Živa Avžner | 13. 4. 2022, 13:13

Nekdanji rokometaš Vid Kavtičnik o prikupnih trenutkih s svojim sinom in hčerko ter novi karierni poti

Aleksandra Saša Prelesnik

Leto 2021 bi lahko označili za življenjsko prelomnico našega izjemno uspešnega kapetana slovenske rokometne reprezentance Vida Kavtičnika, ampak kot sam pravi, se mora vsaka lepa zgodba enkrat končati, kakor se je tudi njegova poklicna pot rokometaša.

M: Kar 21 let ste bili profesionalno vpeti v rokomet, zdaj pa v svojem podkastu Šport 1na1 klepetate z drugimi slovenskimi šampioni. Kako vam izkušnje pomagajo pri klepetu o športu?

Ogromno. Iz drugega vidika pomaga tudi to, da nisem običajen novinar. Ne da bi imel kaj proti novinarjem, ampak nekako postavljam drugačna vprašanja in sem zelo radoveden. Radovednost mi omogoča, da postavljam netipična vprašanja in upam, da so s tem sogovorniki zadovoljni in jih ne spravljam v zadrego. Zavedam se, da znajo biti nekatera vprašanja za športnike nelagod­na.

M: Kaj točno imate v mislih?

Kot športnik poznam vprašanja, ki nam niso najbolj pri srcu. Velikokrat so mi postavili takšna vprašanja, zato se bolj zavedam, kaj to pomeni za druge športnike.

Preberite tudi druge Dialoge: Oblikovalka Alja Horvat: "Ne kupuj vsak teden novih stvari, poskusi raje oblačila iz druge roke."
M: Ker ste torej takšna vprašanja sami doživeli kot športnik, se jim izogibate oziroma jih ne postavljate več.

Tako je. (smeh) Zavedam se, da me novinarji niso zanalašč spraševali česa takšnega. Sicer sem imel v športni karieri takšne izkušnje redko, ampak so se zgodile. Tega se zavedam in sem pozoren, da se izognem nekaterim vprašanjem, ki jih sam sebi ne bi postavil, ko sem bil športnik.

M: Se vam je zgodilo, da so vas kot športnika spraševali ena in ista vprašanja?

Ja, vedno. Če je bila tekma slaba, so se pojavljala vedno ista vprašanja. Vsem seveda ne moreš odgovarjati enako, zato se navadiš, da lahko na podobno vprašanja odgovoriš na deset različnih načinov.

Več o njegovi rokometni karieri, snemanju podkasta in družini si lahko preberete v aktualni številki revije Story, ki vas že čaka na policah!

Aleksandra Saša Prelesnik
M: Kako ste pravzaprav prišli do podkasta?

K sodelovanju me je povabil Matej Avanzo, idejo pa so podprli pri Generaliju. Zasnovo je postavil Matej in moj prvi gost je bil Boštjan Nachbar. Na začetku sem bil zelo nervozen, potem pa sem se navadil. Moram pa priznati, da še vedno pred vsakim podkastom čutim močan adrenalin. Začetek je zelo pomemben, ker se glede na to pogovor tudi razvije. Zavedam se, da sem srečnež, saj se lahko pogovarjam z vrhunskimi športniki, ki so v karieri dosegli še več kot jaz, in lahko sproščeno debatiramo o stvareh, ki jih drugače morda ne bi nikoli vedel.

M: Imate kdaj tremo, ko govorite z velikimi, uspešnimi športniki, ali čutite posebno spoštovanje?

Pri vseh. Čisto pri vseh. Vsi športniki so v svoji karieri nekaj dosegli in so eni izmed najboljših v svoji panogi. Do vsakega imam veliko spoštovanja in si želim, da vedo, da sem se tudi jaz pripravil na ta pogovor.

Preberite tudi druge Dialoge: Žan Serčič: "Ura je bila 22:30, stekel sem izpod tuša. Ob polnoči je bil komad napisan, demo pa posnet."
M: Ko sva že pri rokometu - kaj vam je dal ta šport?

Zagotovo vrednote, kot so spoštovanje, timsko delo, solidarnost, zavzemanje drug za drugega, delo in vztrajnost. Zdi se mi, da sem bolj odprt in da sem v svoji karieri videl različne mentalitete in kulture. Nekateri govorijo, da si bodo za vedno zapomnili lovorike in zmage, jaz pa, da sem spoznal ogromno dobrih ljudi, ki mi bodo ostali v spominu.

M: Vaša otroka sta bila vaša velika podpornika na rokometnih tekmah.

Ja! Vedno, vedno, vedno sta bila! (smeh) Levu kar manjka, da nisem več igralec. Poznata me samo kot rokometnega igralca, vedno sta navijala zame, pogovarjali smo se o tekmah, zdaj pa tega ni več in jima manjka. Meni ne toliko, če sem iskren. Bila sta in sta še vedno moja največja podpornika.

Aleksandra Saša Prelesnik
M: Ali kažeta kaj zanimanja za rokomet?

Nisem takšen človek, da bi svojega sina silil v rokomet, ker sem ga igral sam. Sam si bo izbral šport in zagotovo ga bom podprl pri čemerkoli. Moram pa priznati, da je Lev zelo dober v rokometu in košarki, zdaj igra tudi tenis. Preizkuša različne športe in vesel sem, da išče tisto, kar mu bo najbolj ustrezalo. Hčerka jaha in skače s konjem čez ovire. Oba uživata kot športnika. Če bosta želela biti kaj več kot le rekreativna, z veseljem, drugače pa jima bo tudi to koristilo v življenju.

M: Koliko sta stara?

Lev sedem, Lara pa enajst let.

M: Ali zdaj poslušata vaše podkaste?

Včasih si zavrtita kakšno epizodo. Poslušala sta epizodo z Goranom Dragićem in s Petro Majdič ter še nekaj drugih.

M: Vam kdaj predlagata, koga bi lahko gostili?

Ne, ker bi potem verjetno predlagala predvsem tuje športnike oziroma francoske. Lara mi je predlagala Francoza Teddyja Rinerja, ki je eden najboljših judoistov vseh časov, ampak sem poudaril, da mora biti za moj podkast slovenski športnik. Lara je rekla, da bo pogledala na internetu, koga bi mi predlagala, nato pa je Lev rekel, da bi lahko imel Luko Dončića. (smeh) Dober predlog – ta mali ve.

Preberite tudi druge Dialoge: Ana Ziherl Mali: "Na izgled naše kože vpliva popolnoma vse."

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.