Tone Partljič: "Pisatelj mora imeti posluh za ljudsko žalost"

Z novim zgodovinskim romanom Tone Partljič nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu Mariboru, ki postaja industrijsko središče z železničarskimi delavnicami in unikatno železničarsko stanovanjsko kolonijo, tekstilno industrijo, splavarskim tranzitom na Dravi in elektrarno Fala.

"Mariborska kronika" je umeščena v leto 1934 - leto Maistrove smrti, atentatov na kralja Aleksandra v Marseillu in kanclerja Dollfussa na Dunaju, vzpona Hitlerja v Nemčiji in širjenja fašistične ideologije.

Tone Partljič s pretanjenim socialnim čutom prikaže, kako se družbene spremembe odražajo na ponižanih, osamljenih in po krivem obtoženih osebah – osrednjo vlogo v romanu odigrajo gimnazijska dijaka Pepi in Jožek ter vdovi Greta Šprah in žena generala Maistra, Marija Maister. Čeprav je dogajanje romana umeščeno v prejšnje stoletje, pisatelj pravi, da ga trenutna družbena situacija neprijetno spominja na oboroževanje in razmere pred drugo svetovno vojno.

Tone Partljič o novem romanu: "Malo svobode si junaki že priborijo"

Pred kratkim ste izdali roman Veter z vzhoda, kjer nadaljujete s pričevanjem o vašem rojstnem mestu Mariboru. Ker gre za precej obsežno delo, me zanima, koliko časa ste pisali roman.

Ker že govorite o rojstnem mestu, naj  - seveda neprimerno - primerjam rojstvo knjige z rojstvom otroka, saj je razmerje podobno, navadno je nosečnost z rokopisom veliko daljša kot porod ... Je sicer tudi "boleč", a neprimerljivo z mukami mamice ... Vendar sem kakšni dve leti nosil odločitev v sebi, iskal rešitve, torej sem bil več kot dve leti zares "noseč", rodil pa sem kakšne tri najbolj vroče poletne mesece, ko je večina siceršnjih obiskovalcev, "telefonistov", pošiljateljev mailov na dopustih in je vsaj relativen mir. In ponoči je mogoče pisati, saj je tudi promet malo bolj miren ...

V roman, ki je izšel pri založbi Beletrina, ste vpletli tudi zgodovinske dogodke – smrt generala Rudolfa Maistra, atentat na kralja Aleksandra v Marseillu in kanclerja Dollfussa na Dunaju, omenjate tudi Hitlerja, Mussolinija in fašiste, ki izvajajo genocid nad slovenskimi Primorci. Ste veliko časa namenili raziskovanju in prebiranju literature s področja zgodovine?

Da. Od učiteljišča naprej. V zadnjih letih sem prebral morda pet tisoč strani zgodovinskih in tudi leposlovnih knjig o obdobju nemškega in italijanskega fašizma, nacizma in nacionalsocializma. V meni je raslo nelagodje od ene knjige do druge. Naše obdobje pohlepnega kapitalizma, sovražnega govora, razdelitve sveta, tržnega zmagoslavja oboroževalne industrije, ameriškega in Natovega ukazovanja, koliko morajo dati države za oborožitev, me neprijetno spominjajo na oboroževanje in razmere pred drugo svetovno vojno. Če sploh ne omenjam Ukrajine ...

Zdi se, da je v sodobni družbi veliko materiala za pisanje romanov. V svojih delih črpate navdih iz preteklih obdobij. Kako pa je s sedanjim časom – vas navdihuje ali ne?

"Čas pretekli je v času sedanjem," je rekel G. Elliot. Dve 'zadnji' knjigi, na primer Ljudje z otoka, Nebesa pod Pohorjem, delno Pesnica se dogajajo 'danes' ... V današnjem času preverjam, ali nas je zgodovina kaj naučila ali ne. 

Zakaj ste se odločili, da roman umestite v leto 1934?

Bilo je leto, ko so ljudje pozabljali na prvo svetovno vojno - kot mi zdaj na drugo, ko je bil še mir, a je dišalo po novi vojni, ko so se vrstili politični atentati, ko je ljudi začelo spet postajati strah ... Nekateri so videli nevarne napovedi, recimo severni sij, čutili daljne vzhodne sape vse iz daljne Rusije, šlo je za prevlado nekaterih jezikov in izginjanje jezikov majhnih narodov ... Saj smo doživljali to na Primorskem.

Nekateri avtorji že ob začetku pisanja romana vedo, kakšen bo razplet. Je to značilno tudi za vas ali pustite, da vas liki vodijo?

 Ne; vem, kaj hočem povedati in kaj naj bo poanta dela, ki ga pišem. V dramatiki pravimo, da je odločilen 'razplet'. Seveda pa osebe tudi same 'pobegnejo'. Moja Greta v samomor, ki ga nisem imel v načrtu, bogoslovci nočejo biti župniki, zaklete device vseeno izgubijo devištvo ... Ja, to ali še kaj prinese pisanje samo, oziroma obnašanje osebe, ki ni zmerom predvidljivo. Malo svobode si junaki že priborijo.

Zakaj najraje piše romane in kaj ima v načrtu zdaj?

Omenili ste Greto Šprah, ki jo doleti žalostna usoda. Priznam, da me je med branjem to razžalostilo, kar pomeni, da sem se zlahka vživela v njo. Do kolikšne mere je torej pomembno, da z liki sočustvujete in se vanje vživite?

Na enem od pogovorov sem rekel, torej se zdaj ponavljam, da mora imeti pisatelj 'posluh za ljudsko žalost'. Za žalost 'Maistrove vdove', ugledne nemške meščanke, ki je po Maistru ostala sama v Mariboru, za fanta, ki je bil sin drugega očeta, medtem ko je bil njegov družinski oče na fronti ...

Jožek, eden izmed likov, se pozneje pridruži gledališču. Ste se pri tem opirali tudi na svoje izkušnje z delom v gledališču?

V tistih časih so se mnogi dijaki, ki so končali gimnazijo ali poklicno šolo, zagnali v gledališče na primer samo z mojega desnega brega Drave Fran Žižek, Jože Mlakar, Ernes Vranc, Jože Babič, Jaro Dolar, Milena Godina ... z okolice Slovenskih Goric in "moje" Pesnice pa Lojze Štandeker, Mira Sardoč, Jože Rakuša, Maks Furijan ... Je bila kar majhna obsedenost z gledališčem ...

Odkar ste upokojeni, pišete prozne knjige, najraje romane. Zakaj?

Roman se včasih piše dolgo. Zdaj si lahko vzamem čas.

Že razmišljate o pisanju naslednje knjige ali pa si po vsakem romanu vzamete nekaj časa za oddih?

Načrti, čustva, razmišljanje ne poznajo oddiha. Vedno nam nekaj blodi po glavi, ali ne?

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol