Lea Čerin: Učenje bi moralo biti s.u.p.e.r., s-sproščeno, u-učinkovito, p-pos pešeno, e-enostavno in r-radovedno

Lea Čerin svetuje, usmerja in vodi tako otroke in najstnike kot tudi starše, ki si želijo, da bi njihovi otroci znali bolj učinkovito pristopiti k učenju.

Kakšno je vaše delo kot delo mentorice za uspešno učenje?

Lea Čerin: Kot mentorica za uspešno učenje predvsem svetujem, usmerjam in vodim otroke in najstnike do bolj učinkovitih pristopov k učenju. Ker pa je trenutni šolski sistem tak, da je pri večini otrok potrebna pomoč in podpora staršev, so tudi starši deležni mojega usmerjanja in svetovanja, kako otroku pomagati pri učenju, tako da postane čim bolj samostojen. Najbolj sem hvaležna, ko mi starši pišejo, da jim je uspelo zagledati otroka v drugi luči in najti način, kako ji oz. mu pomagati in stati ob strani brez 'teženja'. To pomeni, da prepoznajo otrokovo drugačno razmišljanje od našega, in ko to starši sprejmejo, po navadi ni več napetosti med njimi in otrokom, ki se je pojavljala ob omembi šole.

Poudarjate, da je učenje lahko S.U.P.E.R. – na kaj se osredotoča to poimenovanje vašega pristopa?

Lea Čerin: Učenje bi moralo biti s.u.p.e.r., torej s-sproščeno, u-učinkovito, p-pospešeno, e-enostavno in r-radovedno. Najbolje se učimo, če smo pri učenju sproščeni. To pomeni, da si otrok najde položaj, prostor, ki ga k učenju spodbuja. Učenje je učinkovito, če vemo, katere tehnike uporabiti, da si snov hitreje zapomnimo – bolj kot kvantiteta je pomembna kvaliteta učenja. Ko začnemo pravilno uporabljati odmore, si prav tako lahko več zapomnimo. Včasih je pri učenju bolj smiselno in koristno v eni uri narediti en ali dva odmora, kot vztrajati pri polni koncentraciji eno uro. Seveda pa je pomembno tudi to, kajmed odmorom delamo in da je čas učenja aktiven, ne pasiven. Učenje si poenostavimo, tako da iščemo povezave z realnim življenjem in učno snov osmislimo z lastnimi asociacijami. In ne nazadnje, bodimo odprti in radovedni, da otrok prepozna, kakšen način in metode učenja mu ustrezajo.

Otroci v devetletki so v najbolj kritičnem obdobju kar se tiče učenja, pridobivanja različnih znanj in veščin. Če si predstavljamo predšolskega otroka, njegovo radovednost, zanimanje in pozneje šolarja … Kam je izginila ta radovednost? Če si želimo, da bi otroci prepoznali učenje oz. znanje kot vrednoto, potem moramo spremeniti pristop k učenju, tudi poučevanju. Pravijo, da je učenje delo. Res je delo, miselno delo, zlasti če uporabljamo aktivno učenje, in ne pasivnega, h kateremu se nagiba večina današnjih šolarjev. In če je učenje aktivno, sem celostno prisoten v tem, kar delam oz. se učim.

In kakšne konkretne težave imajo dandanes otroci pri učenju?

Lea Čerin: Ogromno staršev pravi, da njihov otrok nima motivacije za učenje, za šolo. Da ima nizko koncentracijo, se ne zna organizirati, torej čaka do zadnjega dne, ko se spravi k učenju za test, učijo se na pamet. Poleg teh najbolj pogostih izzivov pri učenju pa se veliko otrok sooča tudi s tremo pred nastopanjem, govornimi nastopi, soočajo se z negativnimi občutki in čustvi na dan ocenjevanja.

Zakaj se pojavijo težave? Se je pedagoški pristop spremenil ali se je spremenil pogled na učenje, je kriva dinamika v družini?

Lea Čerin: Zgodila se je ogromna razlika med učenjem 'včeraj' in 'danes'. Sama največ težav vidim v prevelikem balastu učne snovi, poudarku na podrobnostih, in ne na osnovi – osnovna šola se imenuje tako z razlogom, zato da daje osnovno znanje. Velika sprememba med 'nekoč' in 'danes' pa je tudi dostopnost informacij. Do katerekoli informacije lahko pridemo z enim klikom. In ko gre za učenje učne snovi, se ogromno otrok sprašuje, zakaj se morajo nekaj učiti, če pa vse o tem lahko izvejo na spletu. Kar je res, zato bi bilo veliko bolj smiselno otroke seznanjati s tem, kako do informacij na spletu, katere so prave in relevantne.

Moja zelo pogosto asociacija na današnje učenje je slika fantka, ki mu z lijakom vlivajo znanje. Tak način učenja je zelo pasiven in tudi ne spodbuja, da o določeni zadevi izvem več. Otroci pa so radi vključeni v proces učenja, to vem še iz časov, ko sem bila zaposlena v osnovni šoli. Radi raziskujejo, ustvarjajo, sodelujejo … Učenje za mizo, z učbenikom v roki je postalo muka. In to tudi starši težko sprejmejo in se znajdejo v zagati, kako postopati drugače. Mamice, ki pokličejo, same pravijo, da je bil to njihov način učenja in da drugega niti ne poznajo.

Ali so krivi tudi številni delovni zvezki – včasih smo snov večinoma prepisovali s tabel, danes pa otroci rešujejo delovne zvezke in dobijo številne fotokopije, ki jih predpisuje šolski sistem?

Lea Čerin: Sama sem zelo kritična do delovnih zvezkov in učbenikov. Učbeniki so večinoma – ne vsi, ker vseh ne poznam – nepregledni, delovni zvezki pa so narejeni tako, da je dovolj vstavljanje besed v povedi. Pisanje, prepisovanje ima svoje koristi, o katerih bi znali več povedati specialni pedagogi.

Glede učbenikov se mi zdi največja napaka uvedba učbeniškega sklada – z vidika financiranja seveda ne, ampak z vidika uporabnosti takega učbenika. Če vanj ne smem nič pisati, podčrtati, barvno poudariti … Kakšna je korist takšnega učbenika? Prisili me v branje in ponavljanje učne snovi, če ne (s)poznam drugačnih pristopov dela z učbenikom. Tu je treba poudariti, da izpisovanje po alinejah ali miselnih vzorcih ne ustreza vsem otrokom.

Nič nimam proti fotokopijam, da so le kakovostne. Preden otrokom posredujemo fotokopijo učne snovi, bi se morali vprašati, ali bo ta fotokopija koristna, ali bo pripomogla k temu, kar jih želimo naučiti, ali pa bo to še en dodaten list papirja, ki ne bo služil svojemu namenu in se bo znašel na dnu šolske torbe.

Starši vedno pogosteje popoldneve preživijo ob knjigah skupaj z otroki in številnim se zdi, da ponovno hodijo v šolo – zakaj je tako? To je pravzaprav kar stalen pojav …

Lea Čerin: Ja, to je kar pogost pojav, ki je staršem nerazumljiv. Predvsem zato, ker njim oz. nam naši starši niso toliko pomagali pri učenju, kot to delamo danes. Seveda so razlike med otroki, nekateri potrebujejo več pomoči, drugi manj, tretji pa so zelo samostojni in pomoči staršev ne potrebujejo.

Občutek, da starši ponovno hodijo v šolo in se učijo, je kar na mestu. Zakaj je tako, se tudi jaz kot mama pogosto sprašujem. Od dveh šolark, tretja šele prihaja v 1. razred, imam dve različni izkušnji s šolo in učenjem. Opažam, da je otrokom treba stati od strani in jih naučiti tistih veščin, za katere pri pouku enostavno zmanjka časa – na primer o organizaciji učenja in prostega časa, kako se učiti, kako se motivirati, ko me učna snov ne zanima, pa vseeno jo moram znati ...

Pa se je možno in kako se izogniti popoldanskemu učenju z otrokom, ki se navadno konča s prepirom, jokom, slabo voljo …

Lea Čerin: Nekatere družine se popoldanskemu učenju z otrokom ne morejo izogniti. Sama sem takšna, da mi je učenje z otrokom prijetno, uživam, ko spoznavam, kako razmišlja in kako široko domišljijo ima otrok. Menim, da je bolje začeti zgodaj in spoznavati različne pristope in metode ter sprejeti dejstvo, da je otroku pomoč potrebna – če ne želimo, da se uči na pamet – in se vprašati, kaj lahko v tem trenutku naredim, da pomagam? Ali mu znam pomagati? Potem pa postopoma stopnjujemo in prilagajamo čas samostojnega učenja.

Izjemno sem hvaležna, da je najstarejša hči že v četrtem razredu prišla do mene in iskreno rekla, da se ne zna učiti. Ker nisem želela, da 'pade' v učenje na pamet, sem kot starš in pedagog začutila, da ji moram pri tem pomagati in jo pravilno usmeriti. Če starš ne čuti dovolj moči in interesa, da to naredi, svetujem, da raje poišče pomoč. Ko postavljamo na tehtnico šolo oz. učenje in odnos z otrokom, naj raje prevlada odnos z otrokom. Pogosto se 'težave' z učenjem zmanjšajo, ko vidimo otrokove kvalitete še na drugih področjih, ne samo na šolskem.

Kakšni so po vašem mnenju učinkoviti pristopi k učenju, koliko jih je in ali je treba pristopiti k posameznemu otroku individualno? Se pristopi k učenju razlikujejo – so kateri neučinkoviti pri enem otroku in uspešni pri drugem?

Lea Čerin: Vsako učenje, ki je aktivno, je učinkovito. Razlika med pasivnim in aktivnim učenjem je v tem, da pri pasivnem učenju učno snov berem in jo ponavljam, dokler je ne znam na pamet, pri aktivnem učenju pa z besedilom nekaj naredim. To pa so različne tehnike in triki učenja, ki so odvisne od vsakega posameznika. Nekaterim bolj ustreza pisanje, drugim gibanje, tretjim sličice in simboli. Učenje je eksperimentiranje, prepoznavanje, kaj mi ustreza, kako si najlaže zapomnim določeno informacijo.

Individualni pristopi so v razredu nekoliko težji, pa vendar na seminarjih za pedagoške delavce vedno poudarjam, da je koristno prepoznati otrokov učni stil, saj ko pride do težje snovi, ki je učenec ne razume, mu s prepoznavanjem zaznavnega kanala veliko lažje pomagamo.
Kot starši pa smo v tej prednosti, da lahko individualno pristopimo k otroku in mu pokažemo različne tehnike. Učenje je lahko tudi način povezovanja z otrokom in ni nujno, da vedno vodi v jok in slabo voljo. Kot starši in odrasle osebe smo otrokom lahko mentorji na več področjih.

Nam lahko zaupate kakšen nasvet: Kako lahko starši pomagajo otroku, da se bo naučil učiti?

Lea Čerin: Predvsem tako, da se spomnijo svojega načina učenja, ga pokažejo otroku, in če ga ta ne sprejme, iščemo druge metode in pristope. Pokažemo, kako še lahko, ne pa, kako bi moral. Vsak ima svoj način učenja in kar je nam, staršem, ustrezalo, ni nujno, da bo ustrezalo tudi našim otrokom. Poznamo izpisovanje, prepisovanje, podčrtavanje, miselne vzorce, pisanje po alinejah, ampak pozabljamo na uporabo asociacij, sličic, simbolov, zgodbic pri naštevanju, rime … Otroci imajo ogromno domišljije, zakaj je ne bi uporabili pri učenju? To so kot 'začimbe', ki popestrijo učno snov, da postane nekoliko bolj privlačna za učenje. Se še spomnite 'pred ki, ko, ker, da, če vejica skače'? To je bila naša 'začimba' učne snovi, ki jo še danes poznamo.

Omenili ste, da je ena od težav pri mladih koncentracija. Kako otroku pomagati, da se bo lažje skoncentriral? Lahko na to pomislimo in kaj konkretnega ukrenemo, ko je otrok še v predšolskem obdobju?

Lea Čerin: Težava s koncentracijo, ko ne gre za nevrološko motnjo, je lahko povezana z zanimanjem. Preprosto, kar me ne zanima in me ne pritegne, takrat se težko skoncentriram in lotim dela. Kot primer: šolarji so lahko zelo dolgo fokusirani na igranje računalniških igric, ampak ko gre za učenje, pa koncentracija upade kar hitro. To je tako zato, ker so igrice zanimive – ali karkoli drugega, kar otrok rad počne –, učenje pa je predstavljeno kot dolgočasno sedenje za mizo in knjigami. Za lažjo koncentracijo lahko uporabimo različne vaje (na primer 'brain gym'), odstranimo vse moteče dejavnike oz. motilce učenja, treniramo koncentracijo – biti tukaj in zdaj –, v predšolskem obdobju pa smo pozorni na trenutke otrokove radovednosti – mali 'zakajčki'. Spodbujajmo jih v postavljanju vprašanj, raziskujmo, skupaj iščimo odgovore. Pri samem učenju pa uporabljamo aktivne metode.

Kako pa lahko otroka, ki nima zanimanja za šolo, motiviramo, da bo dobil veselje do snovi in na splošno učenja?

Lea Čerin: Najprej bi bilo treba ugotoviti, zakaj ga šola ne zanima, kaj je v ozadju, ali je kakšen poseben razlog oz. vzrok za takšno razmišljanje. Ali so v ozadju določena – negativna – prepričanja, ki jih je prevzel od staršev, vrstnikov, učiteljev? Lahko gre za globlje razloge, lahko pa samo za odpor do učenja, ker se uči na pamet, zanj pa je to dolgočasno in seveda bi raje počel kaj drugega prijetnega, kot se učil. V tem primeru je treba otroka opremiti s primernimi tehnikami. Poznam zgodbe staršev, katerih otrok je šele v srednji šoli pridobil veselje do učenja – ker se je učil predvsem tisto, kar ga je zanimalo in v obilici praktičnih predmetov, je lažje opravil s teoretičnimi predmeti.

Otrok ima lahko veselje do učenja, vendar ne nujno šolskih predmetov. Pričakujemo, da bodo otroci odlični na vseh področjih in pri vseh šolskih predmetih. Že od nekdaj pa je bilo tako, da so bili eni boljši naravoslovci, drugi pa boljši družboslovci. Eni so odlični v pisnem izražanju, drugi pa odlični retoriki. Če otroka zanima programiranje, izdelava izdelkov iz lesa, kaže izrazito zanimanje za fiziko, ne zanimajo pa ga zgodovina, geografija in podobni predmeti, zelo hitro usmerimo fokus v slabše predmete, manj pa na področja, kjer kaže interes in morebiti že neke talente. Učenje preveč posplošujemo samo na učenje šolskih predmetov in učne snovi. Učenje je proces, ki je prisoten vse življenje.

Ko se enkrat snov nakopiči, prihaja do kampanjskega učenja, katerega posledice so neznanje na dolgi rok – kako ga preprečiti, s kakšnim pristopom?

Lea Čerin: Tako, da otroka naučimo pravilne organizacije učenja in časa ter tehnik učenja. Kljub temu se kampanjskemu učenju ne bomo izognili, ker je to v sami naravi delovanja nekaterih posameznikov in zaradi količine predmetov in učne snovi. Idealno je seveda sprotno učenje, vendar je pri tem treba biti zelo discipliniran in vztrajen – brez podpore staršev tu skorajda ne gre, pa kljub temu bomo tvegali odpor oz. upor. Če otrok ni discipliniran in vztrajen, ga ni treba obsojati, ampak raje pomagati z omenjenimi pristopi. V življenju bomo vedno kdaj v situaciji, ko bomo morali kaj narediti v zadnjem trenutku. Ali nam bo takrat pomagal spomin na obsojanje in pridiganje staršev, zakaj se nismo začeli prej učiti, ali pa bomo celo hvaležni, da so nam starši pokazali, kako biti čim bolj učinkoviti tudi v zadnjih trenutkih? Menim, da bo tisto drugo.

Kdaj je po vašem mnenju pravi čas, da starši poiščejo pomoč pri strokovnjaku, na primer pri vas v Rumeni hiški?

Lea Čerin: Ko opazijo, da se otrok ali najstnik uči na pamet, pa ne vedo, kako ga iztrgati iz začaranega kroga piflanja. Ko opazijo, da se z otrokom pogovarjajo samo še o šoli ali jim šola oz. učenje vzame velik del popoldanskega družinskega časa ali celo vikenda. Tudi ko si želijo, da bi si otrok oz. najstnik znal bolje organizirati učenje in prosti čas ter spoznal tehnike za hitrejše pomnjenje. Učenje je lahko način povezovanja z otrokom, ko prepoznamo, kako svojemu otroku – ker vsak otrok je unikat – pomagati do samostojnosti pri učenju, organiziranosti, motiviranosti … Kar pa mu bo prišlo prav, ne samo v šoli, ampak tudi pozneje, kot najboljša podlaga za uspešno poslovno in zasebno življenje.

Pravi čas za pomoč tretje osebe je dejansko osebna odločitev. Odločitev, ko s trenutno situacijo ni zadovoljen ne otrok ne starši, in so pripravljeni narediti korak k spremembi. Prvi tak korak je lahko tudi prijava na brezplačni posvet, na katerem identificiramo razloge, zakaj otrokov učni uspeh ter odnos do učenja in šole še niso na taki točki, kot bi si želeli, kaj bi otroku pomagalo do bolj učinkovitega učenja ter kako ravnati kot starš, da bi bili otroku v oporo, hkrati pa ne bi čutili, da nas šolsko udejstvovanje izčrpava. Staršem manjkajo smernice, kako otroku čim bolj pomagati pri učenju, ne da bi imeli občutek, da delajo kar koli namesto otroka. Konec koncev je otrok tisti, ki bo moral pokazati določeno znanje, mi odrasli pa ga lahko vodimo in usmerjamo na poti, da to doseže. Za začetek si lahko na spletni strani Rumene hiške (www.rumenahiska.si) vaši bralci prenesejo e-priročnik Kako otroka spraviti za mizo, da se začne učiti … ali 7 korakov, s katerimi prihranite živce parajoče sedenje za mizo?.

Besedilo: Metka Pravst // Foto: Ines Ozimek in osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord