Neenakost na trgu dela: vsaka zaposlena ženska je avtomatsko razumljena kot potencialna mati

Bliža se osmi marec, mednarodni dan žensk, a kljub mnogim priborjenim pravicam ostaja plačni razkorak med ženskami in moškimi v Evropski uniji še vedno velik. Po podatkih Eurostata, poroča Večer, zaposlene ženske na uro v povprečju zaslužijo za 12,7 odstotka manj kot moški, opravijo več ur neplačanega dela, zato imajo manj časa za plačano delo.

Obenem sodeč po podatkih iz leta 2022 skoraj tretjina žensk (28 odstotkov) dela s skrajšanim delovnim časom, takih moških pa je le osem odstotkov. Kar tretjina žensk v Evropski uniji je prekinila svojo poklicno pot zaradi skrbi za otroke, medtem ko je to storilo le 1,3 odstotka moških. A če upoštevamo tako plačano kot neplačano delo, ženske delajo več ur na teden kot moški.

Ženska kot potencialna težava na delovnem mestu

Neenakost žensk na delovnem mestu gre še vedno predvsem na račun njihove reproduktivne funkcije. Že ko ženska pride na razgovor, se jo razume kot potencialno mater, torej tisto, ki bo jemala porodniške in bolniške.

Smernice glede tega, do katerih informacij v zvezi z družinskimi načrti ženske, ki jo namerava zaposliti, je upravičen delodajalec, se od države do države razlikujejo: kaj se torej sme vprašati na razgovoru za službo, kaj ima ženska pravico zadržati zase in podobno.

"A tudi ko ženska dobi zaposlitev, se predsodki nadaljujejo: utrjujejo se stereotipi o ženski kot primarni skrbnici otrok, kar pomeni, da so ženske v neenakem položaju tudi po porodniškem dopustu in vrnitvi na delo; nastane vrzel med moškimi in ženskami, ki se zapira zelo počasi ali nikoli," je za Večer povedala Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu v Združenem kraljestvu, na univerzah v Stockholmu in Utrechtu ter na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.

Ta cikel je dolg in je zaradi nastanka pokojninske vrzeli po svoje odgovoren tudi za večinski cikel revnih upokojenk. Ne glede na to, kako emancipirana je družba, se ženske torej ne morejo odlepiti od preteklosti in biološko dane jim vloge, izračuni pa niso nič kaj spodbudni: kažejo namreč, da naj bi do te izenačitve potrebovali še 170 do 500 let.

Različna dostopnost do starševskega varstva

Različne evropske države na različne načine skrbijo za otroško varstvo. V nordijskih državah je to zelo dostopno; imajo namreč nizek pavšal, ki ga morajo plačevati vsi starši ne glede na dohodek (na Švedskem recimo 100 evrov), preostali del stroška pa prevzame lokalna skupnost.

Ključen je torej element družbene odgovornosti za otroka, kar pa popolnoma odpade v neoliberalnih državah, kot sta Irska in Velika Britanija, kjer je starševski dopust maksimalno omejen, starševsko varstvo pa stvar prostega trga.

Nekaj vmes so korporativne države, katerih sistemi so praviloma utemeljeni na socialnih zavarovanjih: približek tega je tudi Slovenija, ki je v času socializma v resnici uvajala izredno napredne politike otroškega varstva, ki so bile zelo emancipativne narave; veliko informacij smo si takrat izmenjali celo s Švedsko. 

Morda vas zanima tudi:

• Temna plat materinstva ...
• Ženske brez otrok še vedno del javne razprave

Vendar pa, pravi Jana Javornik, imamo v Sloveniji sistem, ki na nek način ustreza idealnemu sistemu plačilne progresivne lestvice plačila otroškega varstva, a je na zgornji točki nastavljena tako, da najbolj prizadene srednji razred.

Starši, ki imajo višje dohodke od meje, ki je zastavljena kot strop, si namreč tako ali tako lahko privoščijo plačilo varstva, za tiste pod določenim dohodkovnim nivojem pa se lahko zgodi, da so plačila otroškega varstva celo oproščeni. A največja težava je pri tako imenovanem revnem srednjem razredu, torej tistih, ki so še tik nad mejo revščine, spadajo pa v kategorijo, kjer plačujejo visoke davke in prispevke.

Premalo je pri našem varstvu tudi fleksibilnosti, kar zadeva urnike vrtcev – termine, ki s starševskim varstvom niso pokriti, večinoma spet "štuka" ženska ali pa se pari zanašajo na pomoč babic in dedkov.

Kako je z očetovskim dopustom?

V Sloveniji imajo očetje na voljo očetovski dopust, a ga večinoma ne izkoristijo, čeprav število moških, ki se za izrabo očetovskega dopusta vseeno odločijo, počasi narašča. Pri tem je ključni podatek, koliko je  očetovski dopust plačan, družine so namreč veliko bolj občutljive za izpad dohodka moških kot žensk, piše Večer.

Tehnično tako ni dovolj, da je nadomestilo za očetovski dopust 100-odstotno, saj družina izgubi variabilni del prihodka, ki se veže na prisotnost na delu, od raznih ugodnosti do nadomestila za prihod na delo, nadomestila za malico, potnih stroškov.

To zelo pomembno vpliva na predstavo o kupni moči gospodinjstva, finančni učinek pa velja za enega največjih dejavnikov, zakaj očetje ne jemljejo očetovskega dopusta v večji meri. Pari se povečini odločajo ekonomsko racionalno in več je krajših dopustov, ki niso tako finančno nevzdržni, daljši v enem kosu pa so pri očetih bolj redki. Še vedno pa je prisotno tudi norčevanje iz moških, ki ta dopust vzamejo.

Očetje niso naklonjeni očetovskemu dopustu in preživljanju več časa z otroki tudi zato, ker je moškim veliko bolj kot ženskam pomembno neformalno druženje s sodelavci in nadrejenimi zunaj službe, ki lahko vodi tudi v napredovanje in boljše karierne priložnosti.

"Old boys networks, omrežja moških, in to ne nujno starih, so še kako živa. Še vedno so zelo zasidrana. V Sloveniji res že zelo dolgo opozarjam na problem organizacijske kulture. Niso več problem gostilne, problem so srečanja v Planici, golf igrišča, službena potovanja, ki zahtevajo večdnevno odsotnost ... To so klasični elementi poslovnega okolja, ki tradicionalno spadajo v segment sklepanja poslov. Gre za to, da se večina poslov sklene v neformalnih okoljih in se potem na sestanku v konferenčni sobi le še požegnajo," pravi Jana Javornik.

Po njenih besedah gre za izredno moško zastavljeno visoko gospodarstvo, ki se odvija v višjih družbenih segmentih, ki ženskam enostavno niso na voljo, razen če sprejmejo moški način dela: to pomeni biti na razpolago vse ure v dnevu, 24 ur na dan, delo cel dan.

"To so lahko samske ženske ter starejše ženske, ko so otroci že samostojni. Gre za toksično maskulina gospodarska okolja in problem je, ko ta okolja odločajo o potrebah vseh skupin zaposlenih," zaključuje Jana Javornik.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord