VINTIDŽ je danes prestiž, saj z njim dobiš nekaj edinstvenega

Za ljubezen do bleščic je kriva teta Greta

Nina: "Sestra mojega dedija, teta Greta, se je takoj po II. svetovni vojni preselila v Kanado. Vedno nam je pošiljala ogromne pakete, ker je mislila, da v Jugoslaviji marsičesa nimamo. Hodila je na križarjenja, v Las Vegas, skratka imela je zanimivo življenje in tudi veliko oblek z bleščicami. Ko se jih je naveličala, jih je poslala nam in njeni paketi so mi bili v največje veselje.

Moji teti in mami še na misel ni prišlo, da bi nosili bleščice, saj se je pri nas delalo, tako sem kot majhna vse to imela in oblačila jaz. Z mamo sva leta 2000 šli obiskat teto v Kanado, kjer sem tudi sploh odkrila trgovine z oblekami iz druge roke. Potem se je to nadaljevalo. Skratka, za mojo ljubezen do bleščic je kriva teta Greta."

Več kreativnosti

Tjaša: "Študirala sem etnologijo in že tam sem se malo srečala s tem, čeprav sem bila bolj usmerjena v kulturno antropologijo, kjer smo povezovali, kako se preteklost odraža v kulturi, hkrati pa me je zanimala moda.

To, da delam v Narodnem muzeju kot predstavnica za odnose z javnostjo, se na neki način odraža tudi v mojem hobiju. Po drugi strani pa niti ne, ker so v muzeju stvari le starejše, medtem ko si pri vintidžu le lahko privoščim več kreativnosti."

Nina: "Sem arhitektka, na fakulteti so me malo kreativno omejili in začela sem se ukvarjati z modo, kjer hitreje pridem do rezultatov in sem manj omejena. Delala sem namreč v službi, kjer je bilo veliko papirologije in malo rezultatov, meni pa paše delo z vintidžem, kjer delava organsko, zelo sproščeno in kreativno. To je v bistvu najin hobi."

Nostalgično 'Titovo Velenje'

Tjaša: "Titovo Velenje, od koder sva obe, ima še vedno to retro osnovo. Ko greš v Velenje, te celotna arhitektura in vzdušje popeljeta nekaj desetletij nazaj. Zdi se mi, da je obema dalo neko ozadje in vidik."

Nina: "Nekoč se je vedno strmelo proti prihodnosti, k temu, kaj bo in kako bo, zdaj pa smo tu in mislim, da ni tako dobro, kot smo mislili, da bo. Zato se obračamo nazaj ter gledamo, kako nam je bilo dobro. Velenje je precej specifično mesto, tudi politično, ima svojo preteklost, ki jo bolj kaže kot druga mesta. Še vedno imamo tudi Titov spomenik, ki je največji v celotni bivši 'Jugi', imamo tudi Dneve mladih in kulture. Gre za festival, ki ga prirejajo na dan mladosti, in štafeto mladosti, ki traja dalj časa. Tudi midve imava malo te nostalgije."

Niso vse stare stvari za v smeti

Tjaša: "Pri vintidžu gre za celoten slog razmišljanja, življenja in tudi ni tako ostro zamejeno, katera obdobja spadajo poleg. Zdaj so zraven že devetdeseta, medtem ko sva na začetku govorili, da spadajo zraven le stvari do konca osemdesetih."

Nina: "Sem spadajo tudi avtomobili, pohištvo ... Zdaj se tudi vse bolj zavedamo, da niso vse stare stvari za v smeti, in jih uporabljamo na novo. Vse se vrača, zdaj so devetdeseta zelo prisotna med srednješolsko mladino, ki črpa iz glasbe in načina oblačenja iz tega obdobja."

Tjaša: "Tudi moda vedno kroži, ideje se večinoma reciklirajo. Super se mi zdi vedno novo izumljanje preteklosti. Pri vintidžu se ne navezujeva le na eno obdobje ali en slog, temveč izbirava in mešava različne sloge. Sestavljava nekaj povsem novega, kakor nama paše, pomagava si tudi z novejšimi kosi."

Ljudje so to želeli

Nina: "Po eni strani sva imeli srečo, da sva bili takrat prvi. Na začetku smo bile še štiri, nato dve, potem pa je začelo kapljati kot gobe po dežju. Zdaj pa že hoče vsak biti del tega. Našli sva svoje mesto in ko se pogovarjava s kolegicami, lahko rečeva, da sva nekaj začeli."

Tjaša: "Bilo je veliko lažje, kot sva mislili. Kar je potrdil že prvi dogodek, ki sva ga priredili, saj je bil odlično sprejet. Očitno je to manjkalo in so ljudje to želeli.

Nina: "Pravzaprav sem delala modno revijo in je bil vintidž market le spremljevalni dogodek. Nekako je izpadlo, da je bil vintidž market bolje sprejet kot nova oblačila in se je potem to organsko nadaljevalo. Na naslednji modni reviji je spet bil vintidž market, potem sva začeli delati le še vintidž markete."

Tjaša: "Potem se je obrnilo in so modne revije, modna fotografiranja in razstave postali spremljevalni dogodki, vintidž market pa je zdaj srž, ki potegne zraven vse drugo."

Ni več takšnega blaga in krojev

Tjaša: "Pri nas je bil zelo odklonilen odnos do nošenih oblačil, navsezadnje smo v bivši 'Jugi' hodili čez mejo, da bi dobili nove leviske in starke. Takrat so tako ali tako vsi nosili že kakšno ponošeno stvar in je bilo v bistvu 'in', da si imel nekaj novega. Že v šestem razredu osnovne šole sem bila približno visoka kot zdaj in mama mi je dajala stvari, ki jih je prej nosila ona ali teta. Vsi so imeli kaj novega, meni pa je mama dajala nekaj rabljenega.

Babica je šivilja in mama je imela super stvari, ampak meni to ni bilo všeč, hotela sem imeti nove stvari. Potem je mama vse to dala na Rdeči križ. Zdaj sem jezna nase in na njo, da ni mogla počakati, ker sem jo čez nekaj let spraševala: Mami, a imaš kakšno majico? Rekla je, da jo je že dala Rdečemu križu, kakor tudi hlače, za katere sem spraševala."

Nina: "Dala sem si zmanjšati mamino maturantsko obleko in tudi sicer nosim mamine in tetine obleke. Mama ni več med živimi in mi obleka mogoče zato še toliko več pomeni. Zdaj, ko jo nosim, se čutim povezano z njo in s tem, kar je doživela v tej obleki, kar mi je zelo všeč. Tudi ko sem nosila obleke tete Grete, sem si predstavljala, da sem na križarjenju ali kaj podobnega. Najbolj fino je, ko včasih v torbici najdem kakšen robček ali vstop­nico za opero in si predstavljam, kako je gospa šla v opero.

Kar se mene tiče, ima to, da ni več takšnega blaga in krojev, največjo vrednost. Bombaž, ki se dela zdaj, hitro razpade, nekajkrat ga opereš in že se raztegne. Včasih so stvari delali za vse življenje, imeli so tudi manj oblek in so jih bolj cenili."

Za zdaj je to le najin hobi

Nina: "Od tega se ne da živeti, kljub številnim dogodkom, ki jih organizirava, je to najino veselje in v prvi vrsti hobi. Verjetno bi, če bi se tega lotili zelo resno, kaj bilo, ampak mislim, da ne bi zmogli toliko vložka, da bi lahko živeli od tega."

Tjaša: "Mislim, da če ne bi imela službe in bi se temu lahko posvetila res stoodstotno, bi se dalo marsikaj narediti in bi recimo lahko servisirali želje nekoga, ki bi si želel imeti vse v vintidžu. Uredili bi mu garderobo, stanovanje, zabavo ob selitvi, skratka vse v tem slogu."

Z vintidžem dobiš nekaj edinstvenega

Nina: "Dobili sva srebrno obleko s srebrnimi čevlji in torbico, kar je imela neka teta za novo leto v Rusiji, in sicer leta 1968. To še imava, ker je zelo specifično. Zelo nama je všeč, ker je to obleko nekdo imel na zabavi. Vedno znova poudarjava, da vintidž ni nekaj slabšalnega. Ta je v današnjih časih prestiž, ker z njim dobiš nekaj edinstvenega, česar nima nihče drug, zato tudi cenovno ne more biti podoben stvarem iz druge roke. Je nekaj posebnega in ima tudi dodano vrednost."

Tjaša: "Kosov, ki jih zdaj nosimo, naši otroci morda čez 20 let ne bodo dobili, ker so manj kvalitetni. Mogoče bodo za uporabo, če bodo ležali v omari in jih ne bodo pojedli molji. Mogoče bo vintidž celo izumrl. Po drugi strani pa pri nas zelo težko najdeš stari Dior, pri nas je Mura, v tujini pa je tega več. Drži me, da bi se enkrat znašla v Parizu na enem bolšjaku, kjer imajo zagotovo več takih kosov."

Nina: "Potem si že hitro v trgovini, kjer je stari Dior dražji od novega. V Angliji so 'charity shops', kjer te kose razprodajo za osem funtov, denar pa gre v dobrodelne namene."

Vsaka mojstrica na svojem področju

Nina: "Veliko delam kostumografij, želim se vrniti k arhitekturi, vsaj v notranje oblikovanje, imam pa tudi svoj blog: Kitchy World, medtem ko sem Bitchy Words opus­tila. Ko sem namreč začela s tem blogom, sem bila bolj srborita in mlajša, v teh letih pa sem okusila celotno situacijo in nisem več tako srborita, saj bolj razumem, zakaj so stvari take, kot so. Tako je ostal le še kičasti svet, brez biča. Bila sem tudi izvršna urednica nakupovalnega vodnika. Tako sem pol časa novinarka, pol časa pa sem na drugi strani, in ko pridem na neki dogodek, se vprašam: V kateri vlogi sem danes?

Osebno se ne bi rada omejila, vintidž mi je super, ne bi pa rada delala le v stilu vintidža. Lani poleti sem opremljala stanovanje, ki je bilo povsem futuristično, kar je zunaj moje udobne zone, ampak toliko bolje zame."

Tjaša: "Čeprav sem končala kulturno antro­pologijo, sem vodja odnosov z javnostjo v Narodnem muzeju Slovenije in tudi pri Vintage Vikendu poskrbim za odnose z mediji, iz česar delam tudi magisterij. Že od malega rada pišem, za kar sem tudi dobila nekaj literarnih nagrad, zdaj pa izhajam iz tega, da svoj talent uporabljam sebi v korist. Čeprav nekateri menijo, da je to, da nekaj napišeš in kontaktiraš z ljudmi, kar je delo osebe, zadolžene za odnose z javnostjo, nekaj malega za sproti.

Vpisala sem magisterij, na katerega sem šla brez vsakršnega znanja iz antropologije, pravzaprav iz povsem druge percepcije, malo tudi z antikapitalističnim razmišljanjem. Po vpisu na FDV sem se odločila, da grem po štirih letih iz etnografskega muzeja delat v agencijo. Delala sem brez vsakega predznanja, bilo pa mi je grozno.

Zdržala sem pol leta in nato pustila službo. Moj najboljši dan v življenju je bil, ko sem rekla: Dosti je bilo. Začela sem razmišljati, da nikoli ne bom delala na odnosih z mediji, in se skoraj izpisala s faksa, češ da nisem za to, saj so mi v agenciji govorili, da nisem zadosti agresivna in ne težim dovolj novinarjem. Potem je Nina začela delati modno revijo, bil je tudi čas kislih kumaric, rekla sem, da bi se poskušala ukvarjati z odnosi z mediji na svoj način, pa da vidimo. Ona pa z oblikovanjem. Tako se je tudi začelo."

Blagovna znamka Vintage Vikend

Nina: "Veva, da bodo do septembra vsak vikend na sporedu dogodki. Ponovno bova sodelovali tudi na Lentu. Očitno sva adidas in kalodont, ker se zdaj za vsak vintage, ki se zgodi v Sloveniji, avtomatično sklepa, da ga organizirava midve, na kar sva alergični. V medijih se stalno pojavljajo napačne informacije, namreč Vintage Vikend je blagovna znamka, dogodki, ki jih organizirava, pa imajo svoja imena, kot so recimo: Nostalgična sobota, Kalejdoskop, Mesečina ..."

Tjaša: "Nekateri sprašujejo, zakaj dogodek ni bil med koncem tedna. Ni bil, ker gre za dogodek, ki sva ga organizirali pod blagovno znamko Vintage Vikend. Prišlo je do tega, da sva postali 'digitron' in te potem kar malo dol vrže, ko vidiš, da je nekdo nekaj naredil in mislijo, da sva to naredili midve. Ampak midve prisegava na to, da imava izbrane kose, ljudje, ki sodelujejo z nama, so izbrani, niso kramarji s stvarmi, ki so jih našli na podstrešju. Zaradi tega sva pozorni, da se najino ime ne veže kar na nekaj."

Besedilo: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley