TO je narobe z dokumentarno serijo o Billyju Milliganu, ki je v 70-tih razdelil Ameriko!

V državi, kjer vsaka peta ženska doživi posilstvo za časa svojega življenja, bi njegov primer v mnoštvu podobnih, ki se tekom leta zgodijo v ZDA, nikoli ne prišel na naslovnice časopisov, če se njegovi odvetniki ne bi odločili, da ga bodo branili na osnovi neprištevnosti. In tudi slednje bi ne bi bilo nič posebnega, če v tem primeru ne bi šlo za diagnozo, ki praviloma dvigne zares veliko obrvi.

Billyju Milliganu so v priporu namreč postavili diagnozo multiple osebnosti (ali, kot ji pravijo danes: disociativne identitetne motnje). Torej motnjo, ki buri domišljijo ljudi že stoletja, stroka pa ji navkljub mnoštvu dokazov in raziskav (še posebno v zadnjem desetletju) rado pripenja etiketo kontroverznosti.

Pluralnost, kot ji radi rečejo disociativci sami, do danes ostaja ena najbolj fascinantnih, a tudi le slabo razumljenih psihiatričnih stanj.

In naj kar takoj povemo, da Netflixov novi dokumentarec v štirih delih, ki nosi naslov Monsters Inside: The 24 Faces of Billy Milligan (ali v prevodu Pošasti znotraj: 24 obrazov Billyja Milligana), neupravičeno kontroverznost diagnoze prav nič ne zmanjšuje, temveč jo, nasprotno, le še povečuje.

Tudi francoski filmarji, ki so prečesali Ohio, da bi našli sogovornike, ki so bili tako ali drugače povezani z razvpitim primerom, so tako kot mediji v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zapadli v histerijo senzacionalizma in tako še enkrat na cedilu pustili ne le konkretne žrtve Billyja Milligana, temveč tudi skrajne disociativce tega sveta.

Medtem ko so za stopnjevanje napetosti, vzbujanje dvomov in radovednosti tekom nekaj ur dokumentarnega materiala uporabili tudi izjave skeptikov, ki Billyja Milligana nikoli niso srečali ali imeli priložnost imeti uvid v vse aspekte njegove osebnosti, so se še kako poigravali s čustvi gledalcev. Posnetke iz resničnega življenja Billyja Milligana, izseki senzacionalističnih naslovov iz starih časopisov in izjave prič so skupaj zmontirali tako, da si gledalec ne more pomagati, da bi v nekem trenutku ne čutil globokega sočutja do Billyja Milligana, naslednji trenutek pa ostal ogorčen in odprtih ust.

Navkljub želji Netflixove filmske ekipe, ki je iz naftalina potegnila zares neverjetno življenjsko zgodbo Billyja Milligana (zaradi česar jim gre toliko bolj zameriti, da so se posluževali cenenih scenarističnih trikov), je zato na mestu naslednji 'spoiler'.

Netflixov dokumentarec zatorej ne gre videti kot portret multiple osebnosti (kar je zastarel klinični izraz, ki ga je leta 1994 zamenjal izraz disociativna identitetna motnja), temveč kot portret kriminalca z antisocialno osebnostno motnjo s primesmi narcisizma (kar gre pogosto z roko v roki z diagnozo psihopata ali, kot je zase nekoč rekel tudi sam Billy Milligan: narcističnega sociopata), ki je zaradi grozljivih zlorab v otroštvu (s strani očima) trpel tudi za skrajno disociacijo. A če skrajna disociacija v ljudeh praviloma zbujala sočutje, kar je kot izjemno inteligenten manipulator Billy znal uporabiti v lasten prid, ga je v kriminal in nasilje gnala predvsem antisocialna osebnostna motenost.

Življenjska zgodba Billyja Milligana na kratko:

William Stanley Milligan (14. februar, 1955 – 12. december, 2014) je bil konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja soočen z obtožbami ugrabitve, ropa in treh posilstev na kampusu Univerze Ohio. Med pripravami na njegovo obrambo je prišlo do zanimivega obrata, ko so psihologi Milliganu postavili diagnozo disociativne motnje identitete, ki je zaradi takrat izjemno popularnih filmov Trije Evini obrazi in še bolj razvpite Sybil takoj zintrigirala medije in nato javnost. Odvetnikom je takrat prav zaradi velike fascinacije javnosti z dotično diagnozo uspelo doseči, da je sodišče Milligana oprostilo obtožb na podlagi domnevne neprištevnosti. Billy Milligan se je v zgodovino zapisal kot prvi človek, ki se je pred sodiščem zagovarjal z diagnozo multiple osebnostne motnje in bil oproščen. Milligana je do statusa pravega zvezdnika povzdignil nagrajeni roman o njegovem življenju The Minds of Billy Milligan, ki ga je napisal Daniel Keyes. Billy Milligan, ki je umrl na prostosti leta 2014, je velik del življenja sicer preživel po psihiatričnih bolnišnicah, kjer pa so mu z neustreznim zdravljenjem prej škodovali kot pomagali, leta 1986 je iz ene od takšnih institucij celo pobegnil, da bi kasneje tekom življenja iz koristoljubja umoril tudi najmanj dva moška, česar pa mu nikoli niso uspeli dokazati.

Gre skratka za izjemno napeto, naravnost neverjetno in razburljivo življenjsko zgodbo, ki je vsekakor vredna filmske upodobitve, to, kar je problematično, pa je dajanje vtisa, da je multiplost Billyja Milligana na kakršen koli način reprezentativna ali, kar je še huje, povezana z nasilnim vedenjem, zaradi katerega so ga želeli spraviti za zapahe.

Billy Milligan ni tipičen pluralec!

In razlog, da so se odločili posneti prav Milliganovo zgodbo? 34-letni Brice Lambert, raziskovalni novinar in filmar dokumentarca iz Pariza, je povedal: "Na področju disociativne identitetne motnje je Billyjev primer izjemno slaven."

Kar drži zgolj do neke mere.

Že ta hip je znanih na desetine veliko bolj reprezentativnih (in nič manj zanimivih) življenjskih zgodb skrajnih disociativcev, ki bi si zaslužili takšne ekranizacije.

Med njimi je tako zgodba danes 51-letne Avstralke Jenny Haynes, ki je pred tremi leti uspela pred sodišče spraviti svojega sadističnega očeta, pri tem pa dosegla poseben sodni precedens: v Avstraliji se je namreč prvič zgodilo, da je sodišče sprejelo pričevanje več njenih alterjev (oz. alternativnih osebnostnih stanj).

• 49-letna žrtev sadističnega očeta bo jeseni dobila pravico na avstralskem sodišču!

Svoj dokumentarni film bi si bolj kot Billy Milligan zaslužili še naslednji reprezentativnejši pluralci:

• Robert B. Oxnam, učenjak, raziskovalec in poznavalec kitajske kulture ter zaslužni predsednik Azijskega društva v New Yorku. Društvo je vodil več kot desetletje in vodil finančno-kulturne turneje po Kitajski za Billa Gatesa, Warrena Buffetta in nekdanjega predsednika ZDA Georgea W. W. Busha. Robert B. Oxnam je svojo mnogoterost leta 2006 popisal v knjigi A Fractured Mind.
• Sybil (po resničnem imenu Shirley Mason, katere primer je postal razvpit leta 1973, ko je izšla knjiga Sybil, kateri je sledil še bolj popularen film. Njen primer je še posebno zanimiv zato, ker jo je nekaj let kasneje kot prevarantko skušala razkrinkati Debbie Nathan v knjigi Sybil Exposed. Debbie Nathan, nekdanja učiteljica srednješolske angleščine, potem pa novinarka, je s svojo knjigo uspela vnesti v primer usodni dvom. Pa vendar gre njenemu 'delu' očitati kar nekaj nesosledij: to, da sama osebno zanika obstoj disociativne identitetne motnje, jo že v štartu oropa objektivnosti. In ko psihiatrinji dr. Corneliji Wilbur, ki je zaslovela zaradi primera Sybil, očita bogatenja na račun pacientke, priročno pozablja, da si je tudi sama napolnila žepe s knjigo, ki naj bi taisto razkrinkala. Poznavalci pa so še opozorili, da med številnimi izpovedmi prič iz Shirleyenega otroštva, kar mrgoli indicev, ki v resnici dokazujejo, da Sybil vendarle ni bila zgolj plod domišljije s strani psihiatrinje zlorabljene pacientke).
• Christine Costner Sizemore, katere zgodba je predstavljena v slavnem filmu Trije Evini obrazi.
  

Vse več pričevanj pluralnosti se zadnja leta pojavlja tako na YouTubu kot družbenih omrežjih kot je TikTok. Naj kot avtentičnega in pozornosti vrednega omenimo le kanal britanske mnogoterke in študentke psihologije Jessice Clark: MultiplicityAndMe.

Morda vas bo zanimalo tudi:

• AnnaLynne McCord razkrila, da so ji postavili diagnozo disociativne motnje identitete
• 5 izpovedi ljudi z disociativno motnjo identitete, ki živijo uspešna življenja!
• 10 zvezdnikov z disociativno motnjo identitete!