Vse več pričevanj o spolnih zlorabah: "Nekje v telesu se zatakne, nekje v duši razžira."

V Društvu SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja se vsa leta srečujejo tudi z žrtvami posilstev.

Kot navajajo, žrtve po pravilu tega ne prijavijo takoj, ker so šokirane, prestrašene, počutijo se razvrednotene, razčlovečene, osramočene in zaradi družbene stigme tudi krive. A pomembno je, da jim verjamemo, navajajo v sporočilu za javnost.

Vse več pričevanj žrtev spolnih zlorab 

V zadnjih tednih so v javnost prišla pričevanja o več spolnih zlorabah.

Nekateri mediji so v zadnjih dneh pisali o očitkih o domnevnih spolnih in finančnih zlorabah, ki letijo na novomeškega kulturnika in zastopnika Društva za sodobno kulturo Fotopub Dušana Josipa Smodeja. Slednji je za medije očitke sicer zanikal.

Novinarka Katarina Keček pa je v Reporterju opisala, kako jo je pred 25 leti v dvigalu spolno napadel tedanji železničarski sindikalist, danes pa programski svetnik RTV Slovenija Slavko Kmetič. Ta je za TV Slovenija očitke zanikal, Kečkova pa je opozorila na diskreditacije, ki jih je deležna po objavi.

Zbiranje poguma je prvi pomemben korak 

V Društvu SOS telefon pa izpostavljajo, da žrtve, ki so jim verjeli, vedo povedati, kako pomembno je to. "Kako pomembno je, da zdržimo ob njih in gremo z njimi skozi proces celjenja. Brez trenutka, ki bi jim dal občutek, da v karkoli dvomimo ali jih krivimo za zločin, ki so ga preživele," je v današnjem sporočilu za javnost zapisala predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz.

Ko žrtve posilstva morda vendarle zberejo pogum, da se nekomu zaupajo, so previdne, je opozorila. "Slišale so mnogo zgodb, kako se žrtvam ne verjame, kako se jih obsoja, kako je bolje, da če se ti kaj takega zgodi, potrpiš, da čim hitreje mine in čim hitreje na to, kar se je zgodilo, tudi pozabiš. A resnica je, da ne pozabiš. Da preživeta travma po spolnem nasilju ostaja," je navedla.

To velja tudi v primeru, ko se žrtev samega dogodka ne spomni. "Nekje v telesu se zatakne, nekje v duši razžira," je dodala.

Vsaka izkušnja je izkušnja zase

Izpostavila je, da ni protokola, po katerem se žrtev vede. "Vsaka izkušnja je izkušnja zase. Ni seznama, po katerem delamo kljukice in če se vse izide, potem žrtvi lahko verjamemo, da se je posilstvo zgodilo. Materialnih dokazov po pravilu ni," je navedla.

Žrtve skoraj po pravilu dogodek prijavijo šele, ko preteče že nekaj časa, nekaj dni, mesecev. Včasih celo nekaj let, desetletij. "Ni pomembno, koliko je 'zamudila' s prijavo - dan, dva ali 20 let - vedno se sreča z vprašanjem, kako, da je prijavila šele sedaj, zakaj je izbrala ravno ta trenutek, velikokrat sliši, da je zadaj nek drug namen kot 'samo' prijaviti kaznivo dejanje ..."

Sistem na sodišču do žrtev krut

Izpostavila je še, da sistem do žrtev ni prijazen. "Sistem je do oškodovank, če sploh pridejo do sodišča, krut. Prišli smo do spremembe zakonodaje na področju posilstva. Vendar se stvari s spremembo zakonodaje same od sebe ne spremenijo. Žrtve so še vedno izpostavljene največjemu možnemu dvomu v kaznivo dejanje, ki so ga prijavile. V nobeno drugo kaznivo dejanje se tako zelo ne dvomi kot ravno, ko gre za posilstvo," je navedla.

Če bi obstajala možnost, da bi spremljali naporno, surovo in nepredvidljivo pot okrevanja po posilstvu, bi morda lažje razumeli, da žrtve ne prijavljajo posilstev iz lastne zabave ali potrebe po pozornosti, je prepričana Maja Plaz. Tako iz društva sporočajo, da je pomembno, da žrtve ne ostanejo same in da tudi priče spregovorijo.

Čim prej poiščite varnost 

Žrtvam posilstva se priporoča, naj čim prej odidejo na varno, pokličejo policijo, se ne tuširajo in naj zavarujejo vse dokaze, tudi fotografirajo mesto napada.

V društvu pa dodajajo še: "Posilstvo je zločin. Če ni dokazov, še ne pomeni, da se ni zgodilo. Če ni obsodbe, še ne pomeni, da je žrtev lagala."

Društvo je za pomoč dosegljivo na 080 11 55, 24 ur na dan.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord