Spoznajte najmočnejšo trinajstletnico in njenega trenerja, ki je znanje nabiral na Daljnem vzhodu

Dvigali in se merili v moči so se ljudje po vsem antičnem svetu. Dviganje uteži kot organiziran šport pa je bilo vključeno v program že na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah leta 1896. V Atenah in St. Louisu osem let pozneje so uporabljali drugačne tehnike dvigovanja kot danes in vsi dvigovalci so tekmovali skupaj, saj kategorij ni bilo. Prvič so športnike razvrstili po telesni teži v Antwerpnu leta 1920.

Do iger v Montrealu leta 1976 se je tekmovalo v treh dvigih: poteg, nalog in potisk ter nalog in sunek. Ker se zadnja dva dviga pri večini dvigovalcev skorajda nista razlikovala, so nalog in potisk odstranili, tako da sta ostala le še poteg ter nalog in sunek.

Leta 2000 v Sydneyju so na olimpijskih igrah v dvigovanju uteži začele tekmovati tudi ženske.

Trener Športnega centra Panda Martin Janžekovič je leta 2010 zaključil z igranjem inline hokeja in se začel ukvarjati z dvigovanjem uteži. Pred približno dvajsetimi leti si je med igro hokeja zlomil kost v gležnju, zaradi česar je kar dva meseca nosil mavec.

Noga mu je močno atrofirala, zato je šel v fitnes, kjer je ugotovil dve stvari: prva, da obožuje uteži, in druga, da mu ne ustreza fitnes kultura. Želel si je stran od fitnesa, ne pa tudi stran od uteži in tako je spoznal novo strast - dvigovanje uteži. 

Želel je trenirati na vrhunski ravni, toda ker v Sloveniji ni našel trenerja na ustreznem nivoju, je odšel v tujino. Med leti 2012 in 2014 je živel in treniral po Evropi. Aprila 2014 se je preselil na Kitajsko, ker je kitajska tehnika dvigovanja ena izmed najboljših na svetu. Z njim smo se pogovarjali o njegovi poti in o športnih dosežkih, ki jih z njegovo pomočjo dosega Neli Češek.

Zakaj ravno Kitajska?

Okoli leta 2007 sem se zaljubil v ta šport. Zaradi poškodbe noge sem ugotovil, da mi zelo ustreza dviganje uteži, a hkrati mi ni bila všeč fitnes kultura. Iskal sem ustreznega trenerja, pa nisem našel nikogar, zato sem se odločil ta šport pripeljati v Slovenijo. Začel sem v Angliji, nato pa sem želel iti v Rusijo. V Angliji nivo trenerjev ni bil tak, kakršnega sem si sam želel, v Rusijo pa je bilo težko priti, ne da bi tekoče govoril rusko.

Druga izbira je bila Kitajska, kamor sem poslal le nekih pet e-mailov, dobil pa ogromen odziv. Odprtih rok so me vabili, da pridem tja. Po pristanku v Pekingu sem se 14 ur vozil v oddaljeno mesto, kjer naj bi treniral pri najboljših. Po dolgem potovanju so me pripeljali v povsem običajen fitnes. Mislil sem, da se bom zjokal. Potreboval sem še kakšne tri mesece, da sem našel pravo šolo za dvigovanje uteži, v kateri sem želel ostati. 

Kako si se znašel v drugi državi, na nepoznanem teritoriju? 

Takoj, ko sem prišel v dvigovalnico, me je trener vprašal, če želim samo ojačati telo, ali želim trenirati šport. Povedal sem mu, da sem prišel prav zaradi športa iz Slovenije na Kitajsko, ker so Kitajci v tem najboljši. Zelo mu je bilo všeč, kar je slišal. Ni verjel, da sem prepotoval tako dolgo pot, da se bom učil, kako učiti druge.

"Toplo so me sprejeli in me veliko naučili, a seveda sem se najprej osramotil."

Kar pet let sem se učil sam, kar se je poznalo. Na prvem treningu sem naredil poteg in trije trenerji, ki so me opazovali, so le odkimali z glavo. Dali so mi palico in tako sem se začel učiti od začetka. 

Si na Kitajskem izključno treniral ali si počel še kaj drugega?

Tja sem šel delat kot učitelj angleščine, saj samo od treningov ne bi mogel živeti. Dopoldan sem delal na kolidžu, popoldan pa sem treniral sebe in druge.

Dejstva, ki jih o dvigovanju uteži niste poznali

Zanimivo je to, da imajo vsi vrhunski dvigovalci uteži izjemno dober odriv. Praktično ni profesionalca v dvigovanju, ki ne bi bil sposoben skočiti do višine svojih prsi. To pa je nekaj, kar bi prišlo prav vsem športnikom. To je šport, ki ga trenirajo tudi vsi hokejisti na Finskem in Švedskem, prav tako je pogosta izbira metalcev kopja in atletov, ki suvajo kroglo … saj je moč povezana z eksplozivnostjo. Se izjemno dobro prenaša na vse druge športe. Športniki se po zaslugi dviganja uteži manj poškodujejo.

Najmočnejša trinajstletnica

13-letna Neli Češek se z dvigovanjem uteži ukvarja od lanskega decembra. Na državnem prvenstvu je zmagala v svoji starostni skupini in v svoji kategoriji ter postavila tri rekorde: v potegu (to je prvi od dveh dvigov), v nalogu in sunku (to je drugi od dveh dvigov) in skupno, to je seštevku obeh dvigov.

Neli se je, preden je zamenjala šport, 8 let ukvarjala s tenisom in tudi tam je bila perspektivna, ampak nekje na poti se je odločila za dvigovanje uteži. 

Kako si prišla do želje, da bi se ukvarjala z dvigovanjem uteži?

Prej sem trenirala tenis, a se je nabralo preveč poškodb. Na spletu sem našla Martina in ugotovila, da mi ustreza, ker ne vključuje veliko cardia in ker mi je pomagal pri poškodbah.

Kako so drugi sprejeli tvojo odločitev?

Zelo veliko je bilo komentarjev, da to ni za dekleta, da bom mišičasta in da bo moje telo, ki je že tako veliko, postalo še širše. Družina me podpira, prav tako kar nekaj prijateljev in znancev. Preden sem resno začela trenirati, sem se spraševala, kaj bodo rekli drugi. Ko sem zmagala na državnem prvenstvu, sem opazila preskok zanimanja sošolcev in vrstnikov za moj šport. Veliko se jih je hotelo v moči meriti z mano in začeli so bolj spoštvati mojo izbiro.

Kdaj je radovednosti preskočila na resno zanimanje za šport?

Najprej sem se želela s tem ukvarjati samo rekreativno. Razmišljala sem, ali bi začela hoditi v fitnes ali bi se „spustila“ v olimpijsko dvigovanje uteži. Tukaj sem se našla.

Si opazil kaj nenavadnega, ko je Neli prvič prišla na trening?

Takoj, ko je prišla, je bilo videti, da ima vse, kar potrebuje, za vrhunsko športnico. Ne gre le za fizične atribute, ampak tudi to, kar je v glavi. Pripravljenost na vrhunski šport se je odražala predvsem v fokusu v njenih očeh. Bila je sposobna popravljati malenkosti, ki jih večina ljudi ne popravi tako preprosto. Zna odklopiti vse ostalo in ostane samo dvig. Takoj sem bil pripravljen z njo delati v smeri vrhunskega športa, osredotočila sva se na tehniko in šele nato začela dodajati težo, kar je pomenilo, da pod težo ni delala napak.

Dobro je iti na nepomembne tekme, da spoznaš tekmovalno vzdušje in kako vse skupaj sploh poteka. Ljudje mislijo, da jih drugih gledajo. A so vsi tako fokusirani na svoj nastop, da redko kdo gleda trening in tuje nastope. Na vsakem tekmovanju izboljšaš občutek za tekmovanje.

Pri dvigovanju uteži si na odru, kjer si obrnjena proti publiki in sodnikom. Te to kaj moti in ali si imela tremo, ko si prvič nastopila?

Težje mi je bilo nastopati v tenisu kot tukaj, vendar nisem imela veliko treme. Sklepala sem, da ljudje razmišljajo tako kot jaz in jaz nisem veliko razmišljala o drugih, zato nisem imela strahu pred tem, kaj si o meni mislijo drugi. Na državnem prvenstvu je bilo nekoliko bolj intenzivno stopiti na platformo, ampak nič hujšega. 

Kdaj bo začela Neli tekmovati v tujini?

V načrtu imamo začeti čimprej, ker nujno potrebuje konkurenco. Rad bi, da bi šla v okolje, kjer je vsaj 15 deklet boljših od nje. Jaz, kjub znanju ki ga imam, ne morem ustvariti tekmovalnega okolja. Dvigovalci se morajo med sabo gledat in spodbujati. 

Dvigovanje uteži je šport, ki je primeren za vse ljudi, ne glede na spol in starost. Na rekreativni ravni je to tudi šport, pri katerem ni poškodb. Je edini šport, ki ustvari simetrično močno telo, omogoča veliko moči, hitrosti in eksplozivnosti. Če ste dvomili v večplastnost tega športa ali primernost za dekleta, se lahko vprašate še enkrat, kaj je vaš izgovor, da ne bi poskusili dvigniti breme, ki vas bo razbremenilo.