Kdo je najboljši slovenski športnik vseh časov in zakaj je to debata, ki se vedno konča s prepirom

"Starejši je v redu. Mlajšega bosta morala pa pošteno v roke prijeti. Kaj pa bo počel, če se ne bo izboljšal v šoli? Takšnim ostaneta le kramp in lopata!"

Čeprav v šoli – v prvi vrsti zaradi strašanske lenobe – res nisem bil preveč priden, se z njegovimi besedami nisem kaj prida obremenjeval. Tako ali tako je vedno rad veliko govoril tja v tri dni, sploh tedaj, ko je popil kozarec vina preveč. A so se mi usidrale v zavest in so mi vedno služile kot motiv.

"S krampom in lopato pa že ne bom opletal sem in tja," sem si ves čas govoril in na koncu vendarle – vsaj takšno je moje skromno mnenje – nekaj naredil iz sebe.

Če nič drugega, sem kot novinar poročal s štirih velikih nogometnih tekmovanjih, prepotoval svet, bil na finalu lige prvakov, bil skoraj desetletje balkanski dopisnik za ugledno britansko medijsko hišo Sky, naredil prvi intervju z Aleksandrom Čeferinom po njegovi izvolitvi na položaj predsednika Uefe in bil navsezadnje zraven pri številnih slovenskih športnih uspehih.

Na tej poti od lenega šolarja, ki sta mu grozeče pretila kramp in lopata, do novinarja, ki se je podpisal pod na tisoče prispevkov, sem se vedno soočal s takšnimi, drugačnimi in predvsem negativnimi stereotipi, s katerimi se Slovenci tako radi "predalčkamo".

Prisotni na vsakem koraku

V športnem novinarstvu so negativni stereotipi dejansko prisotni na vsakem koraku, čeravno drži, da jih številni tako zelo radi skrivajo za krinko svojih menda strokovno podkovanih in z dejstvi podkrepljenih mnenj. In priznam, pri meni vrsto let ni bilo nič drugače. Pa sem, če se lahko tako izrazim, na "stara leta" končno spregledal.

Z ustaljeno in pogosto ponavljajočo se obliko trdno zasidranih prepričanj sem imel redno opravka tudi v športni redakciji časnika Dnevnik, kjer sem novinarsko znanje pilil in izkušnje nabiral več kot pol desetletja.

Nikdar zares končana debata

Z novinarsko legendo Jožetom Pogačnikom, ki sem ga vedno izjemno občudoval, cenil in spoštoval, hkrati pa se z njim – kar si štejem v čast – tudi zelo dobro razumel, sva se vsakič znova zapletla v nikdar zares končano debato, ki vsako leto znova razdeli tudi številne športne navdušence pri nas.

Vedno znova sva bila v "besednem ringu" zaradi vprašanja o tem, kdo je najboljši slovenski športnik. In trenutno in vseh časov. Rundam nikdar ni bilo videti konca, padali so tako krošeji kot tudi direkti in aperkati, toda niti enkrat nihče ni bil nokavtiran. Oba sva vztrajala vse do konca in se vsakič razšla z – remijem. Legendarni Jojo je trdil svoje, jaz svoje, nikogar pa se ni dalo prestaviti za več kot milimeter.

Prepričani, da smo pojedli vso pamet tega sveta

Dolgoletni novinar, s katerim se je v času nekoč sila ugledne kolesarske dirke po Jugoslaviji spoprijateljil že moj oče, je zagovarjal tradicionalne vrednote pri izboru najboljših, jaz v skladu s tem, da sem bil tedaj predstavnik generacije mlajših novinarjev, ki smo bili prepričani, da smo pojedli vso pamet tega sveta, bolj svobodomiselne, revolucionarne in modernistične ideje.

Močno orožje obeh so bili v pisarni na Kopitarjevi ulici streljaj od ljubljanske tržnice tudi takšni, drugačni in predvsem negativni stereotipi. Ali, če želite, ustaljene in pogosto ponavljajoče se oblike trdno zasidranih prepričanj. Kar zadeva prepričanja, pa vsi dobro vemo, kako je s tem. Vsak razmišlja po svoje in ko v nekaj slepo verjamemo, nas je težko prepričati v nasprotno.

Takšni, drugačni in predvsem negativni stereotipi že desetletja zaznamujejo tudi debate o najboljših športnikih. Toda ko danes, ko sem starejši, izkušenejši in – verjamem – tudi modrejši, gledam v preteklost in budim spomin na epske bitke s stanovskim kolegom, ki je že presegel častitljivih osemdeset let na našem planetu, mi je jasno, da ne on ne jaz v najinih nikdar zares zaključenih debatah nisva iskala pozitive. Zgolj negativnost.

Zanj Zlatko Zahović nikdar ni bil najboljši slovenski športnik, ker pač ni bil svetovni prvak in ker je – recimo – v finalu lige prvakov zgrešil enajstmetrovko. Zame smučarji, skakalci, igralci namiznega tenisa in biatlonci nikdar niso bili najboljši, ker tekmujejo v športih, s katerimi se ukvarja le peščica držav na svetu. Namesto da bi potencirala uspehe, sva športnikom jemala zasluge z negativnimi stereotipnimi prepričanji.

Zakaj, zakaj, zakaj

Nedolgo tega sem na enem od družbenih omrežjih spet naletel na debato, ki me je spomnila na tiste dolge urice v pisarni na Kopitarjevi ulici streljal od ljubljanske tržnice. Kdo je boljši, kdo je najboljši? Je najboljši Luka Dončić? Je najboljši Anže Kopitar? Je najboljši Jan Oblak? In tako naprej in tako nazaj in tako v nedogled. Vsak pa, jasno, s svojimi argumenti.

S svojimi predvsem negativnimi stereotipi, ki pa so bili identični tistim, s katerimi sva se obmetavala Jojo in jaz. Vsi so potencirali predvsem negativnost. Le redki so v ospredje potiskali tisto najpomembnejše – pozitivnost. Luka Dončić ne more biti najboljši zato, ker se z Dallasom ni uvrstil v končnico.

Anže Kopitar ne more biti najboljši, ker blesti v športu, s katerim se ukvarja le peščica držav. Jan Oblak ne more biti najboljši, ker ni osvojil lige prvakov, ker Slovenije ni popeljal na veliko tekmovanje.

Smučarji skakalci ne morejo biti najboljši, ker jih v svetu ne pozna skoraj nihče. Judoist ne more biti najboljši, ker judo kot šport ne zanima širše množice. Ni ga športnika in ni ga športa, za katerega ne bi nekdo našel vsaj enega razloga, zakaj ne more biti najboljši.

Vsak ima po svoje prav. Večina argumentov stoji na trdnih temeljih. Športe je med sabo težko in predvsem nehvaležno primerjati. V nekaterih je težko uspeti, v spet drugih je še toliko bolj težko uspeti. V nobenem športu pa ni lahko uspeti.

Znanstvena fantastika

Naj bosta to nogomet ali košarka na eni in judo ali badminton na drugi strani. Vsaka pot, ki vodi do uspeha, je polna truda, znoja, solz, bolečin, odrekanja in garanja od jutra do večera. Iz leta leto. Vedno znova in znova. Da Luka Dončić blesti v ligi NBA, je iz slovenskega vidika "znanstvena fantastika".

Da je Anže Kopitar že več kot desetletje eden najboljših hokejistov na svetu, je bilo svoj čas preprosto nepredstavljivo. In če bi si kdo upal napovedati, da bo Zlatko Zahović leta 1999 štirinajsti v izboru za zlato žogo (pred njim so bili Rivaldo, David Beckham, Andrij Ševčenko, Gabriel Batistuta, Luis Figo, Roy Keane, Christian Vieri, Juan Veron, Raul, Lothar Matthäus, Dwight Yorke, Jaap Stam in Siniša Mihajlović, za njim pa tudi Pavel Nedved in … Zinedine Zidane!), bi ga vsi označili za norega.

Kdo je torej boljši od naštetih? Kako torej izbrati najboljšega? In zakaj bi bil svetovni prvak v alpskem smučanju, smučarskih skokih, biatlonu, judu, plezanju, veslanju, plavanju, golfu, badmintonu in tako dalje in tako naprej kaj slabši?

Blesteti ni lahko

Vsak, ki želi priti do konca poti, ki vodi k uspehu, si zasluži spoštovanje. Seveda nisem neumen in vem, da bo vsak koš Luke Dončića v svetu odmeval precej bolj od kateregakoli uspeh Ivana Trajkoviča.

In prav tako mi je kristalno jasno, da bo Ivan Trajkovič prej svetovni prvak v svojem športu kot Luka Dončić v svojem. Toda ne prva ne druga misel ne more in ne sme spremeniti dejstva, da sta oba dobra. Vsak na svoj način. Vsak v svojem svetu. Eden blesti na velikem odru, drugi na zelo, zelo majhnem. A blesteti ni lahko. Je preklemansko težko.

Vsi tisti, zaradi katerih se krešejo iskre, so dobri. Zelo dobri. Dejansko vrhunski. Zato sicer več kot dobrodošle debate o tem, kdo je boljši, naslednjič raje začnimo z opevanjem njihovih uspehov in ne s stereotipnim zbijanjem vrednosti njihovim dosežkom.

Kdo je torej najboljši slovenski športnik? Hja, morda pa bi se morala z Jožetom Pogačnikom spet "pomeriti" v pisarni na Kopitarjevi ulici streljaj od ljubljanske tržnice. Prepričan sem, da sem zdaj toliko modrejši, da bi po dolgih letih naposled le našla skupen jezik ...