Ana Cankar: Arhitektka, ki se je specializirala za prenovo hostlov

Po končanem študiju arhitekture v Ljubljani ste odšli delat magisterij v Barcelono, tam ste delali tudi v arhitekturnem biroju. Kaj vas je v Barceloni tako navdušilo, da ste tam ostali tudi po zaključenem študiju? Arhitektura, utrip mesta, podnebje, morda več priložnosti za delo ali pa ljubezen ...

Ana: TVsak, ki je že obiskal Barcelono, lahko pove, da ima mesto poseben čar. Je metropola, ki poleg svoje arhitekture ponuja tudi mediteranski utrip, plaže, sonce in pestro nočno življenje. Čas študija in delo v arhitekturnem biroju mi je omogočilo popolno vključitev v okolje in spoznanje lokalnega načina dela in življenja. Vse to je bil razlog, da ostanem, a glavno vlogo je odigrala ljubezen.

Vaše življenje je dobesedno razpeto med Ljubljano in Barcelono, kje preživite več časa?  

Ana: Ta razpetost traja že deset let in je posledica, da sem na Ljubljano zelo navezana. Vsakič, ko pridem v Ljubljano, se še vedno počutim kot doma.

Ni lahko živeti v dveh krajih. Večkrat imam občutek, da sem nekaj pozabila in po navadi se ne spomnim, kaj imam v kateri omari. Po drugi strani pa to dvojno življenje prinese veliko lepih trenutkov, ko se spet srečam z domačimi in prijatelji.

Sprva sem živela bolj nomadsko življene. Malo tu, malo tam. Po dveh letih življenja v Barceloni sva se s fantom preselila v Ljubljano, kjer sva odprla hostel. Istočasno sem s sodelavcem odprla arhitekturni biro. Po treh letih napornega dela sva hostel prodala in se preselila nazaj v Barcelono. Toda v Ljubljano se zaradi dela vračam pogosto, tako da me prijatelji vedno sprašujejo, kje dejansko stanujem. Nikoli jim nisem znala odgovoriti. No, zdaj jim končno lahko odgovorim, da stanujem v Barceloni, saj sem pred kratkim rodila dvojčici Iris in Laro.

In kje imate več dela, doma ali v tujini?

Ana: V Ljubljani imam več kontaktov in posledično več dela. Je pa Barcelona mesto priložnosti in ne dvomim, da bom v prihodnosti imela več dela tudi tam.

Vas je bivanje v tujini naučilo kaj novega, česar se v Sloveniji ne bi mogli naučiti?

Ana: Vsakomur priporočam, da se med študijem ali po njem odpravi v tujino. Je izziv, ki te potisne na rob tvojih zmožnosti in te prisili, da razširiš svojo kreativnost in začneš razmišljati drugače. Meni se je to zgodilo že na študentski izmenjavi na Dunaju. Nesigurnost in negotovost sta izginila in noben projekt ni več predstavljal ovire.

Na kateri svoj projekt v Ljubljani ste najbolj ponosni?

Ana: V Ljubljani se najbolj veselim izvedbe rekonstrukcije Palače Evropa na Slovenski cesti. Objekt je bil zgrajen leta 1869 in spada med kulturne spomenike. Projekt je še v procesu nastajanja in pridobivanja dovoljenj. V sklopu projekta se bo po originalnih načrtih izvedla rekonstrukcija strehe, s ponovno izgradnjo vseh treh stolpičev, ki so se v potresu podrli.

Kaj pa v Barceloni?

Ana: Najljubši projekt v Barceloni je zagotovo prenova skladišča usnja v hostel. Jam hostel je v trendovski četrti Barcelone in promovira uporabo obnovljivih virov energije in materialov, varčevanje z energijo, socialno podjetništvo, ekološke in lokalne produkte ter recikliranje.

Oblikovni koncept prenove se nanaša na prvotno industrijsko vsebino prostora. Na površini 480 m2, ki je razdeljena na dva nivoja, je lociranih 47 ležišč. Vse sobe so orientirane na odprto teraso in od skupnih prostorov ločene z dekorativno jekleno in betonsko steno, ki ustvarjata industrijski videz. Ponovna uporaba materialov in opreme je izhodišče oblikovanja. Recepcijski pult je narejen iz recikliranih palet, ograja stopnišča iz železnih armaturnih palic, mize so formirane iz rabljenih desk za opaženje betona, oprema skupnih prostorov je ponovno uporabljena.

V letu 2008 ste zasnovali hostel v Ljubljani, še enega pet let pozneje v Barceloni – je bilo v Barceloni lažje ali težje spraviti tak projekt od ideje do realizacije?

Ana: Vzpostaviti hostel v Ljubljani je bil velik izziv. Treba je bilo odpreti podjetje, najti prostore za najem, analizirati trg in konkurenco ter vzpostaviti trženje. Izrisati načrte za prenovo je bilo še najbolj enostavno. Tudi na gradbišču so svari potekale hitro. Čeprav so bile vse inštalacije na novo usposobljene, nam je uspelo hostel odpreti v šestih tednih.

Realizacija hostla v Barceloni pa je trajala šest mesecev. V čem je razlika? Poleg tega, da ima hostel v Barceloni več kvadratnih metrov, so pravila za pridobitev licence bistveno bolj stroga. Konkurenca je večja in posledično tudi kontrola načrtov in same izvedbe. Za legalizacijo potrebuješ tehničnega inženirja, ki vodi sam postopek, in pozneje tudi inšpekcijske preglede.

Izkušnja iz Ljubljane je bistveno pripomogla, da je bil projekt v Barceloni izpeljan bolje, tako v poslovnem kot arhitekturnem smislu. Razočarala pa me je sama učinkovitost dela na gradbišču, kjer latinski delovni čas narekuje tempo. Hitra izvedba v Ljubljani in jasna pravila v Barceloni bi bila idealna kombinacija dela.

Kakšen je vaš način dela, delate sami ali sodelujete tudi z drugimi arhitekti?

Ana: Vedno delam kot samostojni kulturni ustvarjalec in sodelujem z različnimi arhitekti in biroji. To mi omogoča samostojnost, priložnost izbire projekta in sodelavcev ter posledično večjo kreativnost. Sodelovanje z drugimi arhitekti je povsem odvisno od posameznega projekta in časa.

Pri katerih projektih sodelujete v tem trenutku, če ni skrivnost?

Ana: Ne boste verjeli, ampak ponovno prenavljam prostore še za en hostel. Nehote sem se specializirala za prenovo hostlov. Ker turizem, ne glede na krizo, narašča, se mi zdi to odlična tržna niša.

In kakšni so vaši načrti za naprej?

Ana: Želja za prihodnost je vzpostaviti arhitekturno sodelovanje med Ljubljano in Barcelono.

Tekst Metka Pravst. Foto osebni arhiv Ane Cankar.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del