Treking v Himalaji od A do Ž: kaj morate vedeti pred odhodom (piše: Nika Arsovski)

Dandanes le s težavo najdemo košček sveta, ki ne bi klonil pod težo turizma in Himalaja ni nobena izjema. A tudi med najvišjimi vrhovi sveta so kotički, kjer lahko v samoti prisluhneš lastnemu dihu in strumnemu koraku, ki te vodi k cilju. Slednji ni ključnega pomena. Kot je dejal že Zaplotnik, v stremljenju k cilju ostaneš prazen, najti moraš pot, saj le tako cilj vedno nosiš v sebi.

Naš čudoviti planet ponuja neskončne možnosti za pohodništvo, najsi bodo gorske verige obeh Amerik, mogočen afriški pettisočak, vrhovi stare celine ali najvišji vršaci Himalaje, ki jih je mogoče opazovati povsem od blizu. Možnosti je neskončno. Pohodništvo je v zadnjem času močno priljubljeno tudi pri nas, pa ne le priljubljeno, postalo je skorajda trend, kar pomeni, da 'v klanec' še zdaleč ne hodijo več le izkušeni in dobro pripravljeni planinci.

Gore hitro zasvojijo s svojo lepoto, milino, vzbudijo mir. Po nekaj osvojenih vrhovih hitro začneš pogledovati čez mejo in iskati izzive na drugem koncu sveta.

Še preden pa se podate v lov za letalsko vozovnico in začnete pakirati pohodniške palice, preberite te nasvete iz prve roke.

Kam na treking?

Odgovor na to vprašanje je odvisen od letnega časa in vremenske sezone, v kateri nameravate odpotovati. Če vas mami treking v Himalaji (predvsem najbolj priljubljena Everest in Anapurna) sta priporočljivi sezoni jeseni (september - november) in spomladi (februar - maj). Pozimi se namreč soočite z ekstremnim mrazom, poleti pa vam pot otežuje močno deževje.

Morda je najbolj smiselno, da pretehtate vse možnosti. Veliko pohval so deležni trekingi v Latinski Ameriki, kjer je morda pohodnikov tudi nekoliko manj, vse več zadovoljnih 'hribolazcev' se vrača tudi s Kavkaza.

Če ste, tako kot v mojem primeru, trdno odločeni za Himalajo, je naslednje vprašanje, ki se vam poraja:

Z agencijo ali brez? 

Slovenskih agencij, ki ponujajo trekinge v Himalaji, je kar nekaj. Morda je smiselno, da se o favoritih pozanimate pri znancih in prijateljih, ki so že imeli izkušnje s trekingi v preteklosti. Nekatere agencije se ne branijo ponočevanja, čeprav iskreno tega v Himalaji ne priporočam, spet druge privabijo večje število parov.

Svetujem vam, da, preden sprejmete odločitev, pokličete nekaj agencij in se odločite na podlagi njihovih odgovorov. Kar se tiče tur, se te kaj dosti ne razlikujejo, zato pa so dejavniki, ki močno vplivajo na končni vtis družba, vizija vodnika in dobro ozračje.

Jaz sem se priključila skupini Andreja in Marije Štremfelj, izkušenih slovenskih alpinistov, ki sta nas ob večerih ob ognjišču zabavala z najrazličnejšimi himalajskimi prigodami in nam znala ob zagatah priskočiti na pomoč.

Na pot se seveda lahko odpravite tudi v lastni režiji, potem pa v Katmanduju poiščete primerno nepalsko agencijo. V tem primeru si vzemite veliko časa za temeljito raziskavo na spletu in prebiranje forumov. Nekateri se na pot odpravijo tudi brez posredovanja slovenskih ali tujih agencij, na svoji poti sem jih srečala kar nekaj, a v primeru, da gre za vaš prvi stik s Himalajo, to ni najbolj priporočljivo.

Solo ali v dvoje?

Iskreno? Toplo vam priporočam, da Himalajo doživite brez boljše polovice ali klepetave prijateljice. Če ste tip človeka, ki mora svoje izkušnje ves čas deliti z bližnjimi, morda to ne zveni najbolj smiselno, v kolikor pa želite Himalajo v resnici doživeti, vam bo nekaj ur miru na dan prišlo še kako prav. Ne pozabite svojih misli zapisovati v dnevnik, ki ga boste morda še leta in leta zatem z veseljem prebirali.

Himalajske klasike ali odmaknjeni kotički?

Med najbolj obiskane trekinge v Himalaji brez dvoma spadata bazna tabora Everesta in Anapurne, pa tudi obroč okrog Anapurn. Poleg tega vam Nepal ponuja tudi odkrivanje nekoliko bolj odročnih krajev, vendar pa morate vzeti v zakup, da nekateri zaradi odročnosti nimajo vse 'razkošne' infrastrukture.

Brez skrbi, razkošje je v Himalaji tako ali tako nepomembno. Zakaj bi jadikoval ob pomanjkanju hotelov s petimi zvezdicami, če lahko ostanete budni vso noč, pa ne boste uspeli prešteti vseh zvezd na s svetlobo neonesnaženem, nepalskem nebu!? Če se je vaš izbor osredotočil na Everest ali Annapurno, imejte v mislih, da gre za kulturno in versko raznoliki področji.

Pod Everestom je pokrajina bolj pusta, manj je zelenja, zato pa je toliko več budističnih čortenov in mogočnih jakov, ki prenašajo tovor. Pod verigo Anapurne se bolj zanašajo na osle, zato pa te skoraj do vrha spremlja bujno zelenje in prijazni prebivalci himalajskih vasic.

»Marsikaj so me naučili ljudje, ki se na čisto drugem koncu sveta pehajo za pest riža in za borno, napol podrto streho nad glavo. Naučili so me čakati in ljubiti čakanje, ki je lepše od dejanja samega, naučili so me veseliti se drobnih stvari, ki so na prvi pogled videti čisto vsakdanje, in ne le hlepeti za velikimi dogodki na mejah svojega bivanja.« (Nejc Zaplotnik)

S kavča na treking?

To ne gre! Vsak treking zahteva dobro opremo in primerno pripravljenost. Marija Štemfelj mi je, ko sem ji postavila to vprašanje, odgovorila: »Trikrat na teden na Jošta (hrib v bližini Kranja) in enkrat na teden nekam višje.« Če se torej vsaj nekajkrat na teden povzpnete na bližnji hrib, bi to moralo zadostovati za treking v bazni tabor Anapurne.

Dober test je vzpon na katerega izmed lažje dostopnih dvotisočakov; če med vzpenjanjem na Storžič izgubite sapo, pomeni, da potrebujete še nekaj vaje. Vzpon  v bazni tabor Everesta je še nekoliko zahtevnejši, temu primerne so tudi priprave.

Hitro se lahko zatakne tudi pri opremi. Zavedati se morate, da za večji del opreme že poskrbijo nosači, delež pa jo boste na hrbtu nosili tudi sami. Računajte vsaj na dva litra vode (z vsako uro je bo manj), topla oblačila, čeprav se boste ob prijetnem vremenu tekom dneva olupili velurja in dolgih hlač, ter prigrizke.

»Kako torej vse skupaj izgleda,«

se morda sprašujete ob vsem tem. Po nekajurni hoji, v mislih imejte šest ali sedem ur, boste veseli prihoda v t. i. lodge, kočo, v kateri poskrbite za osnovno higieno in se okrepčate s hrano ter prenočite. Sobe so skromne, a dovolj udobne, vi pa tako utrujeni, da se po pristanku v postelji zazibljete v spanec.

Običajno vstanete ob sedmih in pojeste zajtrk, izbirate lahko med omletami na sto načinov, ovseno kašo, palačinkami in toasti. Kakšno uro po bujenju se karavana odpravi na pot, najprej nosači, ki odskakljajo po stopnicah navzgor, zatem pohodniki.

Po nekaj urah hoje, okrog poldneva, je čas za kosilo. Morda si boste zaželeli dal bhat - bogato lečino juho, riž, čapat, krompir in zelenjavo – ali pa le zelenjavno juhico. Če ste strastni mesojedec, na nekaj tisoč metrih višine ne boste veseli novice, da mesa ni več na jedilniku.

V drugi polovici dneva se vzpnete do cilja ter se pripravite na naslednji dan, zvečer še obilno napolnite želodec in padete v horizontalo. Pri tem ne pozabite na dobro spalno vrečo, ki je, sploh na nekaj tisoč nadmorske višine, vredna zlata. 

Oprema: za kaj se splača odšteti malce več?

Vsi vemo, da so cene pohodniške opreme že zdavnaj presegle najvišje vrhove sveta. Ob naraščanju števila pohodnikov je paleta izdelkov vse širša, cene pa se dvigajo vse do nekaj sto evrov.

Stvar, ki mi je v Himalaji prišla krvavo prav, je brez dvoma dobra spalna vreča. Po celodnevni hoji si izmučen, če ponoči zaradi mraza ali neudobja ne moreš spati, pa lahko izkušnja postane še kako mučna.

Preden se odpravite na pot, se torej izplača investirati v dobro spalno vrečo, če pa imate dobre prijatelje, ki jim ekstremne razmere niso tuje, si jo lahko kar izposodite.

Prav tako ne pozabite na udobne pohodniške čevlje, ni potrebno, da so visoki gojzarji, bolj prav vam bodo prišli lažji in nižji pohodniški čevlji. Vsaj dokler ne pridete do snežne podlage.

Vsekakor vam ne priporočam, da se v lov za čevlji odpravite zadnji hip, saj žulji na nekajdnevnem trekingu niso najbolj prijeten sopotnik, zato čevlje dodobra preizkusite še preden se vkrcate na letalo. Ste se kdaj na letališču čudili ljudem, ki so naokrog capljali v težkih gojzarjih? Če se odpravljate v Nepal, boste kmalu med njimi.