Srednjeveško mečevanje: Bogata ostrina

Avtomobila ljubljanskih registracij složno drvita po skoraj prazni avtocesti skozi Burgundijo, spokojno obsijano s spomladanskim soncem. Sedem slovenskih državljanov se po desetih urah vožnje nestrpno približuje cilju. Mesto Dijon, srce te čudovite vinogradniške pokrajine, jih je premamilo, da so se prek treh državnih meja in z dvema strešnima kovčkoma, nabito polnima z zgodovinskim orožjem, podali na dolgo pot. Kajti v Dijonu bodo vsa s seboj pripeljana rezila tudi uporabili.

Brez vsakršnih zadržkov. V EU na srečo ni več mejnih prehodov in tako našim Slovencem ni treba zmedenim carinikom razlagati, zakaj vozijo s seboj za manjšo vojsko hladnega orožja. Zato pa moramo mi vam, dragi bralec, bralka. Vrlo sedmerico sestavljajo člani slovenskega projekta Academia artis dimicatoriae (AAD), kate­rega poslanstvo je podajanje in ohranjanje znanja in tehnike evropskih zgodovinskih borilnih veščin. V Dijonu jih čaka na stotine enako mislečih mojstrov mečevanja, novodobnih vitezov in hraniteljev znanja veščin,ki presegajo meje zgodovine.

»Zgodovina meča je zgodovina človeštva«

Citat Richarda Francisa Burtona, angleškega raziskovalca, pisatelja, etnologa in sabljača, da je zgodovina meča zgodovina človeštva, je za nas, Evropejce, bolj resničen, kot bi si drznili pomisliti. Učenje mečevanja nam je pravzaprav zapisano v genih. Evropske zgodovinske borilne veščine, ki vključujejo boj z različnimi, nam zelo poznanimi orožji in celo rokoborbo, so naše borilne veščine. No, uvožene vzhodnjaške so že nekaj popolnoma vsakdanjega, smo pa zato popolnoma zanemarili tehnike boja, ki so se izpopolnjevale na tleh naše celine.

K sreči imamo Evropejci že od davne zgodovine tendenco, da znanje in misli zapisujemo, dediščina pa se tako ne prenaša iz roda v rod le z interpretacijo v hollywoodskih filmih. Tako so se do danes ohranili številni stoletja stari zapisi, rokopisi in prepisi iz različnih umetnostnih obdobij, ki izredno podrobno opisujejo vse postopke pravilne – in učinkovite – uporabe teh in onih hladnih orožij, od bodal in rapirjev do dolgih mečev in palice. »Poznamo sred­njeveške dneve, Nebeško kraljestvo in video­igro Assassin's Creed, veliko manj ljudi pa ve za Liechtenauerja in dei Liberija. Razvoj pa vodi k temu, da se glavne veje ukvarjanja z borilno dediščino, najpogosteje v oblikah uprizoritvene dejavnosti, sistematična vadba evropskih borilnih veščin in strokovno preučevanje zgodovinskih virov še bolj definirajo kot samostojne dejavnosti, tudi pred javnostjo,« pravi vodja projekta AAD Roman Vučajnk, sicer za zdaj edini uradni slovenski član organizacije HEMAC (Historical European Martial Arts Coalition), obenem pa celo častni član vodilne francoske skupine De Taille et Estoc in ene od skupin španskega združenja Asociacion para el Estudio y Desarollo de las Artes Marciales Europeas.

Tu so potem vskočili zelo potrpežljivi ljubitelji in poznavalci, ki so na podlagi zaprašenih zapisov znanje mečevanja prenašali iz roda v rod, iz stoletja v stoletje, vse do današnjih dni. In vse do naših vrat, saj Slovenija glede na število prebivalcev nikakor ne zaostaja v številu učečih se in učenih mečevalcev. A ker je to izredno nekonvencionalen hobi, ki zahteva še toliko bolj nekonvencionalne potrebščine, smo za vse novopečene sabljaške nadobudneže začeli brskati po ponudbi. Usmerili so nas k priznani znamki Albion, pod katero ustvarjajo verjetno najboljše replike starodavnih mečev iz vseh obdobij. In smo ugotovili, da mečevanje ni le zanimiv hobi, ampak tudi prava zlata jama. Sören Niedziella je priznani poznavalec zgodovine mečev iz Danske, skrbi za evropski oddelek znamke Albion, sicer ameriške prodajalne vrhunskih mečev. Povedal nam je, da prek Albiona na leto proda nekje od 350 do 400 mečev, ki stanejo od 600 do 2500 evrov. Največ naj bi jih šlo v Nemčijo, a Sören ne želi sklepati, da so Nemci tudi najbolj zagreti ljubitelji evropskih zgodovinskih borilnih veščin. »Nemčija je preprosto največja država, sam interes za mečevanje pa je glede na število prebivalstva morda večji kje drug­je.« Napotil nas je k novim razpredelnicam, ki vključujejo razporeditev števila udeležencev mednarodne koalicije HEMAC, v sklopu katere se vsako leto organizirajo festivali evropskih zgodovinskih borilnih veščin.

In prav na HEMAC-ov uradni in za povrh jubilejni so spomladi drveli naši junaki. Kajti to je največji tovrstni dogodek za ljubitelje, firbce, praktikante in učitelje evropskih zgodovinskih borilnih veščin. Skupnost raste iz leta v leto, največ privržencev pa je v Angliji, sledijo Španci, Italijani in nato Nizozemci. Slovenija ima nekaj več kot 20 registriranih članov in tri klube. Eden od njih je AAD, ki deluje s polno paro in kar tremi treningi na teden. Ko smo jih obiskali, nas je poleg izpiljenih tehnik navdušilo predvsem to, da ostre meče in hitre sablje zelo uspešno vihtijo tudi ženske.

En garde – tudi če si dekle!

Eno od deklet je Lea Zavodnik, ki pri AAD zelence uči tehnik z bodalom. Pravi, da začetniki še ne izbirajo, s katerim orožjem bi se najraje učili bojevanja, ampak so sprva izpostavljeni tehnikam z vsemi rezili, ki jih učijo v klubu. »Pomembno je, da začetnik spozna vsako orožje in se nato racionalno odloči za najljubše.« Je potem mogoče, da si orožje izbiramo glede na svojo osebnost? Pravijo, da orožje vsekakor najde sebi pravo osebnost, da pa se tudi osebnost oblikuje z orožjem, ki ga najbolj vzljubiš. Mečevanje je danes vendarle več kot le rekreacija – je filozofija življenja.

Roman Vučajnk, ki se s tovrstno vadbo ukvarja že 12 let, potrdi: »Mislim, da si posamezniki iz 'slovenskega sodobnega srednjega veka', če uporabim ta luštni in zgovorni izraz, delimo neko kolektivno izkušnjo. Najprej smo bili vitezi po raznih gradovih in mestih, nato pa smo se znašli v renesansi avtohtonih evropskih borilnih veščin. Zdaj se morda bližamo razsvetljenstvu, v katerem se človek 21. stoletja z veščino mečevanja ukvarja za lasten psihofizični razvoj.« Marjeta Cerar, ki v klubu AAD aktivno trenira že poldrugo leto, je sebe tako našla v odsevu sablje. »Šolam se za operno pevko in pri tem je pokončna drža eden pomembnih elementov pravilne izvedbe. In prav to sem odkrila tudi v sablji. Tehnike zahtevajo čvrste, celo elegantne položaje in boj s sabljo je videti nadvse plemenito.« Seveda pri mečevanju ne gre zanemariti dejavnika moči. Lea, ki je v že desetletno poučevanje mečevanja vnesla tudi znanje z medicinskega vidika, razkrije, da si z različ­nimi orožji krepimo različne mišične skupine. »Rapir zahteva močne noge, tehnike vsebujejo veliko izpadnih korakov in zato boljšo teles­no pripravljenost. Uporaba dolgega meča pa se recimo bolj zanaša na moč v tricepsih.« Predvidevamo, da je vihtenje ogromnih dvoročnih mečev, ki so se tako zelo svetili v filmu Nebeško kraljestvo, prepuščeno predvsem orjaških hrustom? Lea pravi, da ne nujno: »Bolj krepki moški rade volje posežejo tudi po tehnikah s palico, ki je prav tako ključno orožje v sklopu evropskih zgodovinskih borilnih veščin.«

S tako pestrim naborom hladnega arzenala smo seveda postali skeptični, kako intenzivni so potem sami treningi, saj bi se kot moški težko pripravili zamahovati z dolgim mečem po nežnem dekletu na drugi strani konice.

»Vse se tako ali tako začne z vajo, kjer lahko ženske moškim hitro pokažemo, da smo pripravljene trenirati tako, kot se spodobi, da poznamo tehnike in da zdržimo udarce. Vedno jim za spodbudo lahko prisoliš kakšno vzgojno,« namigne Lea in pove, da je na seminarju na Slovaškem celo naletela na me­čevalca, ki se ni želel boriti z ženskami.»Ego, verjetno,« skomigne.

Ni vse meč, kar se sveti

Potem ko smo prebrodili nelagodnost, da nas pri mečevanju lahko mimogrede razoroži tudi kakšno dekle, se novopečeni ljubitelji te veščine lahko lotimo nabave potrebne opreme. Pri tem se razkrije, da je umetnost starodavnega mečevanja v resnici cvetoč biznis, saj vas kakovostna in celostna oprema za zaščito olajša tudi tja do 2000 evrov. Povpraševanje po tej opremi so k sreči že zavohale športne znamke, do zdaj posvečene predvsem opremi za druge, bolj priljubljene borilne veščine in kontaktne športe. Začele so ponujati prirejene rokavice, ki učinkoviteje zaščitijo predvsem prste, ustrezno podložene jopiče in posebno zasnovane zaščitne čelade, da se sabljačem ni treba zatekati k pripomočkom za hokej ali ameriški nogomet.

Z razvojem mečevanja tudi kot športa (danes se ločita dve šoli mečevanja – mečevanje kot borilna veščina in me­čevanje kot šport) in vse pogostejših tekmovanj, ki jih organizirajo po številnih kotičkih Evrope in Amerike, so športne znamke, kot je Allstar, začele na turnirjih celo popisovati poškodbe, da lahko še izboljšajo ponujeno opremo. Brez skrbi, poškodb sicer navkljub močnim zamahom ni prav veliko. Ko povprašamo dolgoletne trenerje po številu njihovih prstov, jih še vedno molijo v zrak vseh deset, priznajo pa, da so tu ali tam utrpeli kakšen črn noht ali buško.

Če vas samo mečevanje in treningi ne zanimajo, lahko meče sprejmete tudi kot elegantno, dragoceno, predvsem pa izstopajočo dekoracijo. Vrhunske replike do najmanjših podrobnosti posnemajo izvirnik, vključujoč tako ustrezno težišče kot tudi vse potrebne gravure. V Evropi ima največ zaslug za oživ­ljanje starih mečev Peter Johnsson, za katerega Sören Niedziella iz Albiona pravi, da je verjetno naredil največ, da je »ustvarjanje replik starodavnih mečev z zgodovinskega in umet­niškega stališča doseglo popolnoma nove ravni«. Johnsson, ki te dni piše tudi akademsko študijo o oblikovanju zgodovinskih mečev, je na te nove ravni prvič opozoril z obli­kovanjem zgodnjega enoročnega meča, ki je danes razstavljen v narodnem muzeju v Köbenhavnu.

To so sicer meči, ki imajo zelo malo skup­nega s pompoznimi rezili hollywoodskih uspešnic. A četudi se celo filmski meči, kot so Konanov meč in pa rapir, s katerim se je podpisoval Zorro, pa elegantni kraljev meč ob Aragornovem boku v Gospodarju prstanov prav tako izdelujejo kot replike, je splošno zanimanje kupcev še vedno usmerjeno bolj v klasične meče. Med najbolje prodajanimi meči v Evropi je klasični viteški meč the knight dolžine 97 centimetrov in teže 1,2 kilograma. Dobite ga za 795 evrov. Sledita mu the crecy, 114 centimetrov dolg srednjeveški vojni meč s težo 1,39 kilograma, ki prav tako stane 795 evrov, in the earl, 122 centimetrov dolg sred­njeveški vojni meč s težo 1,5 kilograma in ceno 1195 evrov. Izdelava teh mečev traja okoli štiri mesece, z občasnim čakalnim časom tudi tja do šest mesecev, produkcijska cena pa ostaja poslovna skrivnost.

Ljubezen do zgodovinskih tehnik mečevanja tako vsekakor ni poceni strast niti za zbiratelje niti za tiste, ki se te borilne veščine lotijo kot hobija. Vendar zanimanje zanj kljub temu vztrajno narašča, tudi pri nas. Mečevanje kot del celostnih evropskih zgodovinskih borilnih veščin je vendarle stik z nam najbolj domačo preteklostjo. 

Projekt Academia artis dimicatoriae

Slovenski projekt AAD se celovito ukvarja s študijem, vadbo in promocijo evropskih zgodovinskih borilnih veščin v njihovi izvirni obliki. »Imamo predstave o srednjeveškem bojevanju, ki je zgolj udrihanje drug po drugem z jeklenim orožjem, dokler eden ne pade na tla. Ljudem naj bi šele z mušketirji dejansko kapnilo, kaj sta tehnika in taktika. S tem zanemarimo pol tisočletja dokumentirane dediščine, ki dokazuje obstoj sistematične vadbe tehnik in taktik. To ni naše ugibanje, to so neizpodbitni viri,« pravi Roman Vučajnk iz AAD.

Meč ljubljana

Peter Johnsson je oblikoval tudi repliko meča, ki so ga našli v reki Ljubljanici, poimenovanega preprosto ljub­ljana. Pri izdelavi je sodeloval z našim Narodnim muzejem, resnično lep meč pa si lahko ogledate na razstavi Vitez, dama in zmaj v Narodnem muzeju Slovenije še vse do februarja 2014.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol