Žalovanje
V trenutkih slovesa naj besede prinesejo tolažbo. Verzi ob žalovanju so most sočutja, ki izraža ljubezen, podporo in spomin na izgubljene ljubljene.
Ti v kraje romaš nam neznane,
odkoder več vrnitve ni,
slovo nam bridke seka rane,
solze rosijo nam oči,
oj, z Bogom, drago srce ti.
Konča naj moj se časni tir,
objame naj me večni mir.
Tako kot reka v daljavo se zgubi,
odšla si tiho, brez slovesa,
za seboj pustila si spomin
na naša skupna srečna leta.
Le srce in duša ve,
kako boli,
ko več te ni …
Kjerkoli si zdaj – naj te sreča poišče!
V svetlobi naj tvoje bo zdaj bivališče!
Ljubezen, ki obilno si nam jo dajala,
za vedno v vseh naših srcih bo ostala!
Težke reči mi pravi veter nocoj,
grenke in bridke pozdrave mi nosi,
tiho v vejevju tam joče in prosi,
kot da na tihem žaluje z menoj.
Srce je omagalo,
tvoj dih je zastal,
a nate spomin
bo večno ostal.
Ni te več na vrtu, ne v hiši,
nič več glas se tvoj ne sliši,
če lučko na grobu upihnil bo vihar,
v naših srcih je ne bo nikdar.
Vsi bližnji, ki smo jih ljubili,
nas s smrtjo niso zapustili.
V ljubezen so se spremenili,
z njo naša srca napolnili!
Ne jokajte ob mojem grobu,
privoščite mi večni mir,
izčrpal sem svoje moči,
zaprl sem trudne oči.
Prazen dom je in dvorišče
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni, ostala je le praznina, ki hudo boli.
