolj optimalna rešitev, saj njegovo smrčanje doni po vsej hiši in ga bržkone tudi zvočno izolirana soba ne bi uspela zadušiti. Kavč pa je pod silo njegove teže (in najbrž tudi teže smrčanja) že skoraj uničen.

Ko 4 ure prepozno vendarle zaspim, v posteljo pricaplja prestolonaslednik (če ni bil že prej tam) ali pa se oglasi alarm, ki si ga smrčuh nastavi na telefonu vsaj dve uri prej, kot bo vstal. Njemu se zdi fajn, da še malo poležava in s svojo budilko moti vse druge.

Spim še kako uro, nato se odvlečem iz postelje. On me prosi, če mu lahko zlikam majico, ker bi še malo poležal. Sicer, da se je super naspal, a ni bilo čisto optimalno, ker sem ga jaz, hudobnica, non stop motila s suvanjem v rebra.

Medtem ko se za silo uštimam, zlikam njegovo majico in mu že petič rečem, da naj vstane, ker se nam mudi, se on še vedno valja med rjuhami. Začnem pripravljati zajtrk. To ga bo morda motiviralo, da vstane. Na hitro poje, se gre oprhat in me vmes vsaki dve minuti prosi, naj mu nekaj prinesem. Najprej me prosi za šampon. Nato bi imel brisačo. Pa tudi gate in spodnjo majico bi imel. Pa če mu lahko še hlače zlikam in pas najdem.

Ko se končno usedem na fotelj in naredim prvi šluk zelenega čaja, pride oblečen in začne težiti: "Gremo, gremo. Nimaš zdaj časa čaja pit. Ja, kaj si pa delala do zdaj? Si pa ja eno uro prej vstala kot jaz?"

Takrat bi ga utopila v žlici zelenega čaja. Tistega, ki mi ga ne dovoli v miru popiti. A se samo nasmehnem in si mislim: eni smo tako lepi, da imamo dovolj dve uri lepotnega spanca, drugim pa niti 10 ur ne pomaga.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol