Pol dneva medicinska sestra na urgenci, drugo polovico umetnica

Poleg tega, da Saša Kociper zaključuje magisterij iz zdravstvene nege, si redno vzame čas za tisto, kar jo v prostem času najbolj izpolnjuje. ''Ustvarjam že od malega. Kvačkati sem začela pred petimi leti, takrat sem naredila svoj prvi izdelek. Seveda mi ni uspel. Pa drugi tudi ne.''

''V tretje je pa že šlo točno tako, kot sem si zamislila,'' pove simpatična Gorenjka.

Kot majhna deklica se je ročnih spretnosti učila od babice, skupaj sta delali gobeline, ampak pravi, da jo je ta želja hitro minila. Sledilo je obdobje ustvarjanja iz perlic, potem pa je nekega dne kupila stvari za kvačkanje, ki jo je popolnoma očaralo.

Kdor Sašo pozna, pove, da so njeni izdelki popolni in narejeni z vso pozornostjo.

''Jaz imam zelo rada, da so stvari take, kot morajo biti. Popolne, lepe, uporabne in funkcionalne. V tem se mi zdi največji čar. Ne ubiram bližnjic, uporabljam naravne materiale, ker želim, da so izdelki mehki tudi na otip,'' pravi Saša.

Izdelke je najprej delala zase, danes jih rada podari prijateljem in njihovim otrokom. Tako se je pravzaprav tudi začela njena zgodba kvačkanja.

''Ideja je prišla čisto spontano, ko sem razmišljala, kaj naj podarim prijateljicam ob rojstvih njihovih otrok. Želela sem nekaj unikatnega, nekaj uporabnega in kot lep spomin hkrati,'' se spominja Saša.

Tako je dobila prve potrditve, da gre za zares posebne izdelke in spodbude, naj s tem ne preneha. Igračkam je dodala odejice, košare za otroke, torbice, ropotuljice, obešanke za vozičke, držala za dude in še kaj.

Kot pravi, to ne bo nikdar zamenjalo njenega poslanstna kot medicinske sestre, morda pa bo nekoč to del njene popoldanske 'službe'.

Zaenkrat je to predvsem njena meditacija. Tako odmisli vse negativne vsakdanje informacije, ki jih dobi v službi. Na tak način vse skupaj lažje predela.

Pravi, da če je kvačkanje ne bi zares veselilo, bi težko sedela v kosu sedem ur ob enem zajčku.

A dan ima tudi zanjo, kot za vse, samo 24 ur. Kdaj pa najde čas za kvačkanje?

''Veliko delam v poznih urah, tudi ponoči. Čas se vedno najde, odvisno, kako si ga človek razporedi. Ves trud je poplačan, ko dobim kakšno fotografijo zadovoljne prijateljice ali njenega dojenčka, kako se igra z mojim izdelkom. To mi polepša dan. Ali pa, ko mi prijatelj pove, da je moral na skrivaj oprati igračko, ker se je njegov otrok tako navezal nanjo. To so zgodbe, ki mi dajejo zalet.'' 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del