N. V. | 15. 5. 2022, 20:00

David Sluga, Tomaž iz filma Poletje v školjki: še zna plesati break dance?

Aleksandra Saša Prelesnik/Imbd/fotomontaža
David Sluga, Tomaž iz filma Poletje v školjki: še zna plesati break dance? (foto: Aleksandra Saša Prelesnik/Imbd/fotomontaža)

Kakšno je življenje nekdanjega osvajalca najstniških src? Ste tudi ve ene tistih, ki so vzdihovale za njim? Vlogi v prvem filmu Poletje v školjki leta 1986 in v drugem iz leta 1988 sta bili za Davida Slugo, ki je upodabljal Tomaža, edini filmski vlogi. Z njim smo se pogovarjali o vsemu, kar mu je prinesla slava.

Divji lomilec ženskih src. Tako bi ga najverjetneje opisala generacija iz osemdesetih, ki je vzihovala ob ogledu kultnega filma Poletje v školjki.

David Sluga je igral glavno vlogo. Tomaža. Danes je resen odvetnik. Časov, ko je grel najstniška srca, se spominja z nasmehom na obrazu.

Aleksandra Saša Prelesnik


 
Ko je film izšel, je bil kar en mesec ljubljanski kino Union razprodan. Nekateri so Poletje v školjki gledali celo dvakrat na dan. Kako je to zaznamovalo vaše življenje?

Postal sem prepoznaven, čeprav si tega posebej nisem želel. Ker sem bil še otrok, je to precej vplivalo na moj psihosocialni razvoj – pa ne morem reči, ali je to slabo ali dobro. Upam, da je šlo za dober vpliv. Prav tako je name pomembno vplivalo, da sem spoznal kolektiven način filmskega dela. Všeč mi je bilo, da se cela ekipa trudi za isti cilj. Zmeraj sem bil pomemben del te ekipe, in to mi je bilo izredno všeč.

Posebej pri prvem delu Poletja v školjki se je čutilo, da delamo nekaj dobrega, da bo rezultat fenomenalen.

Čeprav je mladinski film težko visoka umetnost, se je med snemanjem čutilo, da je ekipa delala to z veseljem, z nekim poslanstvom. Izkušnja snemanja Poletja v školjki me je naučila, da je v življenju pomembno delati to, kar te veseli.

Vas ljudje še danes prepoznajo?

Vedno redkeje. Včasih že, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Ko je film izšel, pa so me splošno prepoznavali. Sam nisem imel neke želje po tem, da sem znan, prepoznaven. Je šlo bolj za naključje. Kdaj je bilo tudi naporno. Lepi spomini, ki me vežejo na Poletje v školjki, se zame bolj kot prepoznavnosti dotikajo samega snemanja, ki je bilo izredno zanimivo. Danes je drugače. Zdaj ima vsak drug potrebo po tem, da ustvari nekaj, po čem bo prepoznaven.

Ste se prav zaradi dobre izkušnje, ki jo je prineslo snemanje Poletja v školjki, vpisali na AGRFT?

Vsekakor. Tudi zaradi tega, ker sem vedel, da je študij prava, ki me je sicer čakal, izredno naporen. Pričakoval sem, da študij igralstva, vsaj v smislu velikega predelovanja snovi, ki vzame veliko časa, ni tako naporen. A nikoli ne pomislim, kako bi bilo, če bi me na akademijo sprejeli. Sem zelo zadovoljen s potjo, ki sem jo sem izbral, in položajem, v katerem sem danes.

Aleksandra Saša Prelesnik


 
Kdaj ste si nazadnje ogledali film?

Filma nisem nikoli pogledal v celoti, razen na premieri. Potem sem gledal samo kakšne izseke, če sem nanje slučajno naletel. Sem pa precej ponosen na izseke s konca prvega dela filma, ko plešem electric boggie. Takrat sem v tej zvrsti plesa tudi tekmoval in zmagoval.

Večina Slovencev je šele v filmu Poletje v školjki 2 prvič spoznala break dance. Za to ste zaslužni vi in vaša vloga. Lahko vam rečemo tudi pionir slovenskega break dancea. Kako danes gledate na prizore, v katerih ‚brejkate‘?

Ja, drugi del Poletja v školjki je bil žanrsko bolj plesno obarvan. Obstaja vprašanje, ali je bilo to dramaturško sploh potrebno, ali je bilo pretirano ... Se mi pa zdi, da bi marsikateri prizor lahko še bolj atraktivno posneli. Recimo tistega, ko izvajam "helikopter" v dvorani, 'na avdiciji'. Mogoče je preveč klasično posneto. Je pa treba vzeti v zakup, da so takrat bili drugi časi.
 
Glede break danca pa je tako, da se je kultura plesa precej spremenila. Prvič je priznan na olimpijskih igrah, vmes je celo veljalo, da ga plešejo odpadniki. V mojih časih je veljal za šminkerski ples. Mi, ki smo ga plesali, smo imeli drage trenirke, bili iz bogatih družin in smo se tako spogledovali z zahodno kulturo. Brejkali smo v dvoranah, ne na kartonih ali ploščadih. Tudi nikoli si nisem nič zlomil, čeprav smo se vrteli brez čelad in kap.

Aleksandra Saša Prelesnik

Ali danes še plešete? Nenazadnje boste tudi eden glavnih gostov na svetovnem prvenstvu v break danceu Get Together.

Ne, ne plešem več. Čeprav verjamem v rek: 'Kdor pleše, slabo ne misli'. Plesanje te sprosti in ti nudi lep pogled na svet. Ples je lepa stvar. Nekaj break dance gibov še celo znam.


 
Plešeta pa zato moji hčeri. Obe sta hodili na baletne vaje. Ena je ples opustila, druga vadi jazz balet. Starejša šteje 25, mlajša pa 18 let.

Aleksandra Saša Prelesnik


 
Tomaž je v filmu pravi romantik. Kaj pa vi? Nenazadnje ste obdržali zvezo iz srednješolskih let. Kako vam je to uspelo?

Če se 'romantičnost' nanaša na to, da rad lepo živim, da imam rad lepe trenutke in te rad delim z bližnjimi: ženo in hčerkama, sem romantičen. Čeprav se imam sicer za realista. To, da sva z ženo skupaj že toliko časa, je lepa okoliščina mojega življenja.

Uspelo je z veliko napora in razumevanja.

Imava dve krasni hčerki, kar zvezo še posebej plemeniti in jo vzdržuje.

Svojo kariero ste nadaljevali kot pravnik. Je bila to odločitev, s katero ste želeli nadaljevati družinsko tradicijo?

Moj oče je bil odvetnik, imel je odvetniško pisarno. Mama je bila sodnica. Bilo je samoumevno, da bom nadaljeval ta poklic. Poskus s filmom je bil samo nesrečno naključje.

Aleksandra Saša Prelesnik

Kot odvetnik delate že dvajset let in ste strokovnjak za civilno pravo, kazenske in druge pravne veje. Zadnje čase ste precej znani po medicinskem pravu – po odškodninskih tožbah v zvezi z zdravniškimi napakami. Veliko se ukvarjate tudi z družinskim pravom in s častjo medijev. Kateri je najtežji in kateri najlažji del?

Delo z ljudmi. Ljudje, ki hodijo v odvetniško pisarno, so ljudje v stiski, ki so jo povzročile različne situacije. V odvetniško pisarno nihče ne pride z veseljem. Odvetništvo ni samo pravno delo, nekaj dela je tudi psihoterapevtskega. Verjamem, da se usmeritev znotraj poklica, tudi mojega, zgodi na podlagi psiholoških stvari, ki se jih niti ne zavedamo. Tako se najbrž rad in z zagonom ukvarjam z mediji, ker sem se z njimi že srečal v času filmske kariere.

Aleksandra Saša Prelesnik


 
Kje je meja: koliko osebnega življenja lahko mediji razkrijejo o javnih osebah (recimo politikih)?

Politiki so najmanj varovane osebe v smislu posegov v čast in ime. So javne osebe v absolutnem smislu. Zasebnost pa je vendarle bolj varovana kot čast in ugled. Torej tudi politiki, ki imajo najmanj varovano zasebno sfero, so še vedno do določene mere varovani. Posebej varovano je družinsko življenje, spolno življenje, vse, kar je povezano z mladoletnimi otroki. Zaslužek politikov pa je nekaj, kar je prav, da javnost izve – v tem ni nič protipravnega. Nenazadnje smo mi tisti, ki politike plačujemo.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.