Barbara Plavec Brodnjak je oblikovalka, ki se je do ušes zaljubila v nov material

Barbara Plavec Brodnjak je rojena Ptujčanka. V družinskem podjetju se je od leta 1987 ukvarjala z unikatno izdelavo ženskih oblačil. Devet let za tem je stopila na poslovno pot in uradno registrirala svojo blagovno znamko BARBARA PLAVEC.

Njeno otroštvo je bilo bolj usmerjeno v šport kot v umetnost. Trenirala je smučanje in balet. Oče je bil velik podpornik športa. Ker sam ni mogel izživeti svojih športnih sanj, jih je želel uresničiti prek svoje edinke. Mama pa je bila umetniški pol njihovega doma.

Babica in dedek, ki sta živela zraven, sta imela čevljarsko delavnico in šiviljstvo. Tako jo je vonj po lepilu in usnju spomnil na otroštvo in odraščanje v dedkovi delavnici.

Živeli so ob gozdu, poljih in nogometnem igrišču. Veliko časa je preživela med igranjem nogometa s fanti, hkrati pa ob polaganju ploščic z mamo in ustvarjanju iz različnih materialov. Tako ji je bilo oblikovanje položeno v zibelko in iz te izkušnje je zgradila kariero. 

Kako je oblikovanje premagalo šport ali kdaj si vedela, da si želiš postati oblikovalka?

"Šport je vedno bil in še vedno je del mojega življenja. Čeprav sem želela iti na šolo za  oblikovanje v Ljubljano, nisem bila prepričana, kaj bi rada v življenju počela, zato sem se vpisala v gimnazijo. Še vedno se mi zdi, da je gimnazija pomembna za izobrazbo, vsaj toliko, da znaš reševati križanke. (smeh) Če nisi toliko vedoželjen, da se sam izobražuješ o splošnih stvareh, je dobro iti na gimnazijo."

Po končani gimnaziji je kolebala med športom in umetnostjo in se vpisala na oblikovanje tekstila in oblačil. 

"Se mi zdi, da te življenje samo obrne v pravo smer, če si odprt za to, da spremljaš in vidiš znake, ki ti kažejo, v katero smer iti."

Začetki „druženja“ z glino 

Po 25 letih oblikovanja oblačil v družinskem podjetju in 10 letih na televiziji, kjer dela kot stilistka, se je pred koronsko krizo zgodila zelo naključna stvar, čeprav se morda glede na njeno ozadje ne zdi naključna. Srečala se je z glino. 

Kje si se srečala z glino in od kod zaljubljenost v ta material?

Pred korono sem pridobila certifikat za učiteljico joge. Moja prva učiteljica joge je bila Saša Miklič. Po vadbi nam je vedno postregla čaj v primitivno ročno izdelanih skodelicah. Po praksi joge je imel čaj v teh skodelicah popolnoma drugačen okus, občutenje tega rituala pa je bilo fenomenalno. Povedala je, da je skodelice naredila sama, da se že 20 let ukvarja tudi z glino in me navdihnila za to, da tudi sama poskusim.

Kmalu za tem je prišla korona in država se je zaprla, kar je bil idealen čas, da se je ob mentorstvu Saše, učiteljice joge, posvetila oblikovanju in izdelavi keramike.

Super je bilo, ker se je življenje ustavilo in sem se lahko popolnoma posvetila novemu hobiju. Med študijem gline sem začela spremljati tudi druge oblikovalke keramike in porcelana na Instagramu, ki so me pritegnile, in vsaka mi je dala svoj pogled na to, kaj se da ustvarjati z glino.

Kaj pa se z glino da ustvariti in kako je potekalo izobraževanje?

Z glino se da ustvariti marsikaj, ima pa seveda določene zakonitosti. Glina je zelo nepredvidljiva in nikoli ne veš, kaj bo na koncu zares nastalo. Pri obleki lahko sproti spremljaš nastanek oblike in jo sproti tudi popravljaš. Glina je precej bolj skrivnostna. Je kemična zmes, zato ob stiku z njo ne poznaš njene točne kemijske sestave.

Da se ne bi predolgo učila iz lastnih napak in da bi preskočila eksperimentalni del, ko bi mi šlo vse v nič in bi mi vse počilo, sem se odločila nadaljevat izobraževanje pri tistih ljudeh, ki to zares obvladajo. Moje mentorice so bile Anja Slapničar, Ivana Petan, Bojana Ristevski Mlaker (Juha studio) in seveda maja Saša Miklič, ki me je vpeljala v ta svet gline.

Vse so zelo različne, a skupna jim je ena sončna energija in ogromno znanja, ki mene navdušuje in očara. Med drugim sem šla na tečaj tradicionalne keramike v Prekmurje h gospodu Štefanu Zelku. Imela sem srečo, da sem imela čas, ko se svet ni vrtel s takšno hitrostjo, kot se danes spet. Zame je bil čas korone kot božji dar. Dobro bi bilo, da bi si znali čas na tak način vzeti tudi sami, ne le takrat, ko nam svet ne dovoli drugega, kot da si ga vzamemo.

Pasti, ki jih povzroča glina

Bodite pozorni predvsem na sušenje, peko in glaziranje. Hitro se zgodi, da neka vaza, ki jo dolgo ustvarjaš, poči in razpade, opozarja Barbara. Podobno je pri obleki, kroj mora upoštevati določena pravila. Skuša upoštevati vse, kar so jo naučili in se ob tem uči iz napak. Je pa res, da tudi tisti, ki imajo veliko izkušenj, tu in tam dobijo različne rezultate kljub bolj ali manj enakemu procesu dela. To je človeški element, roka ni enaka kot stroj.

Ni veliko ljudi, ki si upa ali lahko privošči vzeti dve leti za raziskovanje česa takega. Hitro pa je tudi spoznala, da si želi delati sama, v svoji delavnici.

Kako ti je znanje o tekstilu pomagalo pri oblikovanju gline?

Veliko je skupnega. Vizualizacija končnega izdelka na primer. Idejo ponavadi začneš razvijati na papirju. To je skica. To je del vsakega ustvarjanja. Seveda lahko prosto začneš oblikovati tudi iz glave, a skica je kot del procesa in vedno jo lahko pogledaš, da vidiš, kako si idejo razvijal. Jaz skice čečkam na vse, kar mi pride pod roke, od listkov za parkiranje do vstopnic ali računov. Če se dolgo pogovarjam po telefonu, spontano zraven naredim par skic. Spoznaš se tudi na proces nastajanja nekega izdelka. Nekemu materialu daš novo formo.

"Ko prideš iz drugega sveta oblikovanja v nekaj novega, lahko deliš nov vpogled v nekaj, na kar morda nekdo, ki je že dolgo v tem, ne pomisli več."

Z navdušenjem govoriš o keramiki. Si še vedno neučakana, ko veš, da boš obdelovala glino?

Po naravi sem kar evforičen človek. Sem srečala tudi ljudi, ki to radi počnejo, pa drugače govorijo o tem kot jaz. Glede na to, kako dolgo sem prej počela eno star, še vedno vsako obleko, ki se je lotim, naredim z užitkom in veseljem. Tukaj pa je še element spoznavanja same sebe. Delo mi nastavlja ogledalo, zato ob tem uživam še na ta način. Všeč mi je pogled na to, da lahko dam iz rok neki izdelek, ki sem ga naredila z rokami. Všeč mi je, da so rezultati vidni in oprijemlijivi.

Bi lahko rekla, da si postala zdaj samo oblikovalka keramike?

Ne, ne to pa ne. Vedno bom oblikovalka oblačil in tekstilij. Zdaj sem tudi lončarka ali oblikovalka keramike, kot to pojmujejo. V prihodnosti imam še kar nekaj velikih načrtov … Ne vem, ali bo eno življenje sploh dovolj. A najbolj pomembno je, da si pogumen in se uresničuješ, poskušaš nove in nove stvari. Ne maram življenja v prostem teku, rada prestavljam v višje in nižje prestave. Če je treba, stopim tudi na plin ali pa obrnem z ročno zavoro. Naučila sem se tudi, da je treba včasih na kakšno stvar počakati ali dovoliti, da se nekaj razvije. Zato se imam še vedno za oblikovalko oblačil in to vedno bom.

Tolikokrat je že rekla nikoli, da se je naučila, da te besede ne sme uporabljati. Verjame pa, da je nek čas določen za nekaj, drugi pa za nekaj drugega. Tako lahko tudi vi za vogalom spoznate "svojo novo ljubezen". Iz Barbarine izkušnje se lahko naučimo, da lahko slabe stvari (zaprtje države zaradi koronavirusa) obrnemo sebi v prid ter izkoristimo slabe čase in jih poskusimo preživeti kakovostno. 

Za vas smo na naši Facebook strani pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.