David Coulthard: Starejši dirkači se ne umaknejo zaradi izgube hitrosti, temveč motivacije

V 15 letih dirkanja v formuli ena je nastopil na 247 dirkah, 13-krat je zmagal in bil najvišje v skupnem seštevku svetovnega prvenstva leta 2001, ko je zasedel drugo mesto. Poleg tega je bil še štirikrat tretji.

Kljub dolgi karieri je vozil za samo tri moštva: Red Bull, McLaren in Williams. Z zadnjim je tudi prišel v formulo ena kot zamenjava za Ayrtona Senno, ki se je leta 1994 smrtno ponesrečil.

V minuli sezoni so bile glavni dejavnik pnevmatike. Kako gledate na njihovo vlogo? Se vam ne zdi nesorazmerno velika?

To je za formulo ena dobro, saj se je športni vidik spektakla izboljšal. Če sta v nekem nogometnem prvenstvu na primer samo dve moštvi, ki se borita za naslov prvaka, ne boste imeli nič proti, če ste navijač enega od teh dveh moštev, če pa ste eden od milijonov ljudi, ki navijajo za manjša moštva, se boste čez čas naveličali, ker kljub trdemu delu nikoli ne okusijo slasti uspeha.

Pirelli je v sodelovanju z Mednarodno avtomobilistično zvezo naredil pnevmatiko, ki ima že po konstrukciji omejen čas delovanja, poleg tega je zelo občutljiva za temperaturne spremembe. Zato mora dirkač danes bolje kot nekoč razumeti njeno delovanje.

Še pred nedavnim smo imeli pnevmatike, ki so bile pač črne, okrogle in narejene iz gume. Privili so ti jih na dirkalnik, razlika med novimi in obrab­ljenimi je bila morda sekunda, zato je bil to zelo predvidljiv dejavnik. Vendar je pnevma­tika edini del dirkalnika, ki se dotika podlage in je vedno imela velik vpliv na dirkačeve dosežke.

Za moštva in dirkače je res težko ujeti območje optimalnega delovanja, vendar imajo računalniške modele in tehnologijo za simulacije različnih dejavnikov, s katerimi iščejo načine, kako iz danih pnevmatik iztis­niti največ. To je eden največji izzivov sodobne formule ena.

To, da smo imeli v prvih sedmih dirkah minule sezone sedem različnih zmagovalcev, za formulo ena ne more biti slabo. Dokler Pirelli zagotavlja konsistentne pnevmatike ne glede na to, kakšne so, je le od ekip odvisno, katera bo najbolje uporabila računalniško tehnologijo in človeške možgane, da pride na vrh. Vsi si močno prizadevajo najti tisto čarobno sestavino, ki bi jim omogočila prevlado nad drugimi.

Kakšen je vaš pogled na dirkače, kot je Michael Schumacher, ki kljub 40 letom in več še vedno dirkajo? Kako ste se vi soočili s koncem kariere?

Obstaja kopica dokazov, da imajo človekove fizične moči svoje meje. Kot športnik si na vrhuncu moči nekje do 30. leta starosti, v nekaterih drugih športih do 40. leta. Avtomobilsko dirkanje je fizično nekoliko manj naporno, zato je ta meja morda postavljena malce višje. Ko postaneš starejši, glavni dejavnik postane motivacija. Mislim, da dirkači ne nehajo dirkati zato, ker bi izgubili hitrost, ampak zato, ker izgubijo motivacijo.

Kar se mene tiče, me je v začetku leta 2008 vse skupaj začelo dolgočasiti. Nisem imel občutka, da napredujem. Čutil sem, da sem dosegel vrhunec svojih sposobnosti in nenehne vere v to, da lahko še kaj izboljšam. Gibalo celotne moje kariere je bilo prav prepričanje, da lahko vedno nekaj izboljšam. Ni je bilo stvari, ki je nismo poskušali, od hipnoze in boljše fizične priprave do dela v simulatorju. Vedno je bilo na obzorju nekaj novega in razburljivega.

Prišel pa sem do točke, ko sem dobil občutek, da sem odkljukal vse točke, saj sem bil v formuli ena že 14 let, še prej pa tri leta kot testni dirkač. Ko se pogledaš v ogledalo, si pač moraš odkrito odgovoriti na vprašanja, ali napreduješ, ali lahko dosežeš več, kot si že dosegel. Ko enkrat ugotoviš, da je odgovor najbrž 'ne' in samo še odlašaš z neizogibnim, potem je morda čas za konec.

S tem se moraš soočiti, se pogovoriti z moštvom in poiskati elegantno pot za odhod. V mojem primeru je k Red Bullu prišel Sebastian Vettel in moral bi biti slep, da ne bi sprevidel, da bom jaz na vrsti za odstrel. Nisem želel biti zadnji v ekipi, ki bo izvedel, da se je moj čas iztekel.

Poiskali smo možnost, kako bi še naprej ostal v športu, ki ga imam rad. Tako zdaj sodelujem kot sokomentator na televiziji, imam vlogo Red Bullovega ambasadorja in počnem še nekaj drugih malenkosti. Sicer še vedno tekmujem v nemškem prvenstvu DTM, vendar je to bolj za zabavo in si ne delam utvar, da bom postal prvak DTM.

V karieri ste najdlje dirkali za McLaren Mercedes pod vodstvom Rona Dennisa. Po čem je izstopal kot vodja?

Bil je popolnoma prepričan, da je to, kar počne McLaren, najboljše. Čeprav so se na trnovi poti razvoja stvari včasih kvarile in so se dirkalniki ustavljali ob robu proge v oblaku dima, daleč od zmage, je Dennis znal videti prek tega in je verjel, da je zastavljena razvojna pot prava.

Vodila ga je nekakšna mantra v smislu: »Trenutno res gremo skozi težko obdobje, ampak pot je prava. V to verjamem jaz in želim, da verjamete tudi vi.« Po tem je izstopal tako on kot njegova ekipa in skupaj so na noge postavili izjemno uspešno podjetje.

Med kariero so vas klicali gospod Prijazni. Kako ste našli pravo ravnotežje med uglajenostjo in nepopustljivostjo, ki je potrebna na dirkališču?

V McLarnu sem se večkrat moral umak­niti Miki Häkkinenu, ki se je boril za naslov prvaka, zato sem včasih dajal vtis, da dirkaško nisem dovolj brezobziren. Sam s tem nisem imel težav: bil sem uslužbenec moštva in sem moral ubogati njegova navodila. Opravljal sem pač svojo službo. Poleg tega sem formulo ena vedno dojemal kot šport in nič več, brez potrebe po zmagovanju za vsako ceno.

V športnem dvoboju moraš biti sposoben nasprotniku vedno pogledati v oči pred tekmo in po njej, mu čestitati, če te premaga, in pričakovati obratno, če si boljši.

Je bilo takšno tudi stališče tistih, s katerimi ste prihajali v konflikte, na primer Michaela Schumacherja?

Michaelovo stališče je bilo zelo jasno: »Jaz imam vedno prav.« Ko sem mu nekoč omenil, da vedno pa res ne more imeti prav, mi je odgovoril, da česa takšnega se pa res ne spomni. Zame je to tako kot zakonsko življenje – včasih moraš popustiti.

Sicer pa v formulo ena nisem prišel, da bi bil najboljši prijatelj z drugimi dirkači. Prišel sem zato, ker sem želel tekmovati na najvišji ravni z najboljšimi avtomobili na svetu. Prej ko ugotoviš, da ne boš vsem ustregel in da ne boš z vsemi prijatelj, bolje zate, seveda pod pogojem, da nisi zahrbten in brezobziren. Kar se športne plati tiče, mi ni nikoli uspelo doseči končnega cilja – postati svetovni prvak, vendar se zaradi tega ne počutim nič manj izpolnjenega.

Besedilo: Simon Demšar

Foto Gepa pictures & Marco Campelli/Red Bull Content Pool

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord