Simon Gregorčič
Verzi Simona Gregorčiča nas vodijo v pokrajine srca, kjer se narava in človek srečata v tihem, a mogočnem pogovoru. S čutno pesniško močjo riše lepoto domače zemlje in izpoveduje nežnost, ki vabi v svet miru, spoštovanja in ljubezni do vsega živega. Gregorčičevi verzi so kot skrivni tokovi, ki se zlivajo v dušo in jo napolnijo s spokojem in toplino.
Zemlji, ki me je rodila,
dajte moj umrli prah;
ona bodi mi gomila,
njen odeva naj me mah.
Tu zelen dol in breg,
tu cvetje že budi se,
tu ptičji spev glasi se,
gore še krije sneg,-
zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla …
Na življenja cesti
sem ljudi srečaval,
z mano vsak po svoje
tam se je zabaval.
Eden me je hvalil,
grajal me je drugi,
a pozneje sem spoznal:
nihče po zaslugi.
Tone sonce, tone
za večerne gore,
z njim le moja toga
utoniti ne more.
Toni sonce, toni,
drugim topi boli,
njim na srečo vstajaj,
če zame nikoli.
Življenje merjeno le kratko
ti bilo je ko zimski dan –
ta dan ni tekel vedno gladko,
bil manj je topel ko hladan.
Učakal rad bi srečni dan,
dan našega združenja,
bi zrl, kako en krov prostran
čez dom se ves razpenja:
Naš prapor bi na križ pripel,
dom blagoslovil bi vesel:
“Bog živi vse Slovene
pod streho hiše ene!”
Stoji v planini vas,
tam rajska roža rase;
za druge ne in zase,
za me cvete nje kras.
A meni v daljnem sveti
življenje zdaj veni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
