Z rokometnim vratarjem o tem, kako se spopasti s pastmi igranja na tujem: "Zbujal sem se s cmokom v grlu ..."

Če spadate med tiste, ki se najbolje počutite na domačem kavču, potem kariera vrhunskega športnika brez dvoma ni za vas. Biti vrhunski športnik pomeni tudi biti veliko zdoma. No, dom je seveda tam, kjer je srce, toda … Toda če je tudi srce daleč stran, potem lahko nastopi težava, kajne? 

Rok Zaponšek je eden tistih slovenskih športnikov, ki si kruh služijo na tujem. Velenjčan spada med najboljše slovenske rokometne vratarje. Kariero je začel v domačem Gorenju, kjer si je z dobrimi predstavami leta 2018 priigral prestop na Madžarsko.

Slovenija je raj na Zemlji

Sprva je igral za klub Csurgoi KK, ki domuje dobrih 200 kilometrov od Velenja, kasneje je odšel v Francijo, kjer je branil barve Rennesa in Pays d’Aixa iz okolice Marseilla, od leta 2021 dalje pa se mudi v Švici. Za Kries-Luzern bo branil le še do konca aktualne sezone, nato se bo vrnil nazaj domov in okrepil vrste Celja Pivovarne Laško.

Čeprav z življenjem na tujem nima več težav, se vrnitve v Slovenijo veseli. V prvi vrsti zato, ker življenje daleč od rodne grude ni vedno preprosto. Z nami je delil svojo zgodbo o igranju na tujem in iskreno spregovoril tudi o težkih trenutkih.

"Lagal bi, če ne bi priznal, da odštevam dneve do vrnitve domov. Z ženo že prodajava stvari, ki jih ne bova vzela s sabo v Slovenijo (smeh). Čeprav živim v Lucernu, ki je res prekrasno mesto, se veselim vrnitve domov. Ko bom doma, bom verjetno sem in tja potarnal, kako lepo je bilo v Lucernu, ampak dejstvo je, da ko si enkrat na tujem, hitro spoznaš, kako prijetno je življenje v naši domovini. Da je Slovenija čisto pravi raj na Zemlji," je uvodoma povedal 30-letni rokometaš.

Če bo vrnitev v domače okolje prijetna, so bili trenutki, ko se je Rok Zaponšek leta 2018 poslavljal od Slovenije, precej bolj stresni.

Nekje pri Lendavi so ga obšli nenavadni občutki

"Ko sem se odločil za odhod iz Velenja, sem vedel, da moram zamenjati okolje. Bil sem pripravljen na to. Kot športnik to preprosto začutiš. Dve leti pred tem zagotovo še nisem bil pripravljen za tako velik korak naprej. V prvi vrsti zato, ker v glavi nisem bil dovolj zrel. Ko sem nato podpisal na Madžarskem, sem bil res vesel in zadovoljen, vse je bilo super. Nato pa … Ko sem se vozil proti Madžarski, so me nekje pri Lendavi obšli nenavadni, čudni občutki. Sploh ne znam opisati, kakšni. Zavedal sem se, da odhajam iz svoje cone udobja. Med nove ljudi. Spraševal sem se, kaj me čaka, kaj bo," je iskreno priznal Zaponšek, ki pa je imel srečo.

Na Madžarskem je naletel na okolje, v katerem se je počutil kot doma. Za soigralce je imel nekaj Balkancev in tudi Slovenca, navsezadnje tudi rodna domovina ni bila daleč stran. Toda ko je Madžarsko zamenjal za Francijo, je bilo povsem drugače.

"Že ko se pripravljaš na selitev, veš, da odhajaš daleč od doma. Moral sem najeti kombi, da sem lahko notri natrpal vse svoje stvari. Jasno mi je bilo, da vsaj pol leta ne bom videl doma in občutek ni prijeten," je priznal vratar, ki v novem okolju sprva ni imel prevelikih težav.

"Ko je vse novo, je vse tudi zanimivo. Toda potem prej ali slej pride kriza. Ko bi rad bil s prijatelji, z domačimi, pa preprosto ne gre," je razkril naš sogovornik.

V Franciji je naletel na okolje, v katerem se nikakor ni počutil kot riba v vodi. Ovira je bil kakopak tudi jezik, a bolj so ga zmotili ljudje, s katerimi je bil obdan.

Vse je bilo umazano. Zdaj pa se znajdi!

"V ekipi sem imel morda tri soigralce, ki so znali angleško. Ampak to seveda še ne pomeni, da se boš hitro z vsemi povezal v ekipi. Toliko težje je bilo, ker ljudje tam niso tako odprti kot pri nas. Preprosto jih ne zanimaš in ves čas ti dajejo občutek, da bi moral biti hvaležen, ker si lahko tam. In res daleč od tega, da bi ti kdorkoli pomagal. Že ko sem po dolgih 17 urah vožnje prišel na cilj, me je čakal prvi šok. Predstavnik kluba nama je zgolj predal ključe stanovanja in naju pustil sama. Stanovanje pa ... Kaos! Vse je bilo umazano. Zdaj pa se znajdi," je opisoval zgovorni fant.

"Ne pravijo kar tako, da se narediš Francoza. Za Francoze to zares velja. Dobil sem občutek, da so nadut narod. Mislijo, da so boljši od drugih, sploh od tujcev. In tudi to je velik razlog, zakaj se preprosto ne počutiš domače med njimi. Saj se družiš s soigralci, ampak je drugače od tistega, kar si vajen. Ko bom spet v Sloveniji, bom po najboljših močeh pomagal vsakemu tujcu. Ker vem, kako zelo to pomeni nekomu, ki pride v novo, neznano okolje."

Vedno jima bo hvaležen

"Da pa bi v Franciji kdo prišel do mene in me povprašal, kako sem, ali potrebujem pomoč? Tega ni bilo. K sreči sem spoznal na Balkanu rojenega Francoza, ki je poročen s Slovenko. Zelo sta mi pomagala in vedno jima bom hvaležen. Toda generalno gledano si prepuščen samemu sebi. Ne, to nikakor ni bila dobra izkušnja, ki pa mi je pomagala, da sem dojel in razumel, kaj si želim in česa nočem v svoji karieri."

Ko se znajdeš v okolju, v katerem se počutiš kot tujec, to hočeš nočeš vpliva tudi na tvoje športne predstave. Rok Zaponšek ne skriva, da je njegova forma na začetku precej trpela, toda kasneje je našel rešitev, ki mu je zelo pomagala. Rešitev, ki bi jo z veseljem priporočil vsem športnikom, ki se ob odhodu na tuje znajdejo v podobnem položaju.

Prvič v življenju je čutil tesnobo

"V Franciji se mi je prvič v življenju zgodilo, da sem čutil tesnobo. Da sem se zbudil s cmokom v grlu. Bil sem zdrav, pri močeh, dobro pripravljen, toda nesrečen. In to je bil občutek, ki ga nisem poznal. Nikdar prej ga nisem doživel," je brez sramu priznal Zaponšek, ki je bil prepričan, da bodo težave izginile, če bo še več treniral.

Trdo je delal, garal od jutra do večera, toda ... "Bolj sem treniral, manj mi je šlo," se je slikovito izrazil in dodal: "Glava pač ni bila ’pravilno naštimana’."

Da se o vsem tem, kaj športnike čaka ob odhodu na tuje, premalo govori, je dejstvo. Tujina je v športni javnosti vedno opevana kot nekaj čudovitega, nekaj enkratnega. Kot prostor, v katerem se cedita med in mleko. Toda ni vedno tako. Obstaja tudi manj prijetna plat, ki hočeš nočeš vpliva nate.

Če nisi dovolj dober, bodo našli drugega

"Seveda, vpliva, in to kako. Če si nesrečen v zasebnem življenju, kako boš blestel na športnem odru? Tega se ne da povsem izključiti. In potem hitro prideš do točke, ko ne uživaš več v tem, kar ti je vedno privabljajo nasmeh na obraz. Prideš na trening in ne uživaš. Ljudje v glavnem vidijo le polne dvorane, veliko gledalcev, spektakel. Govori se o dobrih plačah, o zvezdništvu. Toda vsekakor ostaja tudi druga plat. Plat, ki te lahko zaznamuje, prežveči in izpljune. Konkurenca pa je v tujini seveda neizprosna. Če nisi dovolj dober, bodo našli drugega. Zato se hitro znajdeš v začaranem krogu. Vsi pričakujejo ogromno od tebe, ti pa imaš težave, ki vplivajo nate. Ni prijetno."

Rok Zaponšek spada med tiste športnike, ki so pomoč poiskali tam, kamor številni še vedno nočejo stopiti. Na področje športne psihologije. 

"O vsem tem, kar te čaka stran od doma, o vseh pasteh in drugih nevšečnostih se zares premalo govori. Dejansko te nihče ne pripravi na to, kar te čaka. Tudi mene ni. Zato sem si pomagal sam. Začel sem brati knige, se pogovarjati o tem, brskati po internetu. Začel sem prebirati čtiva o športni psihologiji in moram priznati, da sem v tem našel nekaj, kar mi je zelo pomagalo," ne skriva Zaponšek.

Tega ne bi bilo, če ne bi izzval samega sebe

Toda vsi športniki niso takšni. Za številne so psihološke težave in predvsem pomoč na tem področju tabu tema.

"V preteklosti sem že sodeloval s športnim psihologom, ko sem sredi največjih težav spet začel veliko delati na tem, pa so se stvari hitro začele obračati na bolje. Po mesecu dni sem nato odigral še vrhunsko tekmo, ubranil nešteto strelov in potem je šlo vse le še navzgor. Toda tega ne bi bilo, če ne bi izzval samega sebe," je prepričan Zaponšek, ki je prepričan, da bi morali športniki brez kančka dvoma redno sodelovati s športnimi psihologi.

"Sam sem se k njim na pomoč prvič obrnil pred petimi, šestimi leti in tedaj se je dejansko začel moj osebni vzpon. Prej sem bil povprečen vratar v slovenski ligi. S tem sem bil zadovoljen, potem pa ... Začel sem napredovati, se učiti, razširil sem svoja obzorja. Skupaj s tem so se večale moje ambicije, tako športne kot življenjske."

Področje, v katerem se vidi v prihodnje

"Športna kariera je super, a ne traja dolgo. Prav tako rokomet ni šport, s katerim bi se dalo obogateti. Po svoje je to dobro, saj moraš razmišljati, kaj boš počel po koncu kariere. V šolskih letih sem bil 'luftar', pri devetindvajsetih pa sem se celo vpisal na fakulteto. Ko sem začel sodelovati s športnimi psihologi, sem naletel na področje, ki me zanima, ki mi je blizu. V tem se vidim po koncu kariere," je razkril bodoči član slovenskega rokometnega velikana.

Zaponšek si v prvi vrsti pomaga z meditacijo, ki mu koristi do te mere, da je na tekmah bolj sproščen, manj pod stresom in predvsem osredotočen na svoje delo. "Pred tem sem se veliko prepiral s sodniki, toda to mi je zgolj jemalo pozornost," je priznal v smehu. 

Toda s pomočjo psihologije se ni zgolj umiril, marveč postal tudi boljši športnik. "Brez dvoma!" je poudaril in nadaljeval: "Zato tudi pravim, da se v športu premalo ukvarjamo s tem. Vsem je jasno, da morajo dodati vase, da morajo veliko trenirati, da morajo sodelovati s kondicijskimi trenerji, da morajo pravilno jesti. Psihološka priprava in rast pa ..."

Res je, da ni poceni, toda ... 

"Poznam tri, morda štiri rokometaše, ki sodelujejo s športnimi psihologi. Res je, da to ni poceni, ampak ... Če bi moral izbirati med 10 dnevi mentalne priprave in 10 dnevi treninga na igrišču, bi se odločil za prvega. Nekoč sem bil v položaju, ko 14 dni nisem mogel trenirati z ekipo. Ves ta čas sem dvakrat dnevno delal na psihološki pripravljenosti. Ko sem se vrnil na parket, sem na prvi tekmi ubranil 44 odstotkov vseh strelov. In to je, verjemite, ogromno."

Zdaj se Rok Zaponšek, kot rečeno, vrača nazaj domov. Boljši rokometaš kot takrat, ko se je prvič podal na tuje? "Brez dvoma. Morda gre za oguljeno frazo, toda v življenju se splača tudi malo potrpeti. Težki časi niso prijetni, ampak te naredijo bojšega. Ko prebrodiš vse skupaj, si boljši. Domov se brez dvoma vračam boljši rokometaš. In neprimerno bolj zrel kot človek," je zaključil Zaponšek, ki verjame, da se bo domov vrnil kot švicarski prvak in pokalni zmagovalec. Potem pa ... Novim izzivom naproti v celjskem dresu.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del