Senca brez človeka: o posledicah poskusa ustvarjanja nadčloveka

Slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti je v dokumentarnem romanu Senca brez človeka opisala zgodovinske dogodke, ki so sledili avgustu 1942, ko so nacisti v dveh akcijah v Celju ugrabili 645 slovenskih otrok. Odpeljali so jih na ozemlje Tretjega rajha in 30 otrok, ki je prestalo "rasno selekcijo", uvrstili v mrežo tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn. Odpeljani so bili v dom Sončna poljana blizu Leipziga, kjer so jih pripravljali na posvojitve v nemške družine. 

Prvič ste za Lebensborn slišali pred štirimi leti, ko ste pomagali hčerki pri domači nalogi. Kaj vas je k tematiki tako pritegnilo, da ste se začeli vanjo poglabljati in jo predstavili zdaj že v drugi knjigi?

Takrat mi je prišla v roke zgodba Ingrid von Oelhafen, ki je kot avtobiografska izpoved tudi v slovenščini izšla pod naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci (soavtor je Tim Tate). Takrat sem izvedela, da so bili slovenski otroci vključeni v zloglasno zločinsko Himmlerjevo organizacijo, ki se je zavzemala za širitev arijske rase. Šokiralo me je, ker o tem prej nisem vedela ničesar, razočarana sem bila nad svojim znanjem. Nato pa sem ugotovila, da tudi drugi o tem nič ne vedo in da ne gre za moje pomanjkanje razgledanosti. Za nekaj časa sem na to pozabila, zapomnila pa sem si ime. Pozneje sem Ingrid von Oelhafen zasledila v filmu Maje Weiss, Banditenkinder, slovenskemu narodu ukradeni otroci, in ugotovila, da je bila Ingrid žrtev sistemske akcije v Celju, avgusta 1942, ko je bilo z dvema transportoma iz domovine odpeljanih veliko število ugrabljenih otrok, dojenčki pa so bili selekcionirani v program, imenovan Lebensborn. Spomnila sem se na zgodbo Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma. Ta govori o otroku, posvojenem v Nemčiji, ki ne ve, čigav je in od kod prihaja. Zgodba me je že v otroštvu pretresla. V njej pa Ingolič ne omenja Lebensborna, čeprav je povest nastala na podlagi resnične zgodbe Ivana Pirečnika, ki je bil ukraden v prvi izmed teh dveh akcij, 10. avgusta 1942. Pripoved torej zavaja, ker je v njej otrok ugrabljen doma, na domačiji, avtor zamolči zgodovinsko dejstvo o množični ugrabitvi. Mene pa je začel neizmerno zanimati ravno ta segment.

Na to temo ste napisali knjigo Beseda, ki je nimam, zdaj pa še Senca brez človeka.

Roman Beseda, ki je nimam sem napisala tako, da sem zajela zgodbe vseh ukradenih otrok. Na podlagi vtisov in izpovedi ljudi, ki sem jih poiskala, sem ustvarila romaneskno zgodbo, kar pomeni, da so vsi liki in okvir zgodbe izmišljeni. Nato, ko je bil ta roman že izdan, pa se je začelo k meni stekati veliko novega materiala, spoznavala sem "otroke" prav iz programa Lebensborn in zgodbe so se še kar nabirale, zato sem sklenila ustvariti dokumentarni roman, s pravimi imeni, s čisto resničnimi kraji, v njem sem tudi jaz literarni lik, kot zapisovalka dogodkov, srečanj, zgodb, vtisov. V pisanje sem začela vključevati zgodbe drugih sirot, predvojnih in povojnih; otrok, ki niso vedeli, kdo so in od kod prihajajo. Nekateri prizori v dokumentarnem romanu so sicer izmišljeni, vendar so vsa razkritja in zgodovinska dejstva v njih resnična.

Zgodbe so zelo kompleksne, zgodovinske situacije so bile tako zapletene, da nihče nima prav vseh podatkov o dogajanju. Kako ste odkrivali identitete ugrabljenih otrok in kako ste se počutili, ko ste jim sporočili, da njihova identiteta, ki so jo doslej poznali, ni resnična? Tako kot je bilo to v primeru ženske, ki ste jo poimenovali Meta ...

Meta, ki ima v romanu izmišljeno ime, je hčerka moškega, za katerega sem ugotovila, da je ob rojstvu nosil drugačno ime kot potem vse življenje. Metin oče je bil namreč zamenjani dojenček, ki se v resnici ni imenoval Valentin B., ampak je bil nekdo drug. Niti ona niti ostali v družini tega niso vedeli, do odkritja sem prišla s pomočjo Arhiva Republike Slovenije, ker sem našla sled za pravim Valentinom B., ki je bil odpeljan v Nemčijo, po vojni pa vrnjen in je živel približno 50 kilometrov stran od svoje prave slovenske družine, za katero ni vedel. Zgodba me je tako šokirala, da sem se vprašala: Če bi bila jaz hči očeta, za katerega bi mislila, da je Ivo Konc (kakor je ime mojemu očetu), nekdo drug pa bi vedel, da on ni Ivo Konc, ker je bil kot dojenček zamenjan ... bi želela vedeti? Seveda, pa če bi bilo še bolj boleče. 

Je Meta želela vedeti?

Mlada ženska, ki sem ji pisala in ji razkrila, da je bil njen oče kot dojenček zamenjan, v romanu jo poimenujem Meta, se je takoj odzvala, in to nenapadalno. Takoj mi je zaupala in verjela. Je bil pa zanjo to hud pretres, ki jo še vedno bremeni. Ona se sicer piše enako kot njen oče Valentin B., vendar zdaj ve, da on to v resnici ni bil. Kdo je bil, še ne vem zagotovo. Imam pa tezo, vendar zanjo ni dokazov, zato si hči ne more dokončno oddahniti. Pristali smo v slepi ulici, ne da se dokazati njegove prave identitete, ker so sorodstva preveč daljna, da bi lahko z DNK testom to razčistili. Ve se, da ni pripadal "njihovi" družini. Njeni strici torej niso več njeni pravi strici, stara mama ni več njena prava stara mama. Šokantno ji je tudi zato, ker so zdaj njeni otroci del nejasne identitete. Zelo sem se mučila z vprašanjem, ali ji smem razkriti zgodbo njenega očeta ali ne, preden sem navezala stik z njo. 

V prejšnji knjigi, Beseda, ki je nimam, ste pisali o nekaterih ugrabljenih otrocih, ki v odrasli dobi niso našli notranjega miru, nekateri so zabredli. Obstaja kdo, ki ga poznate in je uspel najti svojo identiteto, se postaviti na noge in predelati svojo preteklost?

Ingrid von Oelhafen zagotovo. To je ena najtežjih in najbolj tragičnih zgodb. Gospa ima danes 81 let, svoj izvor je našla, ko jih je imela 65. Pot je bila težka, njen izvor je bil negotov, saj je bila prav tako zamenjan dojenček. Odkrila je svojo soimenjakinjo, osebo, s katero so jo zamenjali in jo kot dojenčico dali njenim pravim staršem. Tudi v tej zgodbi obstajata dve osebi z istim imenom. Ampak Ingrid je danes pomirjena, tudi zaradi filma, v katerem je nastopila, to pa je dokumentarni film Maje Weiss z naslovom Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna, ki smo ga posneli z njo, jaz sem pri filmu sodelovala kot soscenaristka. Sodelovanje pri filmu je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman, ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in posprodukcije. Ingrid je prišla na svetovno premiero filma v Frankfurt in spregovorila pred občinstvom, rekla je, da je zdaj precej srečna. 

V Lebensborn so se stekali ukradeni otroci, ki so bili arijskega videza, lepi otroci. Toda ob spremljanju teh otrok po vojni so ugotovili, da nekateri niso znali sedeti, hoditi, govoriti ... bili so povsem zanemarjeni. 

Tako je. In enako je bilo z otroki, rojenimi v Lebensbornu, ki so jih matere pustile tam. Ustvarjalci tega rasnega programa niso razmišljali o duševni plati človeške narave. Mislili so, da je arijsko poreklo zagotovilo za zdravega otroka germanskega videza. Radi so imeli tudi skandinavski videz, zato so svoje SS-ovske oficirje med vojno spodbujali, naj vstopajo v razmerja z norveškimi, danskimi in belgijskimi ženskami, iz teh zvez so se rodili otroci, matere so usmerili v Lebensbornove domove. Stvaritelji programa so želeli s takšno rasno selekcijo ustvariti arijskega nadčloveka. Niso pa upoštevali, da otrok, ki je vzrejen brez ljubezni, ne bo močna osebnost, ki bi lahko kaj velikega prispevala k narodu. To so bili za zmeraj poškodovani ljudje. Ampak takoj po vojni, ko so stekli nürnberški procesi, se to še ni videlo. 

To pomeni, da krivcem ni bilo sojeno za njihove zločine?

Heimnrich Himmler, oče projekta, si je, kot vemo, sam vzel življenje. Njegovi podrejeni, ki so projekt peljali, pa so bili po obtožbi oproščeni, češ da je bil Lebensborn humanitarna organizacija, ki je skrbela za sirote. Otroci so bili res sirote, tudi tisti, ki so bili rojeni v Lebensbornu, saj so jih nezakonske matere večinoma zapustile, vendar so idejni vodje programa sirote sami ustvarjali. Zdravniki, ki so te otroke opazovali v času odraščanja, so izpričali, da so nekateri od njih še v najstniških letih močili posteljo. Zdaj, ko so odrasli, so se vsaj nekoliko odrešili s pripovedovanjem svojih zgodb. Zato me delo ni zagrenilo, ravno obratno, čutila sem, kako pomembno je zanje, da o tem govorijo. Drugače začneš gledati tudi na svoje življenje, postaneš hvaležen za vse, kar imaš, za identiteto, starše.

"Niti besede za to, kar pogrešaš, ti nihče ni dal, samo to veš, da ti nekaj manjka, tako zelo, da si kot iz tankega blaga in lahko razpadeš ob najmanjši ujmi," zapišete v knjigi. So tako sami opisovali svoje občutke?

Oni so to povedali na drugačen način, z drugimi besedami, ampak točno to začutiš, ko se z njimi pogovarjaš. Seveda so vse zgodbe v romanu literarizirane, povedane v mojem slogu. Oni so večinoma brez besed ob tem, kako je, če te ni. Meni pa se tudi ob molku teh ljudi spočne literarna podoba, ker se vživim vanje, da lahko spregovorijo skozme. 

Najbolj šokanten podatek v knjigi mi je bil, da so bolne otroke odvzeli materam, jih odpeljali v psihiatrično bolnišnico in jih tam evtanazirali. Kaj je vas med zbiranjem materiala najbolj šokiralo?

To, da so se potencialnim rejnikom oziroma bodočim posvojiteljem zlagali. Rekli so jim, da jemljejo v skrbništvo nemške otroke, ki so v vojni izgubili starše. Resnico so torej obrnili in jim natvezli sprevrženo izmišljotino. Rejniki so temu verjeli in niso vedeli, da posvajajo otroke, ki so jih načrtno odvzeli materam. Prave matere ukradenih otrok so namreč poslali v koncentracijska taborišča, kjer so večinoma umrle. Nihče ne bi želel posvojiti ukradene sirote, ne bi si hotel mazati rok z zločinom. Posvojitve v Lebensbornovem programu med vojno seveda niso bile veljavne, ampak začasne. Prav tako niso bili veljavni dokumenti, ki jih je izdal Lebensborn. Dali so jim lažne posvojitvene pogodbe in rojstne liste. Ne ve pa se, ali so tisti, ki so delali v Lebensbornu, vedeli resnico, ali so bili tudi oni zmanipulirani. Zdaj so že mrtvi in resnica je zakopana z njimi.

V knjigo ste vključili tudi zgodbo moškega, ki se je rodil kot posledica posilstva med vojno. 

Njegova mati je bila po vojni posiljena Nemka iz vzhodne Prusije. Winfried, ki mi je zgodbo pripovedoval, nikoli ni želel izvedeti, kdo je bil njegov oče, ve pa se, da je šlo za mladega Rusa. Najverjetneje so imeli vojaki Rdeče armade, ko so prodirali v Nemčijo, takšna navodila in da je bilo posiljevanje vojaška strategija. Tako kot je to še vedno marsikje, zgodilo se je v Buči in Irpinu in verjetno še kje na okupiranih območjih Ukrajine. Ne vemo pa, kaj se je zgodilo z otroki, ki so bili spočeti v teh posilstvih. Predvidevam, da so splavljeni. Winfried je poskus splava v vroči vodi preživel. Mati ga je rodila in ga zelo dolgo ni marala.

Sem ravno želela reči, da bi si človek mislil, da se bomo iz zgodovine česa naučili in da bo grozot konec.

Ta hip, ko se pogovarjava, vlečejo izpod ruševin mrtve otroke v Gazi. Vedno bodo obstajale skupine ljudi, ki imajo oprane možgane. Zakaj je do takih eskalacij nasilja prišlo, pa se moramo vprašati tudi mi v zahodnem, privilegiranem svetu, saj smo potomci kolonizatorjev, ti pa so vnesli nasilje, razdor in vojne v velik del "tretjega sveta". Nikakor ne opravičujem terorizma, ampak če dobro pogledamo in natančno beremo zgodovino, lažje razumemo, zakaj se to dogaja. Teroristi so morda odrasli otroci, ki so jih odtujili materam, ko so bili še čisto majhni in so jih vzgajali v vojaškem, fundamentalističnem, celo janičarskem duhu. Poznamo zgodbo Bartolovega romana Alamut in vemo, da so najboljši, najbolj krepostni fantje začeli verjeti v inscenirani raj. Spomnim se romana Nasad oranževcev Larryja Tremblaya, v katerem bralec prehodi z otrokom pot radikalizacije; poznam film Ženska, ki poje (režiserja Denisa Villeneuva, s scenarijem po drami Wajdija Mouawada), ki se mi je boleče vtisnil v spomin. Zakaj terorizem nastane, moramo torej pogledati s širšega vidika, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da ga opravičujem, niti zdaleč ne, in navsezadnje lahko jutri postanem njegova žrtev.