Z roba smrti v pravi jaz (izpoved Anite Moorjani) - III. del

Spoznanja obsmrtne izkušnje

Z tretjim sklopom odgovorov na vprašanja v zvezi z njeno obsmrtno izkušnjo, zaključujemo izbrano trilogijo prispevkov in izpovedi Anite Moorjani. Več si lahko preberete v knjigi Z roba smrti v pravi jaz, v kateri Anita Moorjani brez zadržkov deli vse, česar se je naučila o bolezni, o zdravljenju, o strahu, o tem, kako »biti ljubezen«, in o resnični veličastnosti vsakega posameznega človeškega bitja!

V svoji pripovedi o obsmrtni izkušnji ste izjavili:

»Vsakršno obolenje se najprej začne v energiji, nato pa se udejanja na telesu.«

V: Ali imate kakšen občutek v zvezi s tem, kako se to zgodi in kaj sploh sproži nastanek bolezni?

O: Med obsmrtno izkušnjo sem čutila, kakor da mojega telesa v svoji trdni obliki sploh ne bi bilo. Bila sem čista energija. Nemara bi to lahko tolmačili kot dušo ali duha. Ta energija je bila veliko večja od telesa in rada uporabim besedo veličastna, ker sem se v tistem stanju tako počutila. Bilo je skorajda, kakor bi šele naknadno pomislila, da imam fizični jaz. Ta neskončna energijska masa je bila moj resnični jaz in telo je bilo zgolj barometer, ki je kazal, koliko te življenjske sile »preseva skozme« ali se izraža. Čutila sem, da je tridimenzionalni svet druga razsežnost, moja energijska masa pa je resnična.

Na podlagi tega čutim, da v primerih, ko za ljudi rečemo, da imajo višjo vibracijo, najverjetneje mislimo na to, da dovoljujejo svojemu pristnemu veličastju bolj zasijati skozse, zato so odčitavanja na njihovem »barometru« resnično visoka! Zaradi tega imajo močno pozitivno energijo in fizično navzočnost. Vendar pa se na onem svetu nihče ni zdel močnejši ali šibkejši. Vsi so bili veličastni. Videti pa je, da si sami izberemo, koliko tega bomo izrazili skozi svoje telo v tej razsežnosti.

V: Ali hočete reči, da je moč vaše ozdravitve prišla od znotraj, in ne iz zunanjega vira?

O: Ni bila ne notranja ne zunanja, ali pa lahko rečem, da je bila oboje. Ko se nisem več izražala iz stanja dvojnosti, sem spoznala, da med notranjostjo in zunanjostjo ni nikakršne ločenosti. Postala sem Vir vseh stvari in Vir je postal jaz. Toda, če ste želeli slišati, ali menim, da sem svojo ozdravitev povzročila jaz sama v smislu ega ali fizičnega jaza, potem je odgovor ne. Ozdravitev je izhajala iz izražanja skozi moj neskončni jaz in iz védenja, da nisem ločena od vira česar koli.

V: Kaj menite o drugačnih možnostih zdravljenja, tako o zahodnjaških kot o vzhodnjaških?

O: Čutim, da so številne terapije in možnosti uporabne, poleg tega pa želim jasno poudariti tudi, da se mi ne zdi potrebno imeti obsmrtne izkušnje, da bi lahko ozdraveli.

Pred obsmrtno izkušnjo je vse, kar sem počela, izhajalo iz prostora strahu, celo ko je šlo za zdravljenje. Moja psihološka sestava je bila takšna, da sem te stvari iskala le zato, ker sem se bala posledic, če tega ne bi storila.

V: Dejali ste, da je bilo videti, kakor bi se vaš rak pozdravil, ko ste šli v Indijo na ajurvedsko terapijo, ko pa ste se vrnili v Hong Kong, se je bolezen vrnila. Ali vas obhajajo kakšne misli v zvezi s tem, zakaj je bilo v Indiji videti, kot bi rak izginil, a se je nato vrnil med vašim bivanjem v Hong Kongu?

O: Naj ponovim. Menim, da se je ajurveda zame v Indiji obnesla, ker ni bilo nikakršnega konflikta. Vsi okoli mene so verjeli v isto in moje početje se je vsem zdelo smiselno. Nisem bila zbegana. Prvič sem čutila, da sem na pravi poti. Deležna sem bila tudi precej podpore od ajurvedskih zdravnikov v ašramih in tako dalje, kar je podpiralo to možnost.

Toda tukaj, v Hong Kongu, je izbire neskončno in na voljo so rešitve iz več kultur, vse raznolike možnosti pa so druga z drugo v protislovju! Moja prva izbira nikdar ni bila konvencionalna zahodna medicina, toda če ne bi bila nagnjena k drugim metodam, bi jo izbrala. Vendar pa sem si osebno to želela najmanj od vsega.

Mislim, da bi se, če bi se rodila in če bi bila vzgojena sredi Kitajske, zame obnesla tudi tradicionalna kitajska medicina – toda povsem mogoče je, da v tem primeru sploh ne bi zbolela! Ali veste, da v kitajski kulturi o raku pogosto govorijo kot o »bolezni zahodnjakov«? Se zavedate, da je pojavnost raka na Kitajskem, na Japonskem in celo v Indiji veliko nižja kakor v zahodnih deželah?

Nekateri menijo, da je tako zaradi prehrane, vendar sama mislim, da to drži le delno. Še en, nemara celo širši dejavnik, utegne biti miselna naravnanost, torej zahodnjaško verovanje v raka, strah pred njim in nenehne kampanje »ozaveščanja«! Konvencionalna zahodna medicina se osredotoča na odkrivanje raka in največ njene tehnologije je diagnostične, namesto da bi spodbujala celostno fizično dobro počutje in ravnovesje.

V: Kakšne razlike ste izkusili med vzhodnimi in zahodnimi pristopi k zdravljenju?

O: Prehajanje sem ter tja med obema vrstama pristopov je povzročilo, da je moje čustveno stanje nihalo med strahom in upanjem.

Zahodni zdravniki so se osredotočali edinole na raka, da sem se počutila, kakor bi moje telo napadalo nekaj zunanjega in se je treba tega znebiti. Z drugimi besedami, rak je sovražnik in treba ga je napasti. Njihova diagnoza mi je venomer vcepljala strah.

Vzhodni zdravniki (tako s področja ajurvede kot tudi iz tradicionalne kitajske medicine) so na mojo dobrobit gledali bolj celovito. Mojo bolezen so videli kot način, s katerim se moje telo poskuša ozdraviti neravnovesij, ne le fizičnih, temveč tudi čustvenih in umskih. Rak je bil pravzaprav moj zaveznik. Te metode so mi bile v veliko večjo uteho in so mi dajale več upanja.

Po obsmrtni izkušnji lažje vidim, da rak sam ni bil ne sovražnik ne bolezen. Vem, kaj mi je poskušal povedati, in v mojem primeru je pravzaprav res šlo za to, da me je lastno telo poskušalo ozdraviti. Zame ni zaleglo, da bi na raka gledala kot na sovražnika, ki ga je treba izničiti, ker to ni odpravilo težave v ozadju, ki ga je povzročila že na samem začetku. Med obsmrtno izkušnjo sem nagovorila nekaj globljega, kar je povzročilo izginotje rakastih celic.

V: Kakšno je vaše mnenje o denarju s stališča posmrtnega življenja? Nekateri menijo, da je denar vzrok premnogih težav in zla na tem svetu. Kaj mislite vi?

O: Denar sam po sebi nima druge moči kakor tisto, ki se mu jo odločimo pripisovati, in enako velja za vse v tej razsežnosti. Vse lahko uporabimo v dobro ali v zlo, toda samo po sebi je enostavno nevtralno. Sami se odločimo temu pripisati moč. Svoje sodbe (tako negativne kot pozitivne) dajemo o denarju, religiji, rasni pripadnosti in tako dalje. O njih si ustvarimo določeno prepričanje, dodelimo jim čustveni naboj in že smo ustvarili položaj, v katerem se ljudje bodisi okrepijo bodisi se borijo v obrambnem položaju.

Ne trdim, da je to slabo. Nemara je celo neizbežen del obstoja na tem svetu. Živimo v svetu dozdevne dvojnosti, kjer se venomer odločamo, kaj je dobro ali kaj slabo, kaj je negativno ali kaj pozitivno. Imamo čustva in vlagamo jih v svoje prepričanje, vključno s tistim o denarju. Enak čustveni naboj bi lahko dodelili čemu drugemu, drugemu izdelku ali sistemu izmenjave, pa bi to nato v sebi nosilo enako moč, kot jo zdaj pripisujemo denarju.

Vendar pa smrt presega dvojnost. Presega religijo, raso, kulturo in vse naše vrednote ter prepričanje. Nobena od teh stvari nismo mi, temveč se zgolj izražamo skoznje na tej točki v času. Smo nekaj veliko veliko širšega.

V: Številni, ki bi se radi pozdravili, želijo vedeti, kako ravnati v praksi, ko gre za »zaupanje v lastno ozdravitev«, za »predajo in dopuščanje zdravljenja« in za »dostop do lastnega prostora zdravljenja«. Ali tovrsten odnos povprečni osebi sploh lahko koristi? Ljudje, ki si želijo ozdraviti svoja telesa, morajo vedeti, kako te stvari prenesti v prakso.

O: Nerada zagovarjam točno določeno metodologijo, navodila ali kar koli temu podobnega, ker če to storim, bom ustvarila le še več dogem, vsa stvar pa je v tem, da naj bi se jih osvobodili.

Kljub temu pa predlagam, da na bolezen ali na simptome ne gledamo kot na »nekaj, česar se je treba znebiti«, kot na sovražnika. To je odziv, ki temelji na strahu. Zame pojav teh simptomov pomeni, da me moje telo želi ozdraviti. Vem, da če bom poskušala s sovražnim odnosom odpraviti bolezen, bom na koncu storila nasprotno, ko bom iz nje naredila sovražnika, se bom vkopala še globlje v bolezensko miselno naravnanost.

To pa ne pomeni nujno, da ne greste k zdravniku. Govorim zgolj o tem, kako sama gledam na bolezen ali na fizične manifestacije telesa. Gre za to, da niste obsedeni z njimi in da se vaši dnevi ne vrtijo okoli početja stvari z enim in edinim namenom, da bi se znebili bolezni. V resnici je bolj produktivno, če se zamotite in ostanete zatopljeni v dejavnosti, ki vas pozitivno in ustvarjalno spodbujajo.

Kolikor sem mogla, sem se poskušala osvoboditi potrebe, da bi bilo moje zdravje takšno in takšno, da bi sploh lahko odkrila srečo v danem trenutku, kakor bi bila že zdrava. Živeti v sedanjosti pomeni, da ne prenašamo čustvene prtljage iz enega v drug časovni segment. Vsak trenutek je edinstven in ga ni moč poustvariti. Naši izbiri je prepuščeno, ali bomo strahove nosili s seboj. Slednje nas ohranja zataknjene v bolezni.

Ni vam treba biti duhovni guru ali kar koli drugega. Enostavno po najboljših močeh izkoristite vsako minuto, živite jo kar najbolj polno in počnite stvari, ki vas osrečujejo, ne glede na to, ali imate pred seboj še mesec dni ali sto let življenja.

V: Teorije so sicer zanimive, toda, kaj pa praktični nasveti? Kako zdaj ostajate zdravi, kaj jeste in čemu se pri prehrani izogibate?

O: No, moja prehrana se je po obsmrtni izkušnji res spremenila, vendar se bojim, da ne tako, kot si predstavljate! Nekoč sem bila paranoična glede tega, kar sem zaužila. Bila sem stroga vegetarijanka. Uživala sem izključno biološko pridelano hrano in se zanimala za makrobiotiko, za vitaminske dodatke in uporabo soka iz pšenične trave – vse to je bilo, še preden sem zbolela. Mislila sem, da vse povzroča raka, od mikrovalovnih pečic do konzervirane hrane. Nekoč sem jedla zelo zdravo, vendar sem to počela iz strahu.

Zdaj jem kar koli, kar me privlači. Občasno uživam v čokoladi in dobrem vinu ali šampanjcu. Ob tem poskrbim le za to, da se imam dobro ob hrani in v življenju! Menim, da je biti srečen pomembnejše od česar koli drugega.

Prav nič zabavno ni jesti vse tako imenovane prave hrane iz strahu pred tem, da bi zbolela, in se ob tem počutiti nesrečno. Če sem tesnobna, to lahko sproži celo vrsto drugačnih težav. Naša telesa so pravzaprav precej odpornejša, kakor jim pripisujemo, zlasti če smo srečni in če nismo pod stresom.

Celo kadar se odločim jesti zdravo, to storim iz ljubezni, ne iz strahu. To je moja metoda pri vseh dejavnikih življenja in vabim vas, da zaživite enako.

V: Če bi bilo v vaši obsmrtni izkušnji sporočilo ali lekcija, za katero bi želeli, da jo izvedo in usvojijo vsi, če bi bilo v njej nekaj, kar bi najraje zavpili vsem z vrha sveta, kako bi se to glasilo?

O: Želela bi, da veste, da je vsak del vas veličasten – vaš ego, vaš razum, vaše telo in vaš duh. To namreč ste, ste čudovita stvaritev tega Vesolja. Vsak del vas samih je popoln. Ničesar ni, kar bi morali odpraviti, ničesar, kar bi morali odpustiti, ničesar, kar bi morali doseči. Vse, kar morate biti, že ste. To se lahko zdi izredno zapleteno, vendar ni.

Če vam določena religija daje občutek, da ste manj kot njena božanstva, potem ste si jo bodisi napak razložili bodisi ni uspešna pri tem, da bi vas poučevala o resnici. Če vam guru, učitelj ali mojster daje občutek, da »še« niste razsvetljeni in da se morate »naučiti« še več, to in ono »odsloviti« ali »odpraviti«, preden pridete tja, potem vas ne poučujejo dobro o tem, kar v resnici ste, ali pa ste ga narobe razumeli.

Opomnite vsako bližnjo osebo, naj bo takšna, kakor je, in ji povejte, da jo ljubite natanko takšno! Popolna je in tudi vi ste popolni. Ničesar ni, česar ne bi smeli ljubiti. Največ trpljenja izhaja iz občutja, da ste »manj kot«. Niste manj kot kdor ali kar koli!

Dovršeni ste.

Edina stvar, ki se jo morate naučiti, je, da že ste tisto, kar si prizadevate postati. Enostavno izrazite svojo edinstvenost brez strahu, ob tem pa pozabite na vse! Zato ste ustvarjeni takšni, kot ste, in zato ste tukaj, v fizičnem svetu.

Najpomembnejša lekcija Anite Moorjani, ki se jo je naučila iz svoje obsmrtne izkušnje:

Brezpogojno se ljubite in bodite brez strahu takšni, kakršni ste!

Anita Moorjani pravi, da če bi to vedela od nekdaj, nikdar sploh ne bi zbolela za rakom.

Ko smo zvesti sami sebi, postanemo pripomoček resnice za ves planet. Ker smo vsi povezani, se dotikamo vseh življenj okoli sebe in ta nato vplivajo še na druge. Naša edina obveznost je, da smo ljubezen, kakršna smo, in da dovolimo svojim odgovorom priti od znotraj tako, kot nam najbolj ustreza.

Poudarja, kako pomembno je, da uživamo in da samih sebe ali življenja ne jemljemo preresno. Ena največjih pomanjkljivosti številnih tradicionalnih duhovnih sistemov je, da nas pogosto pripravijo do preresnega odnosa do življenja.

Če bi kdaj morala ustvariti vrsto navodil za duhovno pot do ozdravitve, bi bilo na Anitinem seznamu na prvem mestu to, da se smejemo, kolikor je mogoče pogosto vseskozi vsak dan posebej – in še najbolje je, če se smejemo sami sebi. To bi bilo brez sence dvoma na prvem mestu, pred vsakršno obliko molitve, meditacije, popevanja manter ali spremembo prehrane.

Vsakdanje tegobe se nikdar ne zdijo tako hude, če nanje gledamo skozi tančico humorja in ljubezni.

V tej dobi informacijske tehnologije nas skorajda s svetlobno hitrostjo bombardirajo z novicami. Živimo v obdobju velikega stresa in strahu, sredi poskusov, da bi se zaščitili pred vsem, za kar mislimo, da je »tam zunaj«, pa smo pozabili uživati in skrbeti za tisto, kar je znotraj.

Naše življenje je naša molitev. Je naš dar temu vesolju in spomini, ki jih pustimo za seboj, ko nekoč izstopimo iz tega sveta, bodo naša zapuščina ljubljenim osebam. Zavoljo samih sebe in vseh okoli sebe bodimo srečni in širimo svojo radost.

Če smo se zmožni pomikati skozi življenje s humorjem in ob spoznanju, da smo ljubezen, si bomo že zgolj s tem pridobili prednost. Če tej mešanici dodamo še škatlo dobrih čokoladnih bombonov, smo že dobili zmagovalen recept!

Več v knjigi Z roba smrti v pravi jaz na povezavi: www.gnostica.si

Več o Anitini drugi knjigi Kaj, če so to nebesa? na povezavi: www.gnostica.si

Pripravila: Mirela Smajić
FB: @izbranozmirelo
IG: izbrano_z_mirelo
www.pravljicna-agencija.si

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec