Imeti psa je lepo, hkrati pa zahteva dosledno in odgovorno ravnanje (tudi v gorah in hribih)

Skušam preusmeriti misli. Ravno sem odložil knjigo Boštjana Videmška, Vojni dnevnik. Pretresljivo. Pomešano s fikcijo in resničnostjo. Spominja, da se vse to res dogaja okrog nas. Dnevne časopise in spletne portale polnijo strelski pohodi mladostnikov v Srbiji. Pod njimi pa komentarji anonimnežev, ocene vsevednih, ocene, iz katerih vejejo sovraštvo, hujskanje, podpihovanje ...
 
Skušam preusmeriti misli. Ura je štiri zjutraj. Počasi se začenja svit. Dan bo rekel svoj dobro jutro. Pijem črno kavo. Njen kislo-grenak okus mi greje spomine. Iščem okus po medu, čokoladi in esenci jutranje rose arabice, ki jo obljublja embalaža. Nateg. Človek je bil od nekdaj umetnik natega. Kako iz vsakdanjih stvari narediti vsakdanjo stvar vrhunsko drago. V resnici pa je vse skupaj skrito v besedah moje bice: "Požrem š'to črno čorbo in grem na pole." Njen Alvorado "kafe", katerega je enkrat na pol leta z vlakom "prišvercala" iz Pliberka, ker je bil tam ceneje kot v Jugoslaviji. A vseeno pregrešno drag, saj je za ceno dveh dobila enega. Drugi je po navadi romal v dobrodelni sklad carinikov. Njen en Alvorado za ceno dveh in moja pregrešno draga arabica z esencami okusov. Je kaj razlike? Samo v interpretaciji.

 

 
Skušam preusmeriti misli. Čez nekaj ur bova s Klemnom Belharjem gosta podkasta V steni, Mihe Habjana. Govorili bomo o varnosti v gorah. O temi, ki je v zadnjih nekaj letih postala aktualna čez vse leto. Pomešana z esencami aktualnih razmer. Pomladni mesec maj. Maja, lepo ime. Moja prva skrita ljubezen v prvem razredu. No, sedaj ni več skrita. Sem zapisal in bila je edina Maja. Budha Maja. Ime Šerpani na našem tečaju v nepalskem Manangu. Ljubezen do Bude je pomenilo njeno ime, so mi pojasnili. 

Z majem pa so se prebudili tudi žafrani na Veliki planini, nekje proti koncu meseca se bodo še narcise na Golici, vsako leto hitreje postanejo aktualni klopi. Cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu si sploh ne upam omeniti, ker me bodo anticepilci raztrgali in samodejno postavili na eno stran političnih figur. Junija pridejo uboge kače, katerim se počasi pridružujejo medvedi ... 

In psi. Tema, ki s povečanjem števila obiskovalcev v gorah, postaja vedno bolj aktualna. Psi so postali družinski člani, ki želijo z nami sedeti v planinski koči, jesti s krožnika, spati v sobi in ti "guci, guci" kosmatinčki, ne smejo biti privezani, ker lahko drugače zbolijo za sindromom brezmejne svobode.

Kot naši otroci v šolah, kjer starši naskočijo učitelje za vsako njihovo dejanje in se družba ukvarja z vprašanji, ali je šola vzgojna, izobraževalna ali vzgojno-izobraževalna ustanova. "Forumaši", upam, da sem prav postavil vezaj in enakomerno uravnotežil obe besedi? Ah, bom preusmeril misli in se posvetimo psom v gorah.

 
Anekdota s turnokolesarskega izleta

Pot nas je vodila po meni še neraziskani pokrajini. Še posebej so mi bile všeč slovenske kmetije, kjer cesta pelje čez dvorišče. In ravno sredi občudovanja slikovitosti kmetij je od nekod pritekel majhen kosmatinček in me ugriznil v meča. Poiskal sem lastnike in preveril, ali je pes cepljen. Pes je bil čisto prijazen in v očeh se mu je videlo, da mu je bilo žal. 
 
Zanimiv mi je bil značilen odziv lastnikov: "A naš?! To pa ni možno. Saj je čisto prijazen."
"Ne, ni bil pes, sam sem se ugriznil," sem rekel v smehu. Tudi sam imam psa. Takšnega majhnega, da ga lahko vržem v nahrbtnik, ko ne more več hoditi, saj ima domet tam nekje do 20 km. In, ja, tudi moj pes ne grize. Ah, kje pa, moja Chilly.

No, in ravno ta Chilly mi zvesto sledi pri teku v gorah. Ko se gibava po planinskih poteh, kjer ni ljudi, bodisi zaradi pozne ure, ali pa sva na kakšnem brezpotju ali opuščeni lovski poti, prosto teče za mano, včasih naredi nekaj metrov stran in se vrne nazaj. Skoraj nikoli ni pred mano, kar jo učimo že od malega, in to čisto iz varnosti. Takoj, ko prideva v bližino ljudi ali pa na planino, kjer se pasejo krave, jo pripnem na povodec.

Uporabljam povodec iz nekaj metrov pomožne vrvice in sem proti povodcem s samodejnim navijanjem, saj večina lastnikov s tovrstnim povodcem nima kontrole nad psom in ga spustijo pod noge in kasneje to opravičujejo, da je pes želel le povohati. Nekateri ljudje se psov bojijo ali pa jim preprosto ni všeč, da skočijo vanje. Pa to ne pomeni, da nimajo radi živali.

Poseben hišni red za pse v planinskih kočah

In enako velja tudi v bližini planinske koče. V hišnem redu planinskih koč, ki ga je pripravila PZS, je jasno določeno, da se psi ne smejo zadrževati v notranjosti koče. V dogovoru z oskrbnikom pa se lahko vedno dogovorite, kakšna bi bila rešitev, primerna za oba. Nekateri oskrbniki pustijo, da je pes v posebnem prostoru v koči, danes ima že veliko koč prostor zanje ob koči.

 
Chilly potem ne sedi na svojem stolu in nima krožnika na mizi s priborom, ampak ima svojo skledčko za hrano in vodo. Chilly je pes, psi imajo kosmata ušesa in zahtevajo svoj red. Pri tem pa je treba upoštevati, da nismo sami s psom v gorah, in da nismo sami v planinski koči, tam so še drugi ljudje. Enim so psi všeč, drugi se jih bojijo. S spoštovanjem drug drugega pa je prostora za vse.

Dosledno ravnanje lastnikov psov

Pred leti sta planincu na pobočju Raduhe pobegnila psa, ker ju ni imel na povodcu. Poleg ostalih planincev se je tam pasla drobnica. Epilog zgodbe je bil takšen, da sta se psa zapodila za ovcami in jih je 10 padlo čez 120-metrsko steno. Kadar hodimo po označenih poteh mimo zasebnih hiš, upoštevajmo njihova opozorila. 

 
Reševalni psi so v veliko pomoč pri iskanju pogrešanih oseb

In druga plat. V gorski reševalni imamo enoto vodnikov reševalnih psov, ki pomagajo pri reševanju in iskanju ljudi, zasutih v plazu, ali pa izgubljenih nekje v gorskem svetu in naravi. Negativna in pozitivna zgodba. Obe pa sta odvisni od lastnika in njegovega zavedanja, kaj pomeni odgovornost imeti psa. Odgovornost je tudi pobiranje iztrebkov za svojim kosmatincem.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del