Zakaj je v planinstvu sodelovanje ključ do varnejšega obiskovanja gora

Vrnil sem se iz Leedsa. Anglija. Nekje 60 milj SV od Manchestra. "Fish&Chips", ocvrte perutničke, sirova torta, yorkshirski čaj z mlekom ... Zanimivo, da kolesarji vozijo po kolesarski stezi z luknjami in kockami, visokimi robniki. Tudi tisti v INEOS dresih, ki gredo v "Kamniško Bistrico". In prav vsi se ustavijo pri rdeči luči. Imel sem srečo, da opevani železniški transport tudi zamuja ali pa ga sploh ni, ker potekajo dela na progi in namesto ure in pol sem se s kombinacijami avtobusov tri ure vozil do cilja.

Prijatelj Steve mi je razlagal, kako je sedem ur čakal na nujen zdravstveni pregled in tudi tukaj se ljudje v "pabu" pogovarjajo prek mobilnega telefona. In zdaj sem pomirjen in vesel, da sedim pod kamniškimi planinami in opazujem zeleno naravo, medtem ko na štedilniku vre goveja juha, in se "tensta" krompir. Pa boste rekli, da vidim samo slabe strani opevane tujine. Ne. Hočem le povedati, da doma vidimo vsi, kako je vse narobe. V resnici pa živimo v čudoviti deželi. Le opazovati jo moramo in ne soditi s kavča. Biti moramo aktivni sogovorniki. 

Slovenci smo planinski narod in v tujini veljamo kot vzor. Z dobro urejenimi planinskimi potmi, prijaznimi oskrbniki v kočah, odličnim sistemom usposabljanja strokovnih kadrov in predvsem s pozitivno usmerjenim in kritičnim odnosom do preventive in varnosti v gorah. Sam že dvanajst let sodelujem z Mednarodno gorniško organizacijo UIAA, kjer predvsem svetujem drugim planinskim organizacijam glede preventive in varnosti v gorah. V tem času sva s Stevom Longom, ki je eden vodilnih akterjev v UIAA na področju vzgoje in izobraževanja, ustanovila najprej delovno skupino za tehnične standarde, ki je konec lanskega leta postala samostojna komisija.

Vedno se skušam izogniti nekim funkcijam, sploh če vem, da so "k´r neki." Tokrat pa sem na prošnjo Steva sprejel mesto podpredsednika Tehnične komisije t. i. Training Com. v UIAA. Razlog. S svojimi izkušnjami bom lahko pomagal drugim planinskim organizacijam, hkrati pa vem, da bom doma lahko aktivno pomagal le, če bom pogledal prek domačega plota in ne bil le najboljši petelin na vasi. In ja, delam napake, ki se jih zavedam in ki jih najbolj ostro komentirajo kavčarji. A le z napakami lahko delamo bolje in prav. Napaka ni slaba, če jo pozneje vidiš, priznaš in popraviš. 

Preberem petkovo misel na Facebooku Planinske zveze Slovenije iz kolumne gorskega reševalca Klemna Belharja: "Jamranje je izraz kritičnosti. Človek, ki želi nekaj spremeniti, mora biti najprej nezadovoljen in jamranje je izraz tega nezadovoljstva. Vse planinsko jamranje vendarle optimistično jemljem kot izraz zavedanja. Da imamo problem. Smo v obdobju, ko se moramo odločiti, čemu bomo posvetili pozornost in energijo ... Gorski vodniki skušajo uveljaviti svoj poklic in svojo organizacijo. Planinska zveza ni takšna, kot je bila pred desetimi leti. Gorska reševalna zveza je na pragu precejšnjih sprememb. Vse to za vas, drago planinsko občestvo."
 
Kot največjo napako v zgodovini planinstva vidim dan, ko so se ločile tri pomembne gorniške organizacije. Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Zakaj? Majhni smo. In v majhnih deželah lahko učinkovito delujemo le, če smo združeni. Ne govorim enako misleči, ker to še nikoli ni prineslo napredka. Odgovor mislim enako kot ti, na vprašanje, kaj pa ti misliš, mi preprosto gre na živce. Ker ne moreš misliti enako. In poznate tisti pregovor: "Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima." In če se prepiramo mi, ima nekdo tretji "dobiček".

Sploh ob dejstvu, da zaradi majhnosti nas ni na pretek in v teh organizacijah marsikdo deluje v eni osebi kot planinec, gorski reševalec in gorski vodnik. Sem pa vesel, da je končno prišel čas in so vodstvene položaje teh organizacij zasedli ljudje, ki so sposobni dialoga in se zavedajo, da je edino sodelovanje ključ do varnejšega obiskovanja gora in da nam bo uspelo le skupaj. To daje tisto upanje po nevihtni noči v gorskem bivaku. 
 
Naša "piarovka" Barbara mi je poslala e-pošto z idejo. "Rada bi promovirala Planinski terminološki slovar. Lahko pomagaš sestaviti nekaj iz besed cug, jebica, prasica, baba in jajca?" pravi. Nasmejal sem se inovativnosti. Predvsem drugačnosti od včasih konservativnih planinskih vsebin. Spomnil sem se hudomušnih citatov našega velikega alpinista Jožeta Čopa. Rodila sta se mu sin in hčerka in zlasti na račun slednje je vedel povedati kaj zabavnega: "Čudno, sadil sem korenje, zrasla je češplja. Saj je rodila fanta, preklicana ženska, potem ga je pa na peč dala, da je počil!"

 
Ali pa njegovega opisa čudovitega razgleda, ki se na triglavsko pogorje ponuja z Babe v Karavankah: "Sem na Bab ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov." In tako je nastalo: "V četrtek smo se na ferajnu pogovarjal, kako je Matjaž cvikal, ko je lezel na babo. Zadnji cug ni imel jajc, da bi se obesil na staro jebico. Potem je pa še prasico pustil na vrhu." Veste, kaj sem imel v mislih? Pokukajte v Planinski terminološki slovar.