Žalovanje
V trenutkih slovesa naj besede prinesejo tolažbo. Verzi ob žalovanju so most sočutja, ki izraža ljubezen, podporo in spomin na izgubljene ljubljene.
V tihem pomladnem večeru,
ko sonce škrlatno zahaja za goro
poslednjič ti milo zvonovi
zapojo v slovo, v slovo ...
Glej, zemlja si je vzela kar je njeno,
a kar ni njeno nam ne more vzeti,
in to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
Zdaj ne trpiš več dragi,
zdaj počivaš,
kajne sedaj te nič več ne boli,
a svet je mrzel, prazen,
opustošen za nas,
odkar te več med nami ni.
Bolečina nikdar ni tako trdna, da je čas ne bi zmehčal, pa tudi zbrisal.
Velike bolečine so brez solza.
Kadar smo zlomljeni, ne jočemo.
Krvavimo.
Če bi bil nesmrten,
bi znašel smrti,
da bi se mogel veseliti življenja.
V toliki spremenljivosti vsega človeškega je samo smrt gotova,
a vseeno se vsi žalostijo nad edino stvarjo,
ki nikogar ne vara.
Ti v kraje romaš nam neznane,
odkoder več vrnitve ni,
slovo nam bridke seka rane,
solze rosijo nam oči,
oj, z Bogom, drago srce ti.
Kropiti te ne smem,
ker dobro vem,
da grenkih solz prikriti
ne mogel bi ljudem.
Ne bom te jaz kropil,
ljudem solze bom kril,
tihem pa po tebi
do groba bom solzil.
Umrl je mož! – Ne, ni umrl!
Oči je časne je zaprl,
da se po trudu in po boju
oddahne v blaženem pokoju.
