Težava je, da smo predolgo verjeli v zgodbo o ločenosti (Charles Eisenstein o nuji nove zgodbe)

Okoljevarstvenik Charles Eisenstein, sicer diplomant matematike in filozofije z univerze Yale, piše o civilizacijskih temah, zavesti, denarju ter človeški in kulturni evoluciji. Je avtor številnih knjižnih uspešnic, med katerimi je največ pozornosti poželo njegovo temeljno delo Vzpon človeštva, ki je izšlo leta 2007. Na Supersoul Sunday ga je 16. julija 2017 intervjuvala Oprah Winfrey.  

Eno njegovih zadnjih knjižnih del Podnebje je prav te dni v prevodu izšlo tudi v Sloveniji. In v njem med drugim piše: »Vizija zelenega sveta ni niti iluzorna niti realistična. Od nas zahteva, da zaupamo svojemu védenju, da je ozdravljen svet, ozelenjen svet, lepši svet, resnično mogoč.«

Avtor s svojo družino sicer že živi to, kar verjame, predava in piše.

Z družino štirih otrok namreč biva v sonaravnem domu v Ashevillu v Severni Karolini, rad pa pomaga tudi bratu na veliki kmetiji. In kot takšen vidi problematiko podnebnih sprememb veliko širše in neprimerno bolj lucidno od komaj prebujajoče se javnosti. Tudi strokovne javnosti.

Resnična grožnja

»Začuda se podnebni skeptiki in katastrofisti, ki oblikujejo diametralno nasprotne sklepe, znajdejo v enakem položaju neukrepanja. Kakšna je razlika med tem, da ena stran ne ukrepa, ker meni, da problema ni, druga pa zato, ker meni, da ni rešitve?« se med drugim sprašuje, nato pa nadaljuje s presenetljivo gotovostjo: »Največja grožnja življenju na Zemlji niso izpusti fosilnih goriv, ampak izguba gozdov, prsti, mokrišč in morskih ekosistemov. Življenje ohranja življenje. Ko se te vezi pretrgajo, so posledice nepredvidljive: možno je globalno segrevanje ali morda celo globalno ohlajanje ali pa vse bolj nestabilno nihanje sistema, ki uhaja izpod nadzora.«

V knjigi Podnebje Eisenstein zato zagovarjal tezo, da so zunanje spremembe, s katerimi se soočamo, veliko globje in zato zahtevajo od nas več kot le preusmeritve industrijske družbe h gorivu z ničelnimi izpusti. Če naj bi bil ’nova zgodba’ v človeški zgodovini (ki je nesporno na točki soočenja z minljivostjo kot vrste) sploh možna, bi se morali preobraziti vsi vidiki družbe, gospodarstva in političnega sistema.

»Šele ko bomo obnovili notranji ekosistem in si v celoti povrnili zmožnost čutiti in ljubiti, lahko upamo na obnovo zunanjega ekosistema. Ozdravitev napreduje hitro na vseh ravneh, podobno, kot se vsaka oblika izumrtja zrcali v vseh drugih. Ne pravim, da bi morali opustiti zunanji aktivizem v zameno za notranji razvoj. Gre za to, da sta ljubezen in sočutje občuteni razsežnosti zgodbe o prepletenem bivanju in da ne moremo uspešno ukrepati na podlagi te zgodbe, niti ji ne moremo resnično služiti, ne da bi jim sledili. Ljubezen in sočutje sta ta pesem, ki nas bo popeljala iz blodnjaka. Da bi jima lahko sledili, se moramo spet naučiti poslušati – zmožnost, ki sta jo travma in ideologija močno otopili in omejili.«

Naj se sliši še tako filozofsko mistično, pa Eisensteinove besede zadenejo bistvo. 

Dejstvo je, da je človeštvo v položaj, v katerem je (z ozirom na stanje planeta in spreminjajočega se podnebja), zapeljala prav iluzija o njegovi ločenosti od narave.

Po stoletju intenzivnega trganja vezi z rastlinskim in živalskim svetom, zemljo in z življenjem ter nadomeščanjem tega z generičnimi odnosi množične družbe, ki jih usmerjata tehnologija in denar, Eisenstein kliče nazaj k ljubezni.

Revolucija ljubezni

»Ljubezen je razširitev jaza na druge. V ljubezni je vaše blagostanje neločljivo povezano z mojim blagostanjem. Vaša bolečina me žalosti in vaša sreča me radosti. Ideologija sodobnosti omejuje našo ljubezen, tako da daje jazu ozko identiteto, status nejaza pa zreducira na neme, brezčutne predmete ali sebične tekmece. Zato je naklonjenost do drugih, ne glede na njihovo koristnost za nas, nekakšna iluzija, podobna ljubezni do glinenega ljubljenčka. Morda je to razlog, zakaj okoljska retorika pogosto zavzame obliko opozoril, da se nam bo slabo godilo, če se ne bomo spremenili. Argumente označimo kot razsodne, kadar se sklicujejo na lastni interes,« piše Eisenstein, ki nato zagovarja tezo, da ’razsodni razlogi niso dovolj’ in da ’ekološka kriza poziva k revoluciji ljubezni’.

Če je ljubezen resnica (in naj postane odgovor na okoljsko krizo), potem je jasno, zakaj je človeštvo tako kratkovidno. Težava je namreč v otopelem občutenju ljubezni, zaradi česar ne vidimo, da je to, kar smo razvrednotili in kar uničujemo, del nas.

»Ne vidimo, da ni ogroženo le naše preživetje, ki je odvisno od oceanov, deževnih pragozdov in vseh živih sistemov na Zemlji, ampak je ogroženo tudi nekaj bolj pomembnega od preživetja. Ogrožena je naša človečnost. Ogrožena je naša celotna bit. Ker ne občutimo ljubezni, verjamemo, da lahko povzročamo škodo, ne da bi jo občutili tudi sami.«

Da Eisenstein ni zgolj filozof, kot bi šlo morda sklepati po zgornjih citatih, temveč tudi matematik in okoljevarstveni aktivist, postane jasno, ko se v naslednjih poglavjih knjige loti popisa konkretnih strategij na sistemski ravni in praktičnih ukrepov na politični ravni. 

Izkaže se, da je mogoče vse politike in prakse, ki jih v zajetnem delu popiše, uresničiti že danes.

Pa vendar. Nič od tega ne bo pomagalo, če bomo še naprej vztrajali pri mitologiji, ki prevladuje zadnjih nekaj stoletij (morda celo tisočletij) in ki ji Eisenstein pravi kar ’zgodba o ločenosti’.

Če naj človeštvo začne pisati ’novo zgodbo’, mora sebe ponovno ugledati kot del vsega, kar je, in nič več kot nekaj, od česar je ločeno in temu lahko ’vlada’. 

»Vizija zelenega sveta ni niti iluzorna niti realistična. Je pa mogoča. Od vsakega od nas zahteva, da se predano, nerazumno in brez zagotovila za uspeh posvetimo svojemu edinstvenemu načinu služenja. Od nas zahteva, da zaupamo svojemu védenju, da je ozdravljen svet, ozelenjen svet, lepši svet, resnično mogoč.«

Mnenja

»Knjiga misleca Charlesa Eisensteina resnično govori o podnebju kot o novi zgodbi, kjer glavni zlobneži niso emisije ogljikovega dioksida in glavni protagonisti niso obnovljivi viri energije. Namesto tega nam nastavlja ogledalo in nas vabi k spremembi prioritet.« - ddr. Alenka Lena Klopčič

»Knjiga pred vami bo za mnoge bralce zelo provokativna. A vsakdo med nami ima številne možnosti, kako zmanjšati svoj vpliv na okolje. Lahko se odločimo za majhne korake, še bolje, da poskušamo narediti velike. V bistvu jih lahko združimo v preprosta gesla: znižajmo, ugašajmo, reciklirajmo, zmanjšajmo, jejmo s premislekom in pametno izberimo prevozna sredstva. Predvsem pa se aktivirajmo!« - prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

»Charles Eisenstein demontira številne korporativistične mite ter preusmerja pozornost v bistveno: da je pot razumevanja povezave med človekom in našo okolico resnično prava in edina, ki sploh lahko še obstaja.« - Krešimir Mišak