50 odstotkov jih bo najmanj enkrat v življenju izkusilo duševno motnjo, preostali pa se bodo temu močno približali!

S simptomi posttravmatske motnje se (kot posledico pandemijskega stresa) spopada že 26 odstotkov ljudi, medtem ko jih 23 odstotkov toži zaradi drugih motenj, ki so povezane s stresom.

Pomenljivejša indikatorja za razvoj s stresom povezanih motenj sta se izkazala dejavnika nezaposlenosti in finančnega stresa.

Naj spomnimo, da suicidalnost v populaciji med ekonomskimi krizami praviloma naraste. Ena od študij je pokazala, da 1 % višja nezaposlenost v družbi hkrati pomeni tudi 1 % več samomorov.

Če nam je pandemija uspela kaj pokazati, je to, da pogovor o duševnem zdravju ni nekaj, kar bi bilo mogoče odriniti na obrobje družbe, saj se v resnici tiče vsakega izmed nas.

Časi, da to spoznanje enkrat za vselej ponotranjimo, pa so za to ravno pravšnji.

Več diagnoz, manj stigme

Aktualni podatki kažejo, da se stigma duševnih bolezni zmanjšuje.

V zadnjem desetletju je onkraj luže občutek v družbi prisotne stigme, ki ga najbolje povzema prepričanje, da ’večina ljudi podcenjujoče gleda na ljudi, ki so potrebovali pomoč zaradi duševne stiske’, padel s 64 na 46 odstotkov. Z 11 na 6 odstotkov pa je upadla osebna nagnjenost k stigmatiziranju, kar so raziskovalci zaznali v strinjanju s prepričanjem tistih, ki do priznali, 'da bi imeli slabše mnenje o ljudeh, ki so kadar koli potrebovali pomoč za svoje duševne težave’.

Z zmanjševanjem stigma ima morda še največ opraviti večja osveščenost prebivalstva, s katero prihaja tudi večja senzitiviziranost za lastne duševne stiske (in posledično stiske drugih ljudi).

Število diagnoz, ki so povezane z duševnim zdravjem, je samo v ZDA naraslo z 22 na 36 odstotkov, veliko več ljudi pa si po novem tudi poišče pomoč (naj si bo v obliki psihoterapije ali zdravil). Odstotek teh je z 19 narasel na 34 odstotkov populacije.

13 let po 'zlomu' Britney Spears

Potem, ko so na Hulu predvajali dokumentarni film Framing Britney Spears, so se na temo neupravičenosti stigme duševnih motenj oglasili mnogi.

Dneve in tedne po premieri splet še vedno preplavljajo prispevki, mnenja in komentarji gledalcev, ki so praviloma ogorčeni nad mizoginim vedenjem predstavnikov medijev, nekaterih televizijskih voditeljev in paparacov izpred desetletja in več. Dokumentarec tudi ne skriva, da v vedenju takratne javnosti vidi enega glavnih krivcev za to, da se je Britney pod silnim pritiskom nazadnje tudi 'zlomila'.

Zgodilo se je v trenutku, ko je bila še posebno ranljiva, saj se je ravno takrat pred očmi celega sveta ločevala, nato pa izgubila še skrbništvo nad svojima sinovoma. 

Prav dokumentarec o meteorskem vzponu in 'padcu' mega zvezdnice, pa tudi odzivi, ki so dokumentarcu sledili, najbolje ponazori, kako močno se je v dobrem desetletju spremenil odnos družbe do duševnih bolezni.

Ne le, da je pri prepoznavanju široke plejade duševnih stisk napredovala znanost, tudi osveščanje, vznik novih spletnih medijev, med katerimi so seveda tudi družbena omrežja, ki jih številni vplivneži, aktivisti in ambasadorji uporabljajo v smeri zmanjševanja vseh vrst predsodkov, so botrovali temu, da je odziv na taiste dogodke iz leta 2007 diametralno nasproten.

Eden od zanimivejših YouTube komentarjev na odzive medijev in javnosti na dogodek, ki se danes še zdaleč ni zdi več tako ekscesen kot (je bil pod vplivom tabloidnega tiska) takrat, je gotovo tisti, ki ga je na svojem kanalu Pshychology in Seattle delil Dr. Kirk Honda.

Na posnetku, ki si ga lahko ogledate spodaj, je med drugim tudi takole jasen:

• "50 % vseh Američanov bo najmanj enkrat tekom svojega življenja izkusilo in trpelo zaradi neke polno razvite duševne motnje. Polovica vseh, ki živijo v ZDA, bo trpela za eno od motenj, ki jo je mogoče diagnosticirati po DSM. Druga polovica pa bo po mojem mnenju prišla zelo blizu tiste meje, da bi se jim lahko zgodilo to isto. Ko torej govorimo o nekom, ki trpi za kakršno koli duševno motnjo, dejansko govorimo o 50 % vseh Američanov enkrat tekom njihovega življenja. Mislim, da statistika tudi pravi, da prav zdaj, ta trenutek, 30 % vseh Američanov trpi za neko duševno motnjo. In zato mislim, da je res že čas, da prenehamo s tistimi: ’Oh, saj veš, ona je nora!’ ali ’Uh, oh, duševna motnja.’ Ljudje trpijo zaradi različnih duševnih motenj neprestano, pa vseeno delajo npr. v računovodstvu. In nekateri so tudi slavni ljudje. Nekateri imajo podcaste. Drugi imajo YouTube kanal. So z vseh strani sveta in življenja, počnejo vse mogoče funkcionalne stvari, pa vseeno trpijo za različnimi motnjami. Lahko imate celo nekaj, kar je podobno psihotični motnji ali shizofrenijo, pa z zdravili in nekaj podpore s strani bližnjih živite povsem funkcionalno življenje. Res je že čas, da odrastemo kot družba in prenehamo obsojati ljudi z ’Ojoj, noro se obnaša!’, ’Ima duševno bolezen’. Osebno to vidim kot nezrel odziv na nekaj, kar je normalna človeška narava. Ko je šla (Britney Spears) skozi to. Ko si je obrila glavo. So vsi govorili: ’Ojoj, zmešalo se ji je!’ Resno mislim: dajmo že enkrat odrasti!"

Statistike, katerih del smo lahko VSI!

Poročilo ameriške The National Alliance of Mental Health je jasno.

Z naslednjimi številkami pa zna postreči ameriški National Institute of Mental Health Disorders, ki spada pod Nacionalni inštitut za zdravje:

• Predvidevajo, da vsako leto 26 % polnoletnih Američanov (to je četrtina vseh odraslih) trpi za duševno motnjo, ki jo je mogoče diagnosticirati.
• Veliko ljud hkrati trpi za več kot samo eno duševno motnjo. Še posebno depresivna simptomatika rada za seboj potegne tudi bolezni odvisnosti od substanca in anksiozne motnje.
• Okoli 9,5 % polnoletnih Američanov vsako leto na novo zboli za eno od oblik bolezni depresije (huda depresija, bipolarna motnja ali distimijo, t.j. prikrito depresijo).
• Ženske zbolevajo za obliko hude depresije dvakrat pogosteje kot moški. Tako ženske kot moški pa enako pogosto zbolevajo za bipolarno motnjo.
• Medtem ko se huda depresija lahko razvije v kateri koli starostni dobi, jih v povprečju večina zboli sredi svojih dvajsetih.
• Bipolarna motnja, ki prizadane okoli 2,6 odstotka polnoletnih Američanov vsako leto, se običajno prične z manično epizodo v zgodnjih dvajsetih.
• Večina ljudi, ki stori samomor, trpi za eno od duševnih motenj, ki jo je mogoče diagnosticirati. Najpogosteje gre za depresijo ali pa bolezni odvisnosti.
• Štirikrat več moških kot žensk stori samomor. Pa vendar ženske pogosteje kot moški skušajo narediti samomor.
• V ZDA zaradi samomora umre največ belih moških, ki so starejši od 85 let. Hkrati pa je prav samomor eden najpogostejših vzrokov smrti pri najstnikih in mladih odraslih, starih med 15 in 24 let.
• Približno 1 % Američanov živi z diagnozo shizofrenija. V večini primerih, se shizofrenija pri moških prvič pojavi v zgodnjih dvajsetih, pri ženskah pa sredi dvajsetih in v začetku tridesetih let.
• Okoli 18 % ljudi, starih med 18 in 54 let, vsako leto trpi zaradi ene od anksioznih motenj. Med anksiozne motnje spadajo: panični napadi, obsesivno kompulzivna motnja, posttravmatski sresni sindrom, generalizirana anksiozna motnja in različne fobije (socialna fobija, agorafobija in druge specifične fobije).
• Motnja paničnih napadov se običajno razvija v poznem najstniškem obdobju ali na začetku odraslosti.
• Prvi simptomi obsesivno kompulzivne motnje se pojavijo že tekom otroštva ali v najstništvu.
• Generalizirana anksiozna motnja se lahko sproži kadar koli, čeravno je tveganje vznika zanjo najvišje tekom otroštva in kasneje v zrelih letih.
• Posamezniki z obsesivno kompulzivno motnjo imajo pogosto težave tudi z motnjami odvisnosti, depresijo ali motnjami hranjenja.
• Socialna fobija se običajno pojavi že tekom otroštva ali najstništva.
• Posebno poglavje so kaj lahko tudi disociativne motnje, ki so precej bolj pogoste, kot ljudje mislijo. Kar 75 % vseh ljudi bo ne glede na spol, starost, raso, etnijo in socioekonomsko poreklo najmanj enkrat v življenju doživelo epizodo depersonalizacije in/ali derealizacije, pri 2 % njih pa bodo nato izpolnjeni tudi vsi kriteriji za diagnozo kronične DP/DR epizode.

"Ko se zgodi nekaj travmatičnega, nam želijo naši možgani pomagati, da bi tej situaciji nekako ušli. V takšnih trenutkih imamo ljudje sicer več možnosti, ne pa tudi vseh. Še vedno ne vemo natančno, zakaj nekateri lahko disociirajo, drugi pa ne. Disociacija se zdi kot pravi božji dar, ki ljudem pomaga preživeti travmo. Problemi se pojavijo šele kasneje, ko je travmatična epizoda mimo in preživelemu ne bi bilo potrebno več disociirati. Tako pa disociacijo prenesejo naprej v vsakdanje življenje. Tako disociacija postane disociativna motnja." - dr. Bobbie Burks

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord