Prvak v ledenem plavanju Luka Turk: "Razjokal sem se, priznal, kaj sem počel in prevzel odgovornost"

Preprost Radovljičan, ki si je s plavanjem z mrzli vodi razširil zavest, prebudil telo in okrepil um, je našel svoje poslanstvo, ki ga zdaj  s strastjo predaja naprej. Toda najprej je moral ozavestiti in preseči marsikateri vzorec, opustiti zamere in poiskati notranjo moč. Naj vas njegova zgodba navdihne na vaši lastni poti!

Teža družinske odgovornosti

Luka se je 17 let identificiral kot plavalec. Zaradi mamine bolezni se je odločil, da v celoti opusti plavanje. »Mesec in pol sem noč in dan igral vlogo čistilca, kuharja in osebnega strežnika.« Športni duh se je utapljal v vsakodnevnih obveznostih, ko se je mama naposled odločila, da ima dovolj zdravniških ustanov, pa je Luka ugotovil, da je izgubil svojo identiteto in z njo svoj namen.

»Takrat mi ni bilo težko skrbeti zanjo, kasneje pa sem opazil, da je vmes nekaj v meni umrlo. Zapadel sem v slabo družbo,« prizna in razloži, da so mu droge in alkohol v tistem času predstavljali najbolj hitro dostopen ventil za vse težave, s katerimi se ni mogel in ni znal soočiti.

Zmedenost, tesnoba, depresija

Nekaj se je moralo zgoditi, nekaj, kar bo odprlo nove poti. In se je. »Povzročil sem prometno nesrečo in končal v zaporu.« Tri leta po mamini smrti se je prvič srečal s paničnimi napadi. »Občutek, da ne vem, kaj naj počnem s seboj, da nimam jasne slike o svoji prihodnosti in ciljih, me je od znotraj najedal.«

Tesnoba se je oglašala vedno pogosteje in vedno glasneje. V želji, da bi se pozdravil in nadaljeval življenje, kot si ga je tedaj zamislil, je obiskal psihiatra. »Predpisal mi je antidepresive, ki so mi sicer pomagali, toda dejstvo, da moram redno jemati tablete, ni bilo nekaj, s čimer bi se hotel poistovetiti.«

Vojska - drugi zapor

V želji, da bi sebi in takratni zaročenki omogočil nekaj zagonskih sredstev za skupno prihodnost, se je prijavil na vojaško misijo na Kosovu. »Po končanih obveznostih, je vsak iskal priložnosti za sprostitev. Nekateri so med vikendi ventilčke sproščali s popivanjem, drugi s filmskimi maratoni … jaz sem se odločil za trening,« pove Luka, ki je vojaško izkušnjo doživljal kot ječo.

Omejevanje osebnega prostora in natančno odrejen urnik nista dopuščala veliko možnosti za sproščanje in za razvoj lastnih  interesov. Luka se je neskončno veselil dopusta in ponovne združitve s svojo punco. »Tri tedne pred prihodom domov sem jo poklical in ji povedal, da jo pogrešam.« Rekla je, da do njega ne čuti ničesar več.

Zlomljeno srce

Ko se je vrnil v Slovenijo, ni prav dobro vedel, kaj – oziroma, če sploh kdo – ga čaka. Opazoval je družine, ki so si skakale v objem in pare, ki so po dolgem času radostno združevali ustnice. »Punca pa je v bližnjem lokalu pila kavo. Opazil sem, da ne nosi zaročnega prstana. Takrat se je v meni nekaj prelomilo.«

Čustva je utopil v alkoholu. »Ko sva z zdraviteljico, ki dela po tehniki Carlosa Castanede trla energijske obroče, sem dve uri skupaj vekal kot še nikdar.«

»Kar naprej sem bežal.«

Vrnil se je na misijo in se odločil, da si končno vzame čas zase. Da predela svoja čustva in razišče, kaj se je zgodilo s propadlo zvezo. »Ker sem človek, ki ne mara konfliktov, sem kar naprej bežal. Nisem se znal postaviti zase. Obnašal sem se tako, kot je ustrezalo mojim bližnjim. Vsem(u) sem se prilagodil.« Postal je projekcija drugih, ob tem pa pozabil nase.

Če izgubimo stik s seboj, sprejemamo napačne odločitve. Kot se je izkazalo tudi pri Luku, pa gre vendarle za izkušnje, na katere kasneje gledamo s hvaležnostjo, saj so bile nujne na poti do osebne spremembe.

Naši strahovi so naučeni. Razen glasnega zvoka (grom) in smrti. Stvari jemljemo preveč osebno. Saj veste: nekdo reče nekaj slabega, pa se potem celo večnost obremenjujemo. Če se preveč prilagajamo okolici, lahko izgubimo sami sebe.

Potrebna je pozornost. In pogum. 

Strah, finančna svoboda in zavrnitve

»Vse, kar se je dogajalo v vojski, se mi je začelo obračati. Ob lastnih treningih sem spoznaval, da mi tista mentaliteta in fizični napori ne ustrezajo.« Iskal je načine, kako rešiti situacijo - kako zapustiti ta donosen poklic, s katerim se ni identificiral.

»Pridružil sem se mrežnemu marketingu. Prodajal sem produkte za pomladitev, antioksidante … Zavohal sem denar in hotel sem nekaj izsiliti. V sebi sem čutil, da to ni zame, pa sem vseeno rinil dalje. Ko narediš eno dobro stvar, bi se moral veseliti, pa tega pogosto ne ceniš … ko pa nekaj narediš narobe, se pa potem še dolgo časa tolčeš po glavi ...« Kar naprej se je soočal z zavrnitvami.

Polnjenje praznine kot posledica neustrezne izbire poklica

»Ker sem bil v novi službi tolikokrat zavrnjen, sem se spet zaprl v svoj mehurček in se predajal veri, da nisem vreden ljubezni. Cele dneve sem ležal, gledal serije in 'papcal'. To se je ponavljalo, dokler bolečina fizične stagnacije ni prerasla bolečine premika. Vmes sem že toliko razvil zavedanje in pozornost, da sem prepoznal opozorilne znake."

Kljub temu pa ni imel moči, da bi se premagal. Odločil se je, da bo zavoljo preživetja poskusil drugo poslovno strategijo. »Začel sem prodajati elektriko. Od vrat do vrat. Sledil sem kolegu, ki je bil v tem res dober. Hotel sem njegovo potrditev, zato sem se res potrudil, a rezultatov ni bilo. Prideš, ker bi rad nekomu pomagal znižati stroške, pa nate gleda kot na vsiljivca. Počutil sem se kot največji luzer.«

Patološki lažnivec po sili razmer

Tako kot vselej, kadar je bil Luka v situaciji, ko se je od njega pričakovalo, da se bo uklonil pričakovanju okolice ali bližnjega, je zašel na stranpot. »Tako kot v času, ko nama s punco ni šlo, sem začel spet prikrivati stvari, bežati in lagati. S tem sem vsaj malo zadovoljil samega sebe."

"V sebi sem ves čas čutil, da to ni moja pot, a nisem videl rešitve. Namesto, da bi hodil na teren, sem se z avtom zapeljal nekam na samo in tam gledal serije.«

Čez čas je pritisk postal prevelik. »Kolegu sem iskreno povedal, da to delo ni zame. Bilo me je strah, da ga bom razočaral. Razjokal sem se, priznal, kaj sem počel in prevzel odgovornost za svoja dejanja. Zdaj vem: če počneš nekaj, kar te osrečuje in si res predan, uspeh sledi.« 

Odgovornost

Ampak uspeh se ne zgodi kar čez noč. Luka je spoznal, da je treba najprej sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Kot bi rekli po angleško: Take ownership of your own shit (v prostem prevodu: Prevzemi odgovornost za lastno sranje).

S kolegom se je začel šolati za osebnega trenerja in eksperimentiral s svojim telesom  tako na področju športa in gibanja kot na področju prehrane. Doumel je, da mora za spremembo, ki si jo želi in h kateri ga telo kliče samo od sebe, najprej urediti svoja čustva in prevzeti nadzor nad svojim umom.

Vpliv Wima Hofa

S pomočjo dihalnih vaj Wima Hofa lahko brez vdiha zdržiš tri minute. »To me je navdihnilo, da sem začel raziskovati mraz. Predstavljal mi je moč in zdravje!« Ker svoje telo od nekdaj dojema kot laboratorij, je začel eksperimentirati in snovati lastne gibalne vzorce. Tipični fitnes ga ni privlačil. »Posnetek Self dominence je bil zame, za gibalca po duši, prava poezija.«

Takrat še ni slutil, da bo to postalo njegovo poslanstvo. »Kot plavalec sem imel sicer čvrsto, lepo grajeno telo, ki pa je bilo za tovrstne podvige dokaj neuporabno. Šibki sklepi, tri hernije, ki sem jih staknil v vojski …« Fizis ni bil pripravljen na hude preizkušnje, čeprav jih je um močno potreboval. Z namakanjem v ledeni vodi je začel Luka širiti svojo zavest.

Mraz prežene depresijo

»Znanstveno dokazano je, da mrzla voda blaži simptome depresije in nam daje občutek moči. V depresiji si ujet v toku misli, ki te zavirajo, namesto da bi te podpirale. Največje priznanje za Luko je sposobnost, da lahko kot učitelj gibanja nekomu pomaga in predaja znanje naprej. Ko je to združil s pripravami na plavanje v mrzli vodi, je spet zaživel.

»Začel sem se udeleževati tekmovanj na blejskem jezeru, leta 2017 sem prvič zmagal na 25 in na 50 m. Naslednje leto se je uspeh ponovil.« Sledil je preskus v disciplini na 1000 m na svetovnem pokalu, ki ga organizira International Winter Swimming Association (Mednarodna zveza za zimsko plavanje). »To se mi je sprva zdelo nemogoče. Potem pa sem se odločil, da sprejmem izziv.«

Priprave v mrzlih rekah in pogojevanje

»Priprave so potekale v reki Savi, ki je bila poleti najhladnejša. Spet so se v meni začeli prebujati strahovi: Kako bom zdržal na 2 stopinjah Celzija, če še pri 17 komaj diham?!« Odločil se je, da se bo aktivno redil, saj telo ni imelo dovolj maščobe za boj s težkimi okoliščinami.

»Če se ne gibljem, izgubljam mišično maso. Mišice zahtevajo kisik, v mrzli vodi pa kisik zelo hitro kopni. Jedel sem vse po vrsti. Zelo hitro se je začela pojavljati depresija. Spet mi je začel dišati alkohol, na plan so prihajali slabi vzorci iz preteklosti, za katere sem mislil, da sem jih že odkljukal. Razmišljal sem zelo pametno,« se zareži, »če spijem šest piv, je to kar konkreten energijski vložek …«

V dveh mesecih se je zredil za 12 kilogramov. »Ko sem se pogledal v ogledalo, se nisem več prepoznal.« Ugotovil je, da bo bolje, če posluša svoje telo. Potem so zmage padale kot domine.

"Rad se poglabljam v strah. S tem, ko ljudem razkrijem svojo zgodbo, bodo morda tudi sami začeli verjeti, da je sprememba mogoča."

Osebni in karierni uspehi

»Latvija, kjer sem zmagal štirikrat, je bila moja budnica. Začel sem trenirati in shujšal na težo, v kateri mi je udobno. Imam le 7 odstotkov telesne  maščobe, kar je za plavalca v mrzli vodi nekoliko neobičajno,« razloži Luka, ki je dobil dodaten zagon tudi zaradi nove ljubezni.

»Punca, ki sem jo spoznal po tem, ko sem razdelal svoje travme, je v meni nekaj prebudila. Po petih letih sem si spet dovolil biti ranljiv.« Vsaka tragična izkušnja, ki povzroči hudo bolečino, se zapiše v podzavest. »Ego je vratar. Takoj, ko se pojavi sum, da se bo bolečina aktivirala, sproži alarm: mi pa zbežimo, saj nimamo dovolj poguma, da bi se s strahovi soočili."

Ko dlje časa ponavljaš tisto, kar te sprva plaši, začneš pridobivati na moči, zagotavlja Luka. "Vrata podzavesti se začnejo odpirati in naenkrat si dovolj močan, da se s tem soočiš. To je zame pot sreče. Pot vase. Zahteva pa veliko poguma. Nisem več ista oseba kot pred petimi leti. Danes imam orodja za premagovanje strahu. Lahko se soočim z marsičem.«

"Obstajata dve fazi mraza, ohlajanje in segrevanje. Obe sta boleči, ne vem, katera je hujša. Mraz do kosti objame tvoje notranje organe. In potem, ko se segreješ, se počutiš tako neverjetno lahkega ..."

Tega ne poskušajte doma!

Treba je poudariti, da plavanje v mrzli vodi še zdaleč ni nekakšna trapasta avantura iskalcev pozornosti. Niti impulzivna odločitev, ki jo pogosto sprejemajo ekscentrični turisti, ki sredi zime v spodnjih gatah vehementno skačejo v Ljubljanico, ob pomoči alkoholnih hlapov teptajo opustošene portorške pomole in vsepovsod onesnažujejo okolje s svojimi telesnimi in plastičnimi odpadki.

»Kondicijo za zimsko plavanje je treba nabirati počasi. Ne gre samo za telesno moč, treba je dvigovati vero do te mere, da lahko um zares podpre telo. To je za laika lahko usodno. Telo je namreč pod takšnimi izjemnimi razmerami močno podhlajeno,« opozarja Luka in predlaga, da vsak, ki ga to zanima, začne s tuširanjem s hladno vodo.

Treniranje za bodočnost

Luka s ponosom pove, da mu je danes v veliko veselje tudi treniranje mladih upov. »Zelo nerad govorim, da sem osebni trener, ker je na ta poklic pripetih toliko stereotipov,« pove. Njegov pristop predajanja znanje je drugačen – oseben. In celosten.

Tako kot njegov tatu, ki povzema vse, kar spoštuje. »Vsak krak ima en pomen. Ogenj je strast, voda so čustva, zrak so misli, zemlja pa snovno telo. Zgornji krak je duša in krog je krog življenja.«

Preberite še: 13 mitov o koronavirusu in dejstva, ki so znana (in potrjena) ta hip! ALI Hujšanje: so prav diete razlog, da je človeštvo vedno bolj debelo?

Priporočamo tudi: Je sedmo leto za pare res usodno ali je to zgolj mit?

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ