Zgodba slovenskega olimpijca: o težkih trenutkih, ki doletijo vsakega, in vplivu športnega psihologa

Športniki so bogataši, kajne? Bogataši brez kančka skrbi … Trening, tekma, medijske in sponzorske obveznosti, sem in tja kakšna objava na družbenih omrežjih. Ko ni obveznosti, pa dopust v najbolj elitnih turističnih oazah tega sveta. Čudovito! Res se sliši enkratno. Le kdo si ne bi želel takšnega življenja.

Toda čeprav šport nekaterim res omogoča vse zgoraj našteto, hkrati kot pribito drži tudi, da so le redki, ki do tega dejansko pridejo. Pred časom je raziskava v Združenih državah Amerike razkrila, da le 0,03 odstotka vseh tistih, ki igrajo srednješolsko košarko, po koncu drgnjenja šolskih klopi dobi priložnost v ligi NBA. Prav tako je še kako zanimivo, da je kar 99 odstotkov vseh milijonarjev v ZDA svoje bogastvo ustvarilo drugače in ne s športom.

Pot k uspehu v športu je naporna, pot do bogastva še toliko težja. Hkrati pa uspeha ne gre vedno enačiti tudi z bogastvom. Luka Dončić ima oboje. Jan Oblak tudi. In še kdo. Toda neprimerno več je takšnih, ki so v mlajših letih trenirali in garali prav toliko, kot sta Dončić in Oblak, pa nikdar ne bodo milijonarji.

Ivan Trajkovič je uspešen športnik. V mlajših letih je bil evropski prvak, v članski kategoriji se je okitil tako s kolajno z evropskega kot tudi z medaljo s svetovnega prvenstva. Sodeloval je na olimpijskih igrah, osvojil veliko turnirjev in premagal nepregledno vrsto tekmecev z vsega sveta. Pa ni milijonar.

Šport, od katerega se ne da živeti

"Če se mi ne bi ponudila možnost zaposlitve v javni upravi, dvomim, da bi se še ukvarjal s športom," je brez dlake na jeziku priznal športnik, ki že vrsto let velja za najboljšega Slovenca v taekwondoju.

"Takšna je realnost ne samo slovenskega, marveč svetovnega športa. Veliko je športov, ki medijsko niso kaj prida zanimivi. Saj je vse skupaj zelo preprosto: če nogomet proda veliko vstopnic, dresov in vsega drugega, je v njem veliko denarja."

"Taekwondo pa … Zagotovo ni šport, od katerega bi se v Sloveniji dalo živeti. Seveda sem hvaležen vsem sponzorjem, ki so mi in mi še vedno stojijo ob strani. Toda gre za bolj lokalna podjetja, ki me poznajo in me zaradi tega podpirajo. K sreči sem bil dovolj uspešen, da sem dobil službo v športni enoti policije, ki mi jo je kot vrhunskemu športniku ponudilo ministrstvo za notranje zadeve. V nasprotnem primeru bi danes verjetno že počel kaj drugega," je bil več kot iskren 31-letnik iz Slovenske Bistrice, ki je ob vstopu v članski šport dejansko soočen s strahom, ali si bo sploh še kako privoščil ukvarjanje s športom.

"Ko sem že tekmoval v članski kategoriji, sem se vpisal na študij matematike. V prvem letniku nisem imel težav, v drugem pa sem se začel pripravljati na olimpijske igre in nisem veliko hodil na fakulteto. Posledično se mi je zmanjšala štipendija in znašel sem se na prelomnici. Bil sem na pravi poti, a nisem imel še ničesar. In tedaj sem se moral odločiti, kako naprej. Bom vztrajal pri športu? Ali pa se bom posvetil drugačni karieri? K sreči sem imel doma veliko podporo in sem nekako lahko preživel tisti dve leti, dokler nisem dobil službe v enoti športne policije."

Zaradi očeta, ki je videl plakat v Mariboru

Vprašanje, zakaj se je torej sploh odločil za taekwondo, ne glede na vse ni na mestu. Zakaj se otroci sploh odločijo za udejstvovanje v športu? Ker bi radi bili bogati? Ah, dajte, no. Kdor sanja o denarju, sanj nikdar ne bo uresničil, če ne bo iskreno ljubil tega, kar počne.

Ljubezen pa zna pisati tudi zelo nenavadne zgodbe. In velikokrat ne izbira.

"Z družino smo živeli še v Mariboru, ko je oče nekega dne v mestu videl plakat, s katerim so mlade vabili na trening taekwondoja. Glede na to, da ga je v mlajših letih tudi sam treniral, mi je svetoval, naj grem vsaj poskusit. Pa sem šel na prvi trening. In nato drugega. Pa tretjega. In sem ostal za vedno. Toda takrat nisem razmišljal, kaj bi mi to lahko prineslo. Znašel sem se v super družbi, s fanti smo se hitro ujeli in vse drugo je zgodovina," je pojasnil zgovorni Štajerec.

Potem so prišla tudi prva tekmovanja in uvodni uspehi, čeprav se je preizkusil tudi v nogometu, atletiki in odbojki, pa je ljubezen do taekwondoja vedno prevladala.

Dojel, ko je postal evropski prvak

"Mogoče tudi zato, ker sem se dokaj pozno razvil. Pri 13, 14 letih so bili nekateri fantje pri – recimo – atletiki tudi za dve glavi večji od mene. Jaz sem bil še otrok, oni pa že skoraj moški. V taekwondoju me to ni oviralo, saj sem tekmoval s sebi enakimi. Tudi zato sem ostal zapisan temu športu," je povedal Trajkovič, ki se je po selitvi v Slovensko Bistrico na treninge ves čas vozil v Maribor. Včasih tja in nazaj z avtobusom, a mu nikdar ni bilo težko.

"Ko sem leta 2009 postal evropski prvak do 21 let, sem dokončno dojel, da uspeh v tem športu morda ni zgolj moja želja, ampak dejansko jasen cilj. V moji glavi se je zgodil klik in potem je šlo vse skupaj le še na višjo raven."

Uspehi so se vrstili eden za drugim, Ivan Trajkovič je postal športnik, o katerem so govorili vsi. Toda z zmagami se niso večala le pričakovanja, marveč tudi pritisk. In ko je tega preveč … Tedaj velikokrat napoči kriza, ki je niti milijoni na bančnem računu ne morejo rešiti. Kriza, proti kateri niso odporni niti najbogatejši in najuspešnejši športniki na svetu.

"Za mojo kariero je bilo brez dvoma prelomno leto 2016. V prvi polovici mi je šlo dobro. Na treningih sem dobro delal, na tekmah nizal uspehe. Bil sem samozavesten, verjel sem vase in se počutil nepremagljivega," je čas sedem let nazaj zavrtel Trajkovič in pojasnil, kako se je hitro vse postavilo na glavo.

Moraš, moraš, moraš

"Ko sem izgubil bitko za nastop na olimpijskih igrah, sem se počutil pokradenega. Kasneje je moj nasprotnik celo padel na dopinškem testu … Vse skupaj sem dojemal zelo čustveno."

"Sledilo je še evropsko prvenstvo, na katerem sem že uvodoma izgubil s tekmecem, ki bi ga moral na papirju zlahka premagati. Kadarkoli poprej bi tudi ga. A sem izgubil. Tedaj sem ugotovil, da sam sebi povzročam prevelik pritisk. Da moram biti uspešen. Da se moram dokazati. Da moram zmagovati. Moraš, moraš, moraš."

In ko je bil pritisk prevelik, se je zlomil: "Na tekmah sem se preprosto ’ugasnil’."

Toda imel je srečo. Pomoč je bila za sosednjim ovinkom. Le poseči je moral po njej. "Stvari so se začele na bolje obračati, ko sem začel delati s športno psihologinjo," je priznal, a dodal, da je tudi njega sprva mučilo, kar muči marsikoga. Zakaj bi sploh potreboval pomoč psihologa?!

"Uvodna srečanja niso bila ravno najbolj prijetna. Najtežje si je priznati, da potrebuješ pomoč. Prav tako ni enostavno nekomu izliti vse, kar čutiš. Če želiš, da ti psiholog pomaga, pa moraš biti brutalno iskren. Razkriti moraš vse, kar je v tvoji glavi. Če nisi iskren, če si izmišljuješ stvari in če lažeš, ti bo težko kdorkoli pomagal. In ko moraš na glas povedati nekaj neprijetnega, seveda ni prijetno. Šele ko sem šel čez to oviro, mi je športna psihologinja lahko pomagala. In tedaj so se stvari začele hitro obračati na bolje."

Med mladimi precejšnja tabu tema

Trajkovič se še danes, sedem let kasneje, redno obrača na pomoč športne psihologije. O tem ga ni sram na glas govoriti. Tudi zato, da bi s svojo zgodbo pomagal mlajšim.

"Pomoč športnega psihologa je pri mlajših športnikih še vedno precejšnja tabu tema. Sploh v Sloveniji. Marsikje na tujem je sodelovanje s športnimi psihologi že v mlajših letih nekaj samoumevnega. Ko pogledam nazaj, ko se ozrem na vse, kar sem dal za sabo, mi je žal, da se nisem že prej obrnil na pomoč športnega psihologa," je poudaril leta 1991 rojeni športnik.

"Ko si mlad in uspešen, si prepričan, da ti nič ne more do živega. Da si nepremagljiv. Zdi se ti, da vse veš in da ni nikogar, ki bi ti lahko karkoli svetoval. Ampak dejstvo je, da v športu vedno pridejo padci. Ključno pa je to, kako dobro si pripravljen nanje. In ko se krivulja uspešnosti več ne dviguje, marveč predvsem pada, se hitro znajdeš v začaranem krogu, iz katerega ne znaš poiskati izhoda," opozarja nepopustljivi borec.

Olimpijska medalja edina, ki mu manjka

Ko ti ne gre, je pritisk, ki ga čutiš, izjemen. "Poraz sam po sebi nikdar ni problem. Toda ko pride drugi, tretji, četrti, potem pa … Obdan si z ljudmi, ki veliko pričakujejo od tebe. Morda ti tega nihče ne bo rekel na glas, a slišiš, kaj šušljajo in po tiho govorijo. ’Eh, Trajko je dobil lahkega nasprotnika, gladko bo zmagal.’ Ti pa veš, da ne bo gladko, ker imaš težave, ker te nekaj muči. Ker se ti v glavi že dolgo nabirajo stvari. Pri meni je rezultatska kriza trajala kar tri leta. Prepričan sem, da bi precej manj, če bi se po pomoč obrnil na športnega psihologa," pravi Trajkovič.

Mladim športnikom na dušo polaga, naj nikar ne ponovijo njegove napake. Vsako težavo se da rešiti. Nekatere lažje, spet druge težje. Nekatere lahko rešimo sami, pri drugih potrebujemo pomoč. In ni sramota, če prosimo za pomoč.

Tudi s pomočjo športne psihologije bo Ivan Trajkovič naslednje leto naskakoval še svoj morda celo zadnji veliki cilj v karieri. "Olimpijska medalja je edina, ki mi še manjka," je z nasmeškom na obrazu pojasnil športnik, ki je pred sedmimi meseci postal tudi oče.

"Čeprav bom letos star že 32 let in se bližam točki, ko bo uspeh v tem športu precej težje dosegljiv, sem še vedno poln ambicij. Žal mi je, ker sem imel v preteklosti veliko težav s poškodbami, ampak to mi ni vzelo volje in zagnanosti. Moj cilj so naslednje olimpijske igre v Parizu. Kar bo, pa bo." Pa naj bo medalja …

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec