Kdo ali kaj pa vas prepriča, da zavijete v trgovino?

Da v eni od trgovskih verig s pohištvom že ves teden kupce razvajajo s popusti črnega petka, sem uspela torej na tej 30 kilometrski poti zaznati celo petkrat. Skladba, nekaj besed voditelja, oglas za črni petek, skladba, skladba, oglas za črni petek, nekaj besed voditelja, skladba, skladba, oglas za črni petek …

Zanima me ali v sodobni kulturi obstaja lik, ki tako kot Grinč, ki sovraži božič, sovraži črni petek?

Si predstavljate, s črno barvo v eni roki in čopičem v drugi samo čaka, da na hitro prepleska vse jumbo plakate, ki kličejo k zapravljanju na ta črni dan. Takoj ko se pojavi oglasni blok na radiu, prebrisano moti radijske valove in namesto črnih popustov ušesa poslušalcev božata razstrupljevalno žuborenje potočkov in zvoki ptic. Lahko bi se imenoval Črni Peter ali pa kar Črna Petra.

V tokratnem zapisu se ne bom spuščala v karikaturno podobo tega 'praznika' v naših krajih. Ne bom pisala o tem, kako banalni so 15-odstotni, 20-odstotni in 30-odstotni popusti v primerjavi s popusti, ki jih oglašujejo na črni petek čez lužo. Ne bom se spuščala v razpravo ali ne bi vseeno raje vztrajali z Miklavževimi popusti. Ne, tokrat razmišljam o tem, kaj me pravzaprav spravi k temu, da se zapodim v trgovino in v njej nakup tudi izvedem.

Se že bojim, da snovalcem oglasov in predvsem službam, ki skrbijo za njihov zakup, moj zaključek ne bo všeč. Črni petek namreč moje denarnice ni oskubil niti za en sam evro.

Torej, kaj in kdo me spodbudi k nakupu?

Na tem področju znam biti za tržne in prodajne analitike kar težka uganka. Kako ne, ko pa me enkrat zna zmotiti že samo prijazen pogled prodajalke v trgovini s čevlji in spet naslednjič me k temu, da kreditno kartico povlečem iz denarnice, pripravi njeno neutrudno svetovanje in dež pohval, ki se usujejo vsakič, ko pomerim nov par čevljev. 

Mogoče je kriva luna? Okrogla ali tista odščipnjena? Enkrat veljam za nezahtevnega kupca in spet naslednjič za tečnobo, naveličano vseh in vsega.

Kaj pa vi? Kaj vas pripravi, da kupite nova oblačila, pralni prašek, avtomobil, maskaro in pripravljeno enolončnico? Predvsem pa me zanima, kaj vas v trgovino sploh popelje? Promocijski letaki v vašem poštnem nabiralniku? 'Smešni' radijski oglas? Kaj pa TV oglasi? Če sodim po sebi, bi rekla, da težko. Še posebej danes, ko imam na voljo pripravni časovni zamik, ki mi omogoča, da običajni petminutni oglasni blok preskočim v pičlih nekaj sekundah. Polega tega je svet televizijskih oglasov za odtenek preveč čist, srečen, zdrav in vitek, da bi mu lahko povsem verjela.

Kam neki so se izgubili oglasi, ki so na potrošnika želeli delovati s humorno vsebino? Se še spomnite tistih oglasov za zimsko gumo Sava? Čeprav so bile gume zadnja stvar, ki sem jo nameravala kupiti tisto jesen, sem vedela, kam bom odšla ponje, ko jih bom enkrat potrebovala. Nekako se jim moram oddolžiti za kreativnost, ki še dandanes na moj obraz privabi nasmeh.

Veliko bolj kot gibljive slike me privlačijo tiskani oglasi. Poklicna deformacija? Gotovo! A če boste dobro premislili, boste hitro ugotovili, da je prav revijalni tisk edino mesto, kjer vas oglasi najmanj ali pa sploh ne motijo. To so oglasi na pravem mestu, ki nikoli brez najave ne prevzamejo vloge uredniškega izbora. In še nekaj, nekdo, ki je pripravljen plačati polno ceno revije, bo v njej skrbno pregledal prav vsako natisnjeno stran.

Si predstavljate, da bi moj zapis v tem trenutku presekal spletni oglas, ki ga lahko preskočite čez natanko 5, 4, 3, 2, 1 sekundo? Spletni oglasi na nič slabega sluteče uporabnike največkrat prežijo še v obliki nadležnih vsiljivcev v zaporedju stotih fotografij, ki jih je vredno pregledati. Razmerje 3:1 v korist fotografij je kar soliden, a še vedno zelo iritirajoč izplen.

Kaj pa oglas pred samim videoposnetkom? Roke gor vsi tisti, ki vam odleže takoj, ko se pojavi sporočilo, da preostanek vsebine lahko v kratkem preskočite z enim samim klikom.

Seveda se danes, ko govorimo o oglaševanju, ne moremo ogniti niti še vedno vzhajajočemu vplivu vplivnežev na odločitev potrošnikov. Naj vam zastavim še enkrat isto vprašanje? Kolikokrat ste sklenili zavarovanje z zavarovalnico, ki je dotičnega vplivneža peljala na grški otok? Ste zamenjali svojo kreditno kartico z drugo, ker je ta ista oseba z njo kupovala modne dodatke v Rimu? Kaj pa avto? Ste pripravljeni zaupati odločitev o tako pomembnem nakupu vplivnežu, ki se je z avtomobilom zapeljal v Trst in prtljažnik napolnil z ličnimi vrečkami oblačil prestižnih znamk?

Dolgčas, pravim jaz, pa ne zato, ker so počitnice na njihovih fotografijah veliko lepše, kot so v resnici, temveč zato, ker na njihovo vsebino v veliki meri vplivajo oglaševalci in rezultati so več ali manj isti. Ko vidiš eno objavo za novo ledeno kavo, si videl vse objave z novo ledeno kavo.

Če mi ne verjamete, se potrudite in preglejte nekaj zadnjih objav na profilih vplivnežev in hitro vam bo jasno, da o oglaševanih stvareh ‘razmišljajo’ zelo podobno, če ne enako. Kljub temu so me k nadaljnjemu raziskovanju in nakupu v zadnjem letu popeljale tri objave nišnih vplivnežev.

O tem, kako na oglaševanje gleda mlajša populacija, tista, ki bo za svet oglaševalcev v nekaj letih postala še kako pomembna, sem preverila pri moji štirinajstletni hčeri. Pametni telefon je njen svet. Vse novosti in smernice v glavnem zazna na tem mediju. Ko jo vprašam o televizijskih oglasih, zamahne z roko. 

Zakaj bi poslušala radio, ko pa ima na svojem pametnem telefonu naloženo glasbo, ki ji je všeč. Revije lista z veseljem, še posebej tiste tuje, v katerih je veliko lepih oglasov. 'Lista' tudi po Instagramu, na katerem bo z veseljem preskočila objavo vplivnice, ki z enako resnostjo kot bi sestavljala nuklearno bombo, razlagajo o ‘svojem’ jesenskem ličenju, bo pa z veseljem pogledala bolj zabavne objave na isto tematiko, ki ji očitno prenašajo veliko bolj osebno sporočilo.

Nedavne raziskave so pokazale, da je generacija Z znova veliko bolj dovzetna za mnenja, ki jim jih podajajo bližnji, prijatelji in osebe, s katerimi so tesno povezani, in ne več toliko vplivneži, ki so istočasno tako blizu (od njih jih loči le klik) in spet tako daleč (z njimi se preprosto ne čutijo povezane).

Da je lifestyle vsebina, ki nam jo servirajo oglaševalci, na splošno postala čisto preveč resna, so se kot prvi zavedli prav pri ljubljencu milenijcev Gucciju, in začeli že pred dvema letoma na instagramu deliti smešne meme objave, ki prav tako promovirajo njihove izdelke, le da so še bolj kul in tako bolj privlačni za mlajšo populacijo kupcev.

Kaj torej? K sanjarjenju o novih stvareh in v trgovino me očitno spravijo luna, lepi tiskani oglasi, raziskovalni članki in konec koncev tudi tistih nekaj vplivnežev, katerih plačane in neplačane objave zgodbo pripovedujejo iskreno in verodostojno, k nakupu pa … še vedno dobro staro osebje trgovin, ki zna oceniti, ali potrebujem pomoč ali ne ter strokovno podkovane svetovalke, ki so z dušo in telesom zveste izbrani blagovni znamki.