Slovenska upokojenka odločno: "Dobro je, da imaš že pred upokojitvijo nekakšen načrt, kaj boš počel z vsem tem časom", sama pa se je lotila tega

Upokojitev prinese drugačno preživljanje časa, kar dobro ve tudi gospa Doris, ki je izjemno spretna pletilja. Svoj čas zna res izkoristiti, kar ji prinaša osebno zadovoljstvo, njenim strankam pa veliko veselja. Svoje izdelke namreč tudi prodaja in si s tem malce izboljša svoj "pokojninski proračun" - vsaj v tolikšni meri, da si povrne stroške za volno, ki jo potrebuje. 

Kako se je začela vaša zgodba s pletenjem?

Kar se tiče pletenja in kvačkanja, mi spomin sega tam nekje do osmega leta. Pletenja me je naučila mama, za kvačkanje pa nisem ravno prepričana, verjetno starejša sestra. Vezenja sem se naučila od babice, čeprav moram priznati, da mi to ravno ne leži. Po poklicu sem delovna terapevtka, kar pomeni, da sem tudi za študij potrebovala nekaj ročnih spretnosti. Pozneje sem si ustvarila družino, imam dva otroka, a žal je moj mož zbolel. Ker sem ga negovala in skrbela zanj, za pletenje nisem imela kaj veliko časa, zdaj, ko sem upokojena, pa pač moram nekaj početi.

Ko se upokojiš, imaš kar precej prostega časa. Dobro je, da imaš že pred upokojitvijo nekakšen načrt, kaj boš počel z vsem tem časom. No, sama se ukvarjam z ročnim delom in ustvarjam. Svoje izdelke tudi prodajam, lahko namreč opravljam osebno dopolnilno delo. Ko gre za prodajo, pa bom rekla tako: če bi se morala s tem preživljati, je to resnično nemogoče. Gre bolj za to, da ohranjam zdravje, tako fizično kot psihično.

Naj dodam, da gre za eno od starih obrti, ki izumirajo, kar je žalostno. Pletenje je stara obrt, včasih so pletli v vsakem domu - morda zveni neverjetno, a včasih so pletli predvsem moški, ženske so pa predle. Vse te tehnike izhajajo iz pletenja ribiških mrež in ladijskih vrvi. Skozi zgodovino so dodali pletilke. Predli pa so z nekimi čolnički, ta tehnika se imenuje tatting. Dandanes se uporablja za izdelavo čipkastih obrob, prtičkov, ovratnikov ter dodatkov, kot so uhani, ogrlice, pasne verižice, in drugih dekorativnih izdelkov.

Kako pa je danes s prenašanjem tega znanja?

Včasih so se otroci v šolah teh spretnosti učili pri gospodinjskem pouku - mi smo imeli tudi krožek ročnih del. Ne vem, ali danes to še obstaja, vem pa, da velik poudarek tem stvarem namenja waldorfska šola. Če o tem povprašam stranke, ki se ustavijo na moji stojnici, mi povedo, da v šolah tega krožka pravzaprav nimajo več. Če že, gre običajno za plačljive tečaje, kar pa je škoda, saj si večina staršev teh dragih tečajev ne more privoščiti. Nekateri imajo še babice, ki obvladajo pletenje, da jih naučijo osnov.

Mame me pogosto vprašajo, ali učim. Odgovorim jim, da učim, vendar zastonj. Zdi se mi lepo, da se to znanje prenaša iz roda v rod. Ko gre za učenje, nimam nonebe skupine. K meni pridejo tako, da jim kdo pove za moje veščine, potem pa se kar sami oglasijo. Nekateri med njimi imajo že neko predznanje, jaz pa vedno začnem s kvačkanjem, tako je lažje, saj uporabljaš samo eno orodje, medtem ko zna biti pletenje že bolj kompleksno.

Sicer je dandanes na voljo veliko posnetkov na YouTubu, s pomočjo katerih se je mogoče učiti pletenja, a težava je v tem, da moraš ustavljati posnetek, ponavljati, pogledati znova ... Zdi se mi, da je vse skupaj bolj učinkovito, če ti nekdo pokaže neposredno na štiri oči. Tudi pri tečajih v živo se mi zdi, da če gre za neko skupino desetih ljudi, se ne moreš posvetiti čisto vsakemu, da bi mu v eni uri prenesel svoje znanje. Mislim, da je to bolj neka individualna zadeva, ne pa skupinska.

Opazili smo, da izdelujete tudi ljubke stvari za otroke.

Začela sem s copatki, s priljubljenimi supergami za dojenčke, z allstarkami. A moram povedati, da ne uporabljam njihovega emblema, saj se lahko zgodi, da te kakšen pristojni povpraša po licenci, to je namreč zaščitena blagovna znamka. Zato tega raje ne počnem. Izdelujem tudi igračke, a s tem je tako: treba je pridobiti certifikat Varna igračka.

Moji izdelki so varni, saj so iz bombaža z umetnim polnilom, ampak za eno igračo je treba plačati 500 evrov. Za oceno in pridobitev certifikata. Če imaš večji asortima in moraš za vsako igračo odšteti 500 evrov, v bistvu ni računice, tako da to prodajam kot spominek ali darilni izdelek. Vse skupaj se mi zdi malce nesmiselno: če na primer pogledaš po trgovinah z otroškimi igračami, vidiš tudi takšne, ki jih jaz na primer nikoli ne bi dala svojemu vnuku v roke. Niti pod razno se mi ne zdijo varne.

Kje dobite volno in preostale potrebščine za svoje izdelke?

Pri nas je tovrstni material zelo drag, žal so slovenske, kakovostne pletilnice počasi izumrle, tako kot naša tekstilna industrija. Veliko materiala sem nabavljala v Škofji Loki, a se je žal trgovina zaprla. Obstajale so tudi druge trgovine, ki so se zaprle, tako da je zdaj v ospredju spletna prodaja, a je material še vedno drag. Ne kupujem ga na veliko, v bistvu toliko, koliko ga potrebujem. Tudi v drugih trgovinah, kot so na primer Tedi, Müller, Centromerkur, Mona Lisa, Rajhenburške zanke, Huda volna, je na voljo volna, a treba je preveriti sestavo in se prepričati, da je ta dovolj kakovostna. Ni vse enako dobro, treba je paziti, ali je volna enakomerno predena, da ni vozlov in podobno. Odkrila sem eno trgovino v BTC-ju, imenuje se Sartores, v kateri imajo dokaj zmerne cene, volno direktno uvažajo iz Italije, in sicer brez posrednikov.

Svoje ročne izdelke tudi prodajate, kajne? Kako vam gre?

Vsi, ki jih to zanima, me najdejo na tržnici na Vrhniki, ki mi je zelo pri srcu. Bila sem tudi drugje, na primer v Breginjskem kotu, Kropi, na Igu, pred leti v Ljubljani. V bistvu iščem priložnosti, čeprav to ni najbolj preprosto. Za kakšne rokodelske sejme moraš imeti certifikat, ki ga izdaja Obrtna zbornica. Morda se bom v prihodnosti lotila tudi pridobivanja certifikata. Prisotna sem tudi na družbenih omrežjih, na Instagramu imam profil Peharček idej. Na njem so objavljene fotografije, tako da si lahko vsi ogledajo moje izdelke in me kontaktirajo, če jih kaj zanima.

Veliko ljudi, ki se s tem ukvarjajo, mi je že reklo, da je v zadnjem času res slabo. Na trgu je poplava cenenih izdelkov. Poznam primer neke gospe - izdelke je naročala prek Temuja in Sheina -  in jih prodajala kot ročne izdelke. Saj je ne obsojam, vsak poskuša preživeti, seveda tudi ona, toda ... Obstaja razlika med ročno in strojno narejenim izdelkom.

Dogaja se, da razne trgovinice naročijo kape za tri evre, potem pa jih prodajajo za 15, 20 evrov. Če klopčič 5-dekagramske volne stane na primer pet evrov, jaz ne morem rokavic prodajati za toliko, saj za kvačkane rokavice porabim 10 dekagramov volne oziroma 10 evrov. Tako da jih prodajam za 20 evrov, da dobim vsaj nekaj za svoje delo. S tem pa težko konkuriraš cenenim, strojno izdelanim stvarem. Iščem pa kakovostne materiale, take, da pozimi grejejo - in kakovost stane. Poleg tega pa plačujem davke, izdajam račune, vse počnem pošteno. Naj še dodam, da ne delam izdelkov na zalogo, temveč sproti, nima smisla, da mi to ostaja. V preteklosti sem izdelke, ki so mi ostali, tudi podarila - takrat na primer, ko so zbirali pomoč za Ukrajino.

Pa se vam to sploh izplača početi?

Rada bi povedala, da je ukvarjanje z ročnimi deli predvsem sprostitvena dejavnost. Če bi to počela zaradi denarja, ne bi nikoli prišla na zeleno vejo. Začutim pa veselje, ko naredim oziroma ustvarim nekaj lepega, da je izdelek estetski ... Podobno je kot pri vrtičkarjih, ki so veseli, ko jim na primer zraste odlična zelenjava. Veste, včasih smo bile tri prijateljice, ki smo pletle in hodile svoje izdelke prodajat na tržnico, zdaj sva ostali dve. Ena se je zaradi zdravstvenih razlogov žal umaknila. S kolegico sodelujeva in si pomagava, skupaj sva na stojnici ... Tudi ona ima lepe izdelke, drugačni so od mojih, najdete pa jo na družbenem omrežju, ima profil Lenora - dotik ustvarjalnosti. 

Preberite še:

• Ročno delo postaja vse bolj priljubljeno: "Stroj enostavno ne more kvačkati"
• Arhitektka, ki je svoje novo poslanstvo našla v šivanju in kvačkanju
• Pol dneva medicinska sestra na urgenci, drugo polovico umetnica

Kako pa je, ko gre za izdelke po naročilu? Je mogoče pri vas naročiti na primer izdelavo jopice?

Seveda, delam tudi to, a moram povedati, da je to v bistvu res nehvaležno. Zgodilo se mi je že, da se je oglasila kakšna gospa, ki je hotela imeti jopico, podobno tisti, kakršno je nekje videla. A sem rekla: "Morda vam pa to ne bo čisto pristajalo." Vseeno jo je hotela imeti, a se je nato izkazalo, da ji sploh ni bila všeč, tudi to sem že doživela, vse skupaj pa sem rešila tako, da sem jopico predelala. Je pač tako, da - ko gre za finance - nikoli ne bom dobila nazaj toliko, kot sem vložila v delo.

K sreči se ne preživljam s tem. Vem, da se moram ohranjati, s tem si pomagam nekako "dvigniti" energijo, v bistvu vse skupaj počnem tudi zaradi sebe. V svoje delo vložim veliko znanja in potrpežljivosti - zdi se mi pomembno, da to znanje podajamo naprej, z neko ljubeznijo in zanosom, ne pa, da na vse skupaj gledamo skozi oči denarja in zaslužka - tak je tudi moj odnos do pletenja, do tega, kar počnem. Tega so me naučile mama, babica in sestra. Najbolj sem vesela, ko lahko vse skupaj predam nekomu, ki mu to znanje nekaj pomeni.

Če se vaš otrok ali mladostnik hoče naučiti pletenja, le kontaktirajte gospo Doris, najdete jo v Ljubljani. Z veseljem bo pokazala, kako se stvari streže, z veliko potrpežljivosti in z vso svojo strokovnostjo. Kot smo že zapisali, jo najdete na Facebooku in Instagramu. Če vas morda skrbijo stroški, naj dodamo, da je to povsem odveč - porabili boste samo nekaj časa in morda boste imeli malce stroškov z vožnjo. Svoje znanje mlajšim generacijam poda - zastonj. Kar pa je v današnjih časih nekaj zelo redkega in vredno vsega spoštovanja.