Peter Lovšin: Zdaj naša glasba po definiciji ni več del kulture, smo del gospodarstva

Na intervju se Peter Lovšin pripelje s kolesom, z retro rjavo specialko, o kakršni smo pred četrt stoletja sanjali mulci. Na glavo ima poveznjen klobuk, prepoznavni del njegovega osebnega sloga, ki ga dopolnjuje še za rokerja obvezna usnjena jakna, pa sončna očala z rdečim okvirjem. Ko jih sname, mu v očeh igra iskrivost, celo nagajivost, ki da vedeti, da v pobalinskem vokalistu Pankrtov, ki so zapisani kot največji pank bend na območju bivše Juge, še vedno živi duh, s kakršnim je tedaj podajal legendarne uporniške šuse, kot sta Lublana je bulana in Bandiera Rossa.

Z Lovšinom je Playboy že opravil intervju julija 2006, zdaj pa je čas za novega, saj bo ikona slovenske alternative, ki ga te dni še najbolje slišimo v novem hitu Ti lahko, zapetem s skupino Big Foot Mama, 27. marca s svojimi Španskimi borci nastopil v Cankarjevem domu in nam pokazal, zakaj glasba ni le nizanje singlov, ampak podajanje širše zgodbe z dušo in predanostjo.

Vaš koncert v Cankarjevem domu bo kmalu. Nekoč ste nastopali v lokalih, danes v hramu kulture. V čem so najočit­nejše razlike med vašim osebnim pristopom h koncertiranju danes in nekoč?

Pri samih koncertih se stvari v vseh teh letih niso kaj dosti spremenile. To je tako kot pri smučanju. Danes imajo smuči s takšnim in drugačnim lokom, da se lažje smuča, ampak sneg je še vedno sneg in hribi so še vedno hribi, greš na dilce in smučaš navzdol. Pri nastopih so določene stalnice – je koncert, je bend in na to je treba opozoriti publiko. Prav pri tem je najbrž največja sprememba – publiko je treba opozarjati pogosteje, biti moraš v več medijih. Včasih je bilo dovolj, da je bilo objavljeno v Stopu, ki je imel naklado čez 100 tisoč izvodov, pa so vsi vedeli. Imel si pet plakatov po mestu, pa je bilo dovolj. Zdaj je teh plakatov in jumbotov toliko, da človek težko pride do informacij. Tudi ni več kakšne revije, ki bi se ukvarjala samo z glasbo, kar je čudno. Še vedno imamo sorazmerno veliko koncertov, a je o tem zelo malo informacij. Lahko imaš razprodan koncert v Stožicah, pa o tem skorajda nihče ne piše.

Zakaj je tako?

Enostavno smo postali družba, ki se ne veseli več toliko kot včasih. Glasba je povezana z veseljem, povezana je z reagiranjem na zadeve, do glasbe moraš imeti odnos. Zdaj, ko je glasba predvsem posel, jo hočejo v novem sistemu nekako imeti bolj za podlago, za kuliso, da je neškodljiva. In v tem je pomembna razlika, ki se kaže tudi v medijih, ki posiljujejo s to plažasto kulturo. Saj govorijo, da želijo ugajati gledalcem, ampak po navadi z najbolj banalnimi vsebinami. Kriterij je najnižji okus. V tem smislu je to en drug svet, kot je bil.

Res je, da se je spremenil poslovni model glasbe, no tudi sama forma njenega podajanja. Kot izvajalec najbrž najbolj začutite predvsem to, da se je spremenil odnos ljudi do glasbe?

Seveda vemo, kaj prinašata digitalizacija in internet, ko se želi ljudem vse ponuditi po telefonu. Pravi ljubitelj glasbe, pa ne samo hi-fi frik, bi znorel, če bi moral vse življenje glasbo poslušati po telefonu. Sicer imamo dostop do Youtuba, ampak avtor, ki vloži veliko denarja v produkcijo, nima od tega nič. Zato so zdaj večji projekti, albumi, veliko redkejši in manj odmevni. Mogoče je to takšen položaj, kot je bil s knjigo, ko je prišla televizija. Upam, da se bo to obrnilo, da bo album obstal in se prebil, ker zdaj je vse osnovano na enem komadu. Samo ena pesem in samo nadvlada kapitala v glasbi, samo sledenje tej potrošniški glasbeni politiki, tako ne bo šlo. Za enkrat se še zdi, da vse skupaj sede v ta novi brutalni liberalni kapitalizem. Nihče si ne želi novega Woodstocka, nihče si ne želi protestov proti vojnam, nihče si ne želi Boba Dylana, zato so mu tudi dali Nobelovo nagrado, ker so ga hoteli postaviti v kupljeni esteblišment. To so stvari, ki so pomembne ne samo za razvoj glasbe, ampak za razvoj političnega življenja. Ker glasba je včasih odražala in po­vzročala spremembe v družbi. In kot je rekel Tine Hribar, eden naših vodilnih filozofov, brez panka v Sloveniji najbrž ne bi bilo osamosvojene Slovenije.

Zakaj si danes glasba ne upa biti več družbenokritična?

Prvi razlog je, da v glasbi danes o vsem odloča denar. Lastniki določajo, kdo bo prišel ven, kako bo izgledal, kakšnega spola bo, zdaj je vse dirigirano. V šestdesetih letih so bendi iz pubov prišli v dvorane, ker jih je publika zagrabila, potem pa jih je videla založba in jim dala pogodbo. Ti časi so minili. Tu bo potrebna neke vrste gverila. Ker dobra glasba še vedno je, ampak jo težko ujameš. So protestne pes­mi, ki so nastale iz upora, iz nestrinjanja, ampak po eni strani to esteblišment skrije, še slabše pa je, da to naredi kot nezanimivo. Da ni moderno, da ni 'in'. Ni 'in' nergati, zabavno je biti hipster, zamorjen, zanimati te morajo znamke in avtomobili. Vse, kar uspeva, so trgovski centri. Včasih je bilo v Ljubljani več prodajaln plošč kot trgovskih centrov.

Ta gverila, ki ste jo omenili – kdo jo bo vodil?

Glasba je nepredvidljiva. Rokenrol je lahko trojanski konj glasbene industrije, če je nekontroliran. Dokler pa je kontrolirano, bo pa tako, kot je s tehnom. Zakaj se je tehno tako razširil? Ker je bila zadaj industrija drog, droge pa so povezane s politiko, s policijo, s sistemom, z nadzorovanjem ljudi in kupčkanjem denarja.

Po 40 letih delovanja na sceni imate verjetno dober vpogled v odnos države do kulturnikov. Je ta res tako mačehovski, kot se pogosto sliši?

O kulturi sami ne bi govoril, ker zdaj naša glasba po definiciji ni več del kulture, smo samo del gospodarstva. Spadamo pod gospodarski resor, kjer absolutno prevladujejo težnje kapitala in kjer so lani zakuhali zakon, ki je proti vsem željam ustvarjalcev. Mi smo, vsaj kar se tiče avtorske zakonodaje, poskušali priti pod krov kulture, samo nas tam niso ravno sprejeli odprtih rok. Niti nas niso hoteli spustiti iz gospodarstva, ker smo očitno dobra molzna krava. V tem poslu se obrača kar nekaj denarja in ljudje, ki vodijo to igro, se pač v duhu časa borijo, da tisti denar, ki bi ga morali plačevati avtorjem, raje ostane njim. Boj za denar je prisoten povsod.

Smo pa dobili tudi kvote, ki regulirajo večje predvajanje slovenske glasbe. Nekateri glasbeniki so to direktivo sprejeli pozitivno.

Kvote so druga zgodba. To je bilo delo odstavljene kulturne ministrice, ki se je zavedala, da je slovenščina ogrožen jezik in da se jezik mora slišati tudi skozi pesem. Za državo, ki je stara 25 let, je žalostno, da mora medijski zakon določati kvote. Če pogledamo pri Italijanih ali pa Hrvatih, kjer so zavedni ljudje, tam kvot ne potrebujejo. Videti je, kot da smo postali država bolj po spletu okoliščin, in ne zaradi zaved­nosti državljanov. Po drugi strani pa, ko igram s kolegi, vidim, da ogromno slovenskih glasbenikov vseeno razprodaja velike dvorane, da je vsak teden dosti koncertov, da glasba živi.

Kaj pa stara slovenska praksa vez in poznanstev? V majhni državi imate ob dolgoletni kulturniški karieri gotovo prijatelje med politiki, ki bi lahko stopili v bran slovenskih avtorjem?

Izkazalo se je, da jih nimam. [smeh] Mogoče smo včasih gojili takšne iluzije. Ampak pomislite, da je skupina Lačni Franz naredila super verzijo Zdravljice, pa je niti enkrat niso odigrali v živo na kakšni proslavi. Pa da sem jaz naredil komad Slovenija gre naprej, a z njim nismo niti enkrat nastopili na kakšni pro­slavi. Pankrti smo lahko leta 1988 nastopali na JBTZ, takrat, ko je bil to največji miting Slovencev po koncu druge svetovne vojne, potem pa nikoli več.

Zakaj?

Zato, ker nismo bili zraven pri delitvi interesnih sfer, pri delitvi te nove zgodbe. Kar pa je za nas po svoje celo zelo dobro. Ker mogoče bi pa z enim takšnim nastopom potem izpadli, da smo zraven in da podpiramo vse, kar se je v zadnjih letih zgodilo s to državo. Dejstvo je, da so se naše poti s tem sistemom zelo razšle.

Če bi vas zdaj povabili, da nastopite na kakšni državni proslavi, bi potemtakem to vabilo zavrnili?

Saj letos so me povabili. Ampak ker ima moj naslednji singel s Pankrti naslov To ni več Slovenija, so pa rekli, da mogoče rajši ne. [smeh] To proslavo sicer organizira en naš kolega in se nekako vseeno trudijo, da bi vzpostavili kakšen dialog, da bi naredili nekaj malce bolj radikalnega, bolj aktualno proslavo, ampak vseeno mislim, da tega komada ne bodo sprejeli. Zadnja ideja, ki jo je potem dal Peter Mlakar, ki ravno tako sodeluje pri proslavi, je, da bi pesem zaigral filharmonični orkester brez teksta. [smeh]

Boste pa letošnjega oktobra z velikim koncertom proslavili 40 let skupine Pankrti. Kaj to pomeni za prihodnost zasedbe?

Od naše zadnje turneje pred desetimi leti smo dobili veliko zanimivih ponudb, ampak kar smo vmes igrali, smo odigrali brez večjih ambicij. Če bi s Pankrti hotel delati novo ploščo, bi to na neki način morala biti politična plošča, jaz pa sem imel s svojo glasbo druge načrte. Saj smo igrali na festivalih, imeli smo klubske koncerte, nastopali smo tam, kjer nam je pasalo in ko sem jaz imel čas. Zdaj, v okviru novega albuma Območje medveda, na katerem sem hotel predstaviti različne godbe – lirično, folkovsko, umirjeno, odtrgano, pa sem želel dodati tudi eno pankrtsko, kvazipolitično štorijo. Zato smo za to ploš­čo posneli komad To ni več Slovenija. Tekst sva napisala z Gregorjem Tomcem, tako kot sva včasih skupaj delala. To ni toliko angažma Pankrtov za prihodnje, ampak bolj to, da smo skupaj zapoprali to obaro, imenovano Območje medveda.

Ste se kdaj učili petja?

Dvakrat sem nastopil s pevskim zborom naše Osnovne šole Ketteja Murna.

V preteklih letih ste se preizkušali tudi v drugih zvrsteh, v folku z albumom Hudičev sod, pred tem pa ste celo z znamenito skupino The Wailers posneli komad Dobri profesor in album Izlet na Jamajki. To je moralo biti izjem­no doživetje.

Ja, bilo je nekaj neponovljivega, sre­čati ljudi, ki so osebno tako odprti, profesionalni in hkrati zabavni, štosarski. Igral sem z dvema članoma originalnih Wailersov, na trobenti pa je bil originalni član sekcije UB40. To so ljudje, ki imajo og­rom­no zgodb. Tudi producent plošče Izlet, Brian Jobson, je takrat igral bas. Prek njega smo prišli do te povezave. On je študiral v Ljubljani, sicer pa je bil osebni prijatelj Marleyja ter tudi prijatelj Keitha Richardsa – jaz sem tam igral na njegovo kitaro. Moram pa reči, da ko sem prišel nazaj v Slovenijo s tem komadom, sem bil prepričan, da bodo mediji to zagrabili, ampak od teh mlajših nobeden niti ni dobro vedel, kdo so The Wailers.

Kaj pa sicer poslušate?

Zadnje dni poslušam zadnji album Lady Gaga, ki sem ga dobil v dar od pri­jateljice novinarke. In moram reči, da ima ene tri dobre komade. Je ena takšnih ne­opredeljivih avtoric, ki ima svojo dušo, ni podrejena, ni nekaj, kar je trg izpljunil, in to se vidi na tem albumu. Je dokaz, da je lahko tudi novi pop do neke mere neodvisen, če ga izvaja močna osebnost. No, ona pa je še provokativna. Sicer bolj zaradi oblačenja, je pa vseeno spodbud­no, da se tudi v Ameriki lahko rok in pop postavita kontra običajnemu.

Ampak prave alternative v medijih več ni. MTV je nekoč še imel del programa posvečenega alternativni glasbi, danes pa tega ni več. A ta glasba je bila za mlade pomemben del odraščanja, ventil za frustracije, temelj za lastno ustvarjanje. Kam se mladi lahko obrnejo danes?

To je vsekakor problem, ker na tele­vizij ne izveš več čisto nič. In tudi zaradi teh stvari je Amerika volila, kar je volila, in gre Evropa nekam, kamor zagotovo nismo želeli, da gre. Takšna Evropa, kot jo poskušajo furati kakšni Nizozemci, Nemci ali Francozi, mene res ne zanima. Že zgodba z našim teranom nam pove, da pravičnost čisto nič ne pomeni. A nove gene­racije tega tako ali tako ne poznajo, ker sredstva informiranja tega več ne nudijo, zato mladi tega ne morejo pogrešati. To pogrešajo mi, pa vaša generacija, ki je še bila aktivna, ampak tudi takrat ni bilo več veliko aktivnih.

Opravičilo je, da imamo zdaj internet in da je tam vse, kar hočeš.

Slišal sem podatek, kar se tiče avtorstva, da Google za lobiranje pri komisijah Evropske unije na leto nameni tri milijarde evrov in zato seveda ni nobenega cvenka od tega, kar imaš na Youtubu, obenem pa vsi lahko tvojo glasbo širijo naprej. Zunaj je vsaj to downloadanje precej bolj rigo­rozno kontrolirano, ampak kaj to pomeni za povprečne potrošnike? Bodo celo ploščo downloadali, bodo downlo­adali ovitek, pa to, kdo je album naredil, kje je bil posnet, spremno besedo, duha tega celotnega projekta? Internet je praktičen, je pa lahko tudi zelo nevaren. Te dni smo bili pri nas priča primeru nasil­nega uboja fanta, ko se je vse skupaj predvajalo po internetu in s tem pokazalo, da je to zadeva, ki absolutno ni urejena, regulirana. Na internetu se stvari razvijajo v škodo dobrega okusa, vzgoje. Bomo dobili morilce in posiljevalce, ki se jim bo dejanja opravi­čilo, ker pač niso krivi, saj so to videli na internetu? Dejansko prihajamo v družbo kaosa tudi v tem smislu. To je bil primer, ki se je zgodil v Sloveniji, ne nekje v Ameriki, kjer je to, da nekdo vzame šmajser in pobije 20 ljudi, že skoraj nekaj normalnega.

Internet je tesno povezan tudi z dostopom do pornografije. Vi ste leta 1980 diplomirali s temo Pornografija – družbeni pojav. Scena nekoč in danes je tudi na tem področju precej drugačna, kajne?

Ko sem leta 1980 diplomiral na FPSN na temo pornografije, je bila to takrat še takšna prijazna zgodba. Tudi ljudje v pornofilmih so bili videti prijazni. Zdaj, v teh novih pornografskih filmih, so igralci dejansko videti kot borci. Vsi so bodibilderji, potetovirani, celotna forma se gleda kot vojna, ljubezni že davno ni več. To ni več seks, to je v bistvu gladiatorski boj.

Kje je nadobudni študent leta 1980 sploh našel dovolj virov za diplomo na temo pornografije?

Takrat sem vsako leto potoval po Evropi in en mesec sem se odločil, da naberem prav to literaturo. Kupoval sem v second hand šopih, ker denarja nisem imel, nekatere knjige sem si pa sposodil v knjižnicah. Sem pa videl nekaj zanimivega v enem porno šopu v Parizu, ampak ker lastnik ni razumel potrebe, da delam analitičen pristop do pornografije, sem si moral zadevo 'sposoditi'. Je tekel za mano, ampak drugače ni šlo. Saj sem nameraval vrniti naslednje leto. V glavnem pa so bile to knjige, ki sem jih nabral v Parizu, Londonu in Amsterdamu. Nalogo sta mi potem objavila tako Delo kot Tribuna, ker takrat v zvezi s temi ni bilo skoraj nič napisanega. Tako kot danes nimamo nobene resne refleksije, kaj lahko pomeni pojavljanje tudi najbolj sprevrženih oblik pornografije in nasilja na spletu, kjer je to vsem dostopno.

Skočiva za trenutek še nekoliko dlje v preteklost. Se spomnite čisto prvega koncerta s Pankrti?

Seveda, tega ne pozabiš. Spomnim se, da je bila takrat moja punca en mesec v Franciji, kjer je trgala grozdje, sicer pa se je učila francoščine. Jaz sem takrat že zelo potreboval nekaj ljubezni in takrat sem potem ugotovil, da ti to da tudi rokenrol. Rokenrol nadomesti katerokoli pomanjkanje. Reakcije na koncertu so bile kar divje. Vedeli smo, da imamo tekste, ki politiki ne bodo všeč, Prepričani smo bili, da bo to naš zadnji koncert, ampak spomnim se, da smo bili mirni, freh in presenečeni, da je bila telovadnica gimnazije Moste nabito polna. Koncert smo izvedli v našem drvečem slogu, po koncu se pa niti več ne spomnim vsega.

Ste bili v slogu mladih študentskih bendov plačani z gajbo piva ali ste dobili resno plačilo?

Koncert so organizirali srednješolci, ki so nas slišali vaditi v kleti glasbene šole nasproti gimnazije Moste. Igrali smo za neko vstopnino in vem, da sem potem takoj po koncertu odšel obiskat punco v Pariz, prej pa še v London, kjer sem kupil dva mikrofona. Smo si jih zaslužili.

Kaj pa grupice? Je bilo dosti željnih deklet pod odrom?

Nikoli nismo bili boy bend, zato nikoli ni bilo kakšnega metanja modrčkov. Tudi v dialogu 620 med publiko in bendom v panku ni bilo vzvišenosti benda. Publika se ni čutila manjše kot mi in mi tudi nismo potencirali tega, da smo zvezde in da lahko poberemo punce, ki jih hočemo. Če je nastala kakšna simpatija, je nastala, tudi tega je bilo dovolj. Ampak kot pravijo tisti, ki so bili včasih tam in so še danes na sceni, je bilo tega včasih veliko več kot danes. Da je zlato obdobje glede tovrstnih zabav minilo.

Je res, da ste si v neki točki pridelali zanimiv vzdevek Perči Gnus?

Sam se si dal to ime. To je bila samo ena tistih pankrskih fint, zafrkancija, kot je bil Johnny Rotten, jaz pa potem Perči Gnus.

Kako ste si v Pankrtih razdelili vloge?

Ko sva z Gregorjem [Tomcem] ugotovila, da bi naredila bend, je on imel nalogo, da gre v Anglijo po material, da vidimo, kaj bomo igrali. Enkrat sva prebrala članek v neki reviji, ki se je delal norca iz panka, in takoj sva vedela, da je to točno to, kar hočemo delati – triminutna glasba, provokativna, napadalna, brezidejna. Gregor je imel nalogo nabrati te plošče, jaz pa sestaviti bend. In dejansko sva to v roku 14 dni naredila. Ekipo sem našel po okoliških kleteh, Slavca smo uvozili iz Šiške, drugi smo bili Kodeljevčani. Napisali smo plakate, naredili 15 do 20 komadov, najino glavno orožje sta bila pelinkovec in grajska črnina. V pol leta smo imeli svoj program.

Kako pa se spominjate časov, ko so Big Foot Mama igrali kot vaša predskupina?

To je bilo v času Sokolov, ko so oni nastopali kot naša predskupina. Bili so zelo zabavna druščina, vedno so imeli s seboj priročni roštilj, da smo potem jedli čevapčiče in pili pirček, skupaj malicali. Ko sem šel na samostojno pot, sem potem prvi solo album Hiša nasprot sonca posnel s skupino Buldožer. Ampak Buldožerji so imeli svojo zgodbo, jaz pa sem potreboval novo skupino za koncerte in sem se zmenil kar z Big Foot Mamo.

In zdaj so oni ikone slovenskega roka, skupaj pa ste ravnokar izdali singel Ti lahko. Je bilo potemtakem to popolnoma logično snidenje?

Vsekakor, sodelovanje je bilo popolnoma organsko, tudi s Prismojenimi profesorji bluesa. Z BMF smo bili v teh letih večkrat skupaj, imeli več skupnih koncertov, ker nekako pašemo skupaj. Na njihovih ta velikih koncertih v Hali Tivoli in potem v Stožicah sem nastopil kot njihov gost. In ko sem jaz naredil en komad za mojo novo ploščo, sem takoj začutil, da bi to posnel z njimi. Tako je nastal Ti lahko.

Komad bo del novega albuma Območje medveda. Zakaj takšen naslov?

Gre za blago utopijo, kjer država ni več osnovni okvir, ampak so samo še območja. In mi živimo v območju medveda.

Kaj je posebnost te plošče?

Posebnost je v tem, da je vmes minilo malce daljše obdobje, zato sem imel dovolj časa, da sem postavil eno večjo ploščo, ki ima 12 komadov in ti odražajo moje različne občutke. Človek je seksualno bitje. Je pa tudi politično. Je lahko nežno, jezno, obupano, veselo bitje. In vse te pridevnike sem vključil v ta glasbeni izraz. Plošča se celostno odvija v širšem družbenem kontekstu, na območju medveda, v ne tako daljni prihodnosti, na nekem drugem nivoju, ker kot vemo, živimo v dveh, treh časovnih parametrih. [smeh]

Bo na koncertu padla tudi kakšna klasika?

Vsekakor. Šel bom čez svojo glasbeno kariero, od Pankrtov do Sokolov in naprej, tako da bodo prišli na račun tudi tisti, ki jih zanima to obdobje. Menim, da se koncert po potrebi lahko tudi za­vleče, pri meni, če je dovolj veselja in dobro vzdušje, lahko traja dolgo časa.

Vsekakor bi bil svojevrsten kulturni fenomen slišati Lublana je bulana v Cankarjevem domu.

Se strinjam, zakaj pa ne! [smeh]

Besedilo: Darjo Hrib
Foto: Matej Mitruševski

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol