Amanda Buhinjak | 29. 8. 2022, 14:19

Navdihujoča pot Oliverja Tiča: 15 držav, 25.112 kilometrov in 993 dni

Facebook/Oliver Tič

38-letnik iz Slovenskih Konjic je pred štirimi leti pustil svojo službo in se odpravil na pustolovščino. Zdaj, ko je že v toplem objemu svojih domačih, se lahko skupaj spomnimo njegovih poti in obudimo spomine na medvede, posvojitev psičke Carlitos in noči, ko je le stežka zaprl oči.

Oliver Walker je 38-letnik, ki se je iz domačih Slovenskih Konjic podal na 25.112 kilometrsko pustolovščino od Argentine do Aljaske, torej od najnižje točke Južne Amerike do najsevernejše točke Severne Amerike.

Oli, kot so ga poimenovali njegovi bližnji, pravi, da je v življenju izven cone udobja res lepše, a da odločitve za tovrstni podvig ni sprejel zaradi tega, ker bi iskal samega sebe, temveč zato, ker "si enostavno želi živeti življenje." 

"Ko sem se vrnil domov v rutino, sem pogrešal življenje na cesti. Takole na poti se vsak dan nekaj dogaja," nam je zaupal v nedavnem intervjuju

Uredništvo/fotomontaža

Začel je v Argentini, a zaradi koronavirusa in ropa pristal znova v Sloveniji

Walker je pojasnil, da je oktobra 2018 svojo pot začel v Argentini. "To je najdaljša cesta na svetu, ki pelje skozi 15 različnih držav, ogromno različnih kultur, hrane, vremenskih razmer, od gorovij prek puščav," nam je med drugim zaupal v intervjuju, a ta zanj predvsem v prvem letu in pol ni bila preprosta. 

Uredništvo/fotomontaža

Zaupal nam je, da mu je še posebej pri srcu ostala prav Argentina, saj je to bila prva država na njegovi poti, v kateri je srečal tudi veliko Slovencev. V spomin se mu je zato najbolj vtisnil ledenik Perito Moreno, v Čilu pa nacionalni park Torres del Paine. "Machu Picchu je izjemen, v Boliviji pa ne bom pozabil spanja v Salar De Uyuni, ki je največje posušeno slano jezero na svetu," je povedal. 

arhiv Oliverja Tiča

Po letu in pol, ko je že skoraj v celoti prehodil južnoameriško celino so ga oropali in mu pri tem vzeli tudi potni list. Čeprav je dokumentacijo uspel urediti in je pot želel nadaljevati iz Kolumbije, je moral zaradi karantene koronavirusa opustiti svojo idejo o svobodi in se vrniti v Slovenijo.

"Najhuje je bilo, ker sem vmes v Peruju posvojil psičko Carlitos, ki ni smela z menoj v Slovenijo, ker se ni izšlo z dokumenti," je pojasnil v nedavnem intervjuju. Moral se je vrniti domov, Carlitos pa zaradi dokumentov ni bil dovoljen vstop v Evropo in ga je morala počakati v pasjem hotelu v Kolumbiji. 

Sredi parka je ubogo in tresočo psičko našel na božični dan leta 2019. Gre za mešanko med terierjem in šnavcerjem. Posvojil jo je, ko je bila stara nekje med dvema in tremi meseci. Poimenoval jo je po igralcu Manchester Uniteda, katerega velik navijač je bil. 

Uredništvo/fotomontaža

Drugačni načrti, isti cilj 

Po dobrem in letu se je odločil svojo pot nadaljevati, pri čemer ga koronavirus ni imel možnosti ustaviti. "Odločil sem se za nov projekt, da začnem na najnižji točki Južne Amerike in upam, da kmalu zaključim na najsevernejši točki Severne Amerike," nam je povedal. 

Iz Kolumbije je tako z letalom vzletel do Paname, kjer je želel nadaljevati svojo pešpot proti Aljaski, a se je hitro zapletlo, saj so ga na panamskem letališču kljub vsem opravljenim testom poslali v štiridnevno karanteno.

Oliverja so takrat namestili v hotelu, Carlitos pa je morala nanj čakati na letališču. Povedal je, da psička skoraj zagotovo ni dobila nič hrane, ne vode. A po štirih mučnih dneh sta se znova stisnila in pot nadaljevala iz Paname, ki je zanj vtis močno popravila. 

Uredništvo/fotomontaža

Iz Paname je pot nadaljeval do Kostarike in Nikaragve, ter se podal na vročo pot od Handurasa do Gvatemale.

Zaradi koronakrize je imel tudi nekaj težav pri prehajanju mej, a se je aprila lansko leto izjemno razveselil, ko je izvedel, da je Kostarika odprla vse kopenske meje, kar je zanj pomenilo, da bo lažje nadaljeval svojo pot.

Uredništvo/fotomontaža

Namesto po obali ZDA srečanje z Luko Dončićem 

Oli je pojasnil, da je bila njegova prvotna ideja prečkati ZDA po obalni strani, a je zaradi izjemne vročine ta načrt spremenil: "Potem pa je prišlo osem mesecev izjemne vročine, ki je bila utrujajoča tako zame kot za Carlitos, in sem načrt prilagodil," je pojasnil. 

"Odločil sem se, da grem po vzhodni obali Mehike, da čimprej pridem do Združenih držav. Imel sem željo iti tudi skozi Teksas, ko pa se mi je ponudila priložnost, da se srečam z Luko Dončićem, to sploh ni bilo več vprašanje" 

Uredništvo/fotomontaža

Prečkal je Mehiko in se januarja na tekmi v Teksasu po spletu čudovitih okoliščin srečal z Luko Dončićem, s katerim sta na kratko spregovorila, Luka pa mu je tudi podpisal in podaril svoj dres. 

Dončićev dres v dobrodelne namene

Po nekajmesečnem razmisleku se je Oli skupaj z Lions Klub Konjice Humanitarna Organizacija odločil, da bodo vsa zbrana sredstva namenjena plačilu organizirane športne vadbe talentiranih mladih športnikov v športnih klubih in omogočanju razvoja njihovih športnih talentov pod strokovnim vodstvom. 

Prejemnica dresa je postala posameznica, ki je v dobrodelno akcijo prispevala največ sredstev. To je bila Valerija Ježa, ki je donirala 5500 evra.

Skupno je Tič z dobrodelno akcijo zbral dobrih 16.500 evrov, potem pa je humanitarna organizacija Lions klub Konjice znesek zaokrožila na 20 tisoč evrov. 

Od Kanade do Aljaske 

Walker je prav tako pojasnil, da je bila hoja po Srednji Ameriki zanj naporna zaradi nevzdržnih temperatur. Sprva izjemno nizke temperature v Boliviji, kasneje izjemno visoke v Kanadi: "Hoja po Srednji Ameriki je bila zelo naporna zaradi nevzdržnih temperatur, večkrat tudi do 42 stopinj Celzija, obenem pa naju je spremljala še zelo visoka vlažnost zraka. Na severu ZDA oziroma Kanade so se temperature spustile krepko pod 0, včasih tudi do -20 stopinj Celzija. Pri takšnih temperaturah spati v šotoru ni najbolj prijetno. Ampak to je pač del, ki spada zraven." 

Oli je med drugim za nas povedal, da so ga glede prijaznosti ljudi najbolj fascinirale prav ZDA. "To je svet zase, kar se tiče prijaznosti ljudi. Včasih so me kar zasuli s hrano – zame in za Carlitos. Nori so na take ekstremne podvige, vse jih zanima. Tudi Kanadčani so prijazni. Včasih mi prinesejo hrano, drugič mi plačajo hotel, tretjič me povabijo domov," je s hvaležnostjo pojasnil. 

Uredništvo/fotomontaža

Bližnje srečanje z medvedom: "V trenutku nisem bil niti več lačen niti utrujen.''

A zadnje dni ni bilo vedno tako sproščeno. Pisali smo o tem, da je bila pred njim ena najtežjih etap, na kateri je predvideval tudi srečanja z medvedi, kar se mu je kasneje tudi zgodilo: Oli je na Facebooku takrat zapisal, da je enostavno 'zmrznil'. ''... jaz sem v trenutku zmrznil, veš tisto, ko hočeš v sanjah zakričat, pa ne moreš.''

To je bilo verjetno najdaljših nekaj sekund njegovega življenja. Nekaj sekund sta se tako gledala. In potem? ''... pol se pa on hladno obrne in gre naprej čez cesto. V trenutku nisem bil niti več lačen niti utrujen.''

Večkrat je srečal tudi druge divje živali, med drugim tudi bizone, kar je objavil na Facebooku in ob videoposnetku zapisal: "Toliko različnih živali, kot je pa videla Carlitos že, jih je pa malo kateri pes." 

Z glasbo do cilja, a ne brez težav

Walker je večkrat v svojih zapisih na Facebooku in v pripovedih za naš portal zaupal, da si je dolgo pot mnogokrat popestril z glasbo: "Včasih Nina Pušlar, drugič AC/DC, tretjič MI2, Parni valjak ali pa tudi kaj bolj romantičnega (smeh)," pri čemer nikoli ni pozabil omeniti tudi tople kave in njegove "princese Carlitos." 

"To je moja motivacija. Bi se kar strinjal s tistim, ko pravijo, da je 80 % v glavi, 20 % pa v nogah," nam je priznal. 

Prispel je na Aljasko! 

Po treh letih, po 993 dneh hoje, po prehojenih 25.122 kilometrih15 državah in po številnih preizkušnjah je Oliver Tič (Oli Walker) v družbi svoje v Peruju posvojene psičke Carlitos vidno ganjen prikorakal na cilj. Poslednje dejanje te dolge poti je v živo prenašal na svojem FB profilu. Visoko v zrak je dvignil svojo Carlitos in v solzah povedal:

''Sem vam rekel, da mi bo ratalo! Tu se zaključi Dalton highway in tu se zaključi tudi moja pot. Hvala vam za vse.''

A zapletov ni manjkalo

Čeprav je znan po tem, da je običajno dobre volje, pa pravi, da so mu zadnji zapleti pobrali vso energijo. Z vrnitvijo v kanadsko mesto Calgary, kjer je ob koncu poti skušal urediti papirje za psičko, da bi se čim prej lahko vrnil domov, kljub temu nekoliko zlomil in nam zaupal, da je "že popolnoma na tleh".

"Morda bi bilo najbolje, da se let prestavi za cel teden, da ne bom potem imel težav še v Franciji. Težava je, ker tu nihče ne ve natančno, kakšne papirje bi moral imeti za vrnitev v Evropo," je za Metropolitan opisal zaplete, s katerimi se je soočal na drugem koncu sveta. 

A vendarle jima je uspelo in v domače Konjice se je vrnil le z enodnevno zamudo, tam pa ga je pričakal neverjeten sprejem občanov.

Oliver vidno ganjen in v solzah: zanj so pripravili velik sprejem 

Na sprejemu je bil Oliver vidno ganjen, potočil je tudi nekaj solz. "Navdušen sem, ker si je toliko ljudi vzelo čas za sprejem. Sem ponosen, da sem Konjičan," je povedal. 

Uredništvo

Domača podpora mu pomeni ogromno. "Šele zdaj, ko poslušam odzive, se počasi zavedam, da sem dosegel večjo stvar, kot sem sprva mislil. Vseeno pa se nisem veliko spremenil, postal sem bolj samozavestna oseba in spoznal sem, da zmorem več, kot sem kadarkoli mislil." 38-letnik ljubezni do življenja ne skriva

"Neizmerno uživam v življenju, za vsak dan sem hvaležen. Zajemam življenje s polno žlico."

Uredništvo

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.