Biti gasilec ni poklic, biti gasilec je način življenja

Mladi prostovoljni gasilec Luka Zalar je eden od več kot 10.000 srčnih Slovencev, ki so se borili in se še borijo z ogromnim požarom na Krasu. Pred odhodom na intervencijo 23-letni član PGD Cerknica ni okleval, saj je v gasilskih vrstah že od svojega osmega leta.

Kljub mladosti ve, koliko njegova pomoč pomeni tistim, ki se znajdejo v stiski.

"Dobro se počutim, ko lahko pomagam nekomu, ki se je znašel v težkem položaju."

Ne le ob požarih, na pomoč priskoči ob prometnih nesrečah, pa tudi v primeru poplav.

Za gasilstvo navdušen od malih nog

Z gasilstvom se ukvarja že 15 let. "Da bom gasilec, sem vedel že, ko so imeli prostovoljni gasilci predstavitev v naši osnovni šoli. Od takrat sem navdušen na tem, kar počnem," je dejal. 

Pravi, da je življenje gasilca popolnoma običajno, čeprav pogosto podrejeno prav gasilstvu. Dvakrat do trikrat mesečno imajo v gasilskem društvu vaje z različnih področij. To je nujno, da so usposobljeni za najrazličnejše primere pomoči. 

"Na intervencije pa hodim skoraj vsak dan, ko nisem v službi. Ker delam kot reševalec na urgenci, ne morem vedno na teren, saj imamo daljša dežurstva, prav tako pa ne morem kar oditi iz službe," je pojasnil. 

Življenje pogosto narekuje pozivnik 

Na Kras se je odpravil tudi njegov brat Matic, s katerim se pogosto skupaj podata na intervencije. Ker sta oba tudi prva posredovalca, ki pomagata predvsem tistim, ki na Notranjskem potrebujejo hitro zdravstveno pomoč, njun vsakdan pogosto narekuje pozivnik.

Ta zvoni ne glede na uro. Ko zazvoni, se, če je le mogoče, odpravita na pomoč. 

Pomoč na terenu pa gasilce pogosto pahne v težke okoliščine. Luka pravi, da je bilo prvič, ko se je na intervenciji srečal s smrtnim izidom, težko, a je to dobro prenesel. Čustveno najtežje posredovanje pa je bilo zanj, ko je posredoval pri hujši prometni nesreči na primorski avtocesti. "Majhni punčki smo nudili prvo pomoč, a je žal umrla," opiše. 

Fizično je bilo zanj najbolj naporno gašenje požara v tovarni Fragmat, ki je pred tremi leti popolnoma zgorela. Do požara je prišlo le nekaj kilometrov od njegovega doma, medtem je kolesaril po Cerkniškem jezeru.

Ko je opazil gost in črn oblak dima, se je hitro odpravil v Cerknico, kjer se je pridružil gasilcem na poti do kraja požara. Gašenje je bilo nevarno, saj nihče ni zares vedel, kako strupene snovi so gorele. 

Na Krasu šokiran: "Česa takega še nisem videl"

Ko je zagorelo na Krasu, je bil Luka dežuren na urgenci, zato se sprva ni mogel odzvati pozivu. Ko pa je čez nekaj dni prišel tja, ga je šokiralo, kako obsežen je bil požar.

"Dokler nisem prišel tja, si nisem mogel predstavljati, koliko pogorišč je pravzaprav bilo. Ko pa sva se s poveljnikom pripeljala na Kras, sva videla dim in si mislila, da bodo prihodnji dnevi zelo naporni."

"Česa takega v življenju še nisem videl," je opisal razmere na Krasu, kje je bilo v najhujših dneh hkrati kar okrog 1000 prostovoljnih gasilcev. 

Gasilci so se pri svojem delu borili z vročino in utrujenostjo, zaradi dima so težko dihali.

"Bilo je zelo nevarno, ker ne poznaš terena in ne veš, kam lahko stopiš. Tam je namreč še vedno zakopanih veliko min in granat. Neprestano je pokalo," opisuje. Gašenje požara je bilo zahtevno, saj je pihala močna burja. "Ko smo pogasili ogenj, je hitro znova zagorelo." 

A kot pravi Luka, je bilo vse poplačano, ko so jih ob odhodu s transparenti pričakali hvaležni domačini. Čeprav se je na trenutke zdelo, da so proti požaru nemočni "pa so uspeli obraniti hiše".

Ob zadnjih razpravah o plačilu gasilcem za njihovo delo pa pravi, da se ne strinja s tem, da bi plačevali gasilce. "Prostovoljci smo. Mislim, da nihče ne pomaga nekomu, ki potrebuje pomoč, ker pričakuje denar," je jasen.

Pravi pa, da lahko ljudje na druge načine pomagajo gasilcem. "Lahko domačemu gasilskemu društvu namenijo del dohodnine, dajo kakšen prostovoljni prispevek. Pa tudi z udeležbo na gasilskih veselicah," je zaključil.

Denar, ki ga zberejo na tak način, porabijo za nakup opreme. 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del