Simon Gregorčič
Verzi Simona Gregorčiča nas vodijo v pokrajine srca, kjer se narava in človek srečata v tihem, a mogočnem pogovoru. S čutno pesniško močjo riše lepoto domače zemlje in izpoveduje nežnost, ki vabi v svet miru, spoštovanja in ljubezni do vsega živega. Gregorčičevi verzi so kot skrivni tokovi, ki se zlivajo v dušo in jo napolnijo s spokojem in toplino.
Pozdravljam sončna te ravan,
ki pred menoj si razprostrta!
Ti lepa si kot sen krasan,
podoba rajskega si vrta.
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hči planin!
Na življenja cesti
sem ljudi srečaval,
z mano vsak po svoje
tam se je zabaval.
Eden me je hvalil,
grajal me je drugi,
a pozneje sem spoznal:
nihče po zaslugi.
Učakal rad bi srečni dan,
dan našega združenja,
bi zrl, kako en krov prostran
čez dom se ves razpenja:
Naš prapor bi na križ pripel,
dom blagoslovil bi vesel:
“Bog živi vse Slovene
pod streho hiše ene!”
Stoji v planini vas,
tam rajska roža rase;
za druge ne in zase,
za me cvete nje kras.
A meni v daljnem sveti
življenje zdaj veni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Srce človeško – sveta stvar,
ne šali z njim se nikdar.
V njem pekel naš je in naš raj,
s srcem našim ne igraj!
En gorek rek – srce odpre,
en ljub pogled – srce se vžge,
en hud pogled – srce mrje,
en trd izrek – srce se stre…
Ti meni svetlo sonce,
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luč dobivam,
od tebe ogenj soj.
Ko tvoja luč mi sije,
svetal mi je obraz,
ko žar mi tvoj zatone
obda me mrak in mraz.
Srce mi je biserna školjka,
udarcev prepolna in ran;
a v njem pa iz rane mi slednje
nov biser rodi se na dan.
Življenje merjeno le kratko
ti bilo je ko zimski dan –
ta dan ni tekel vedno gladko,
bil manj je topel ko hladan.
Srce je kot morje globoko,
ki večkrat se vzburja mu val,
ki polno plitvin je peščenih,
prepolno pretečih je skal.
