Šport je tovarna denarja, toda … Če mislite, da do uspeha in bogastva vodi preprosta pot, se močno motite (statistika razkriva vse)

Da smo ljudje obsedeni z denarjem, je misel, ki ni daleč od resnice. Človeštvo je prišlo do točke, na kateri se vse vrti okrog denarja in ob tem tudi misli, kako ga s kar najmanj truda zaslužiti kar največ. Če smo nekoč življenjsko pot gradili predvsem na podlagi svojih otroških sanj in želja, danes žalosti spoznanje, da marsikoga naprej žene predvsem skorajda bolehna želja po denarju.

Kako z malo truda priti do vsega, kar si želimo

To po svoje ni presenetljivo. Mladi vse več časa preživljajo na družbenih omrežjih, kjer imajo na voljo vsakodneven vpogled v na videz razkošno življenje takšnih in drugačnih vplivnežev, ki na prvi pogled z malo truda pridejo pravzaprav do vsega, kar si želijo. In kdo si zares ne bi želel potovati po svetu, bivati v luksuznih hotelih in uživati v najbolj mondenih turističnih destinacijah planeta, na katerem živimo? Vse našteto je mamljivo. Še kako mamljivo.

Že vrsto let se veliko denarja vrti tudi v svetu športa. Še pred desetletjem bi zaman brskali po lestvici najbogatejših Zemljanov in navsezadnje Slovencev ter tam iskali športnike. Danes je zgodba drugačna.

Na zadnji lestvici najbogatejših Slovencev, ki jo vsako leto objavijo Finance, so bili kar trije športniki.

Premoženje Gorana Dragića je bilo ocenjeno na skoraj 70 milijonov evrov, Luka Dončić ima pod palcem nekaj manj kot 50 milijonov evrov, Anže Kopitar se lahko pohvali s skoraj 43 milijoni evrov na bančnem računu. Blizu stotim najbogatejšim Slovencem je tudi Jan Oblak.

Nekoč so bili zelo slabo cenjeni

Skakalni as Anže Lanišek je medtem v pravkar končani sezoni zaslužil 232.500 evrov. Timi Zajc je z nagradami v žep pospravil 108.860 evrov, Ema Klinec 96.000 evrov. Ilka Štuhec je zaslužila 177.000 evrov in tako dalje in tako naprej.

Če so bili slovenski športniki po razpadu Jugoslavije dolgo časa premalo in predvsem zelo slabo cenjeni, je zdaj zgodba drugačna. V prvi vrsti zaradi silnih uspehov, zaradi katerih se glas o mali državici z velikimi športnimi asi že leta in leta širi po vsem svetu. Večji ugled države kakopak prinaša tudi boljše pogajalsko izhodišče in predvsem večje zanimanje sponzorjev.

Imamo jih ogromno

Toda najpomembnejša seveda ostaja kakovost. Te pa Slovenija premore ogromno. In to v vseh športih. Imamo Oblaka in Dončića, a tudi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Pred dnevi so nas znova navduševali smučarji skakalci, pred tem tudi skakalke. Ilke Štuhec ne gre pozabiti.

Na velikih tekmovanjih blestijo odbojkarji in odbojkarice. Rokometaši so že desetletja del elite, Celje in Krim sta bila evropska klubska prvaka. Nogometna reprezentanca je kar trikrat igrala na velikem tekmovanju, pretekli teden se je kadetska izbrana vrsta prebila na evropsko prvenstvo. Imamo Kristjana Čeha, Glorio Kotnik, Janjo Garnbret, Tima Gajserja, Kajo Juvan, Benjamina Savška, Anamarijo Lampič in številne druge. Pravzaprav skorajda ni športa, v katerem Slovenec ali Slovenka ne bi krojila vrha.

Vse našteto vse bolj ponuja misel pri številnih mladih: šport ponuja imenitno priložnost za relativno lahko pot to uspeha, slave in predvsem odličnega zaslužka. Toda, ali je to res tako? Niti po naključju.

Kdor se nikdar ni ukvarjal s športom in ga spremlja le prek televizije, vidi le enkratne koše, čudovite gole, vrhunske obrambe, neverjetne skoke, rekordne dosežke, kolajne okrog vratu in pokale v rokah. Toda pot, ki v športu vodi k uspehu, je dolga, naporna, zahtevna, celo mučna in odrekanja polna. Na njej številni obupajo, se predajo in se raje lotijo česa drugega, manj napornega.

Talent brez trdega treninga je zgolj beseda na papirju

V športu se že res vrti veliko denarja, toda preden športnik pride do točke, ko lahko začne dobro služiti, v prvi vrsti prešteva žulje, modrice, otekline, zvine, izpahe, takšne in drugačne poškodbe, od bolečin neprespane noči ... Le redki se rodijo s talentom, s katerim zlahka preskakujejo ovire, ki se pojavljajo na tej poti. Pa tudi talent ni vse. Ali kot se je nekoč izrazil nek modrec: "Talent brez trdega treninga je zgolj beseda na papirju."

Študija, s katero so pred časom postregli v Združenih državah Amerike, je razkrila, da od vseh mladih športnikov, ki upajo na uspeh v profesionalnih vodah, le peščica uresniči svoje sanje. Od 541.479 športnikov, ki so se v ZDA s košarko ukvarjali v srednji šoli in so bili zajeti v raziskavo, se jih je le 256 prebilo do profesionalne ravni. V povprečju torej vsega en na 11.771 nadobudnih košarkarjev. V nogometu se jih je od 432.569 srednješolcev do profesionalne pogodbe prebilo zgolj 75. Torej v povprečju en na 5768 dijakov.

Največ možnosti za uspeh ponuja hokej na ledu, v ZDA se je s tem športom v času raziskave ukvarjalo 35.875 dijakov, profesionalno pogodbo jih je podpisalo 60. Torej v povprečju en na 659 športnikov.

Če seštejemo: v omenjenih športnih se je v srednjih šolah dokazovalo 1,009 milijona dijakov, do profesionalne pogodbe in recimo temu dobrega zaslužka se jih je prebilo zgolj 181.

Če nam dovolite biti malo kruti, v ZDA obstajajo precej večje možnosti za smrt v prometni nesreči kot uspeh v svetu športa.

Brezpogojna ljubezen, ki ne mine ne glede na vse

Če torej razmišljate, da bi se s športom začeli ukvarjati, ker ste prepričani, da ponuja najkrajšo in najlažjo pot do uspeha, slave in milijonov, si raje kar takoj premislite. Šport je v prvi vrsti strast. Brezpogojna ljubezen, ki ne mine ne glede na vse udarce, spodrsljaje, poraze, bolečine in razočaranja. Da teh vsak športnik doživi ogromno, preden uspe, ni niti najmanjšega dvoma. V športu je pot, ki vodi k uspehu, zahtevna, da bi bila težko bolj, in predvsem ne ponuja nikakršnih bližnjic.

Želite biti torej uspešni, a se vam ne ljubi garati in razmišljate le, kako s kar najmanj vloženega truda zaslužiti kar največ? Potem šport ni za vas. Niti po naključju.

Toda udejstvovanje s športom v mladih letih vam bo ne glede na vse koristilo. Čeprav statistika razkriva, da je uspeh v športu prej izjema kot pravilo, nas strokovne študije vseeno učijo tudi, da imajo ljudje, ki so se kot najstniki ukvarjali s športom, v povprečju višjo stopnjo izobrazbe in hkrati nižjo stopnjo zlorab prepovedanih substanc, mladostniških nosečnosti, depresije in anksioznosti kot tisti, za katere je šport španska vas.

Nasvet, ki bi mu morali prisluhniti vsi starši, je jasen. Spodbujajte torej svoje otroke. Naj se ukvarjajo s športom. To jim bo zgolj koristilo! A nikar ne pričakujte, da bodo z metanjem na koš, brcanjem žoge v mrežo ali s skokom v daljino obogateli.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del