Zadnja, ki še ohranja dragoceno dediščino: obvlada izdelavo kamniške majolike

Na kamniškem je ni starejše hiše, kjer ne bi imeli vsaj ene majolike. Kamniške majolike. To je okrogla ročka za vino iz beloprstene keramike, za katero je značilen poseben izbor barv (rumeno-rjava barvna kombinacija) in posebni motivi – na sredini običajno grb, cvetje ali baročni vzorec. 

Kot spominek so jo začeli izdelovati že leta 1911, dobrih štirideset let pozneje pa je bila v Kamniku ustanovljena delavnica (Svit). "Sama oblika majolike ni zaščitena, uporabljajo jo tudi vsepovsod drugje, medtem pa je ta barvna kombinacija značilna samo za Kamnik," nam pove mojstrica slikanja na keramiko Irena Radej, ki se je v največji slovenski keramični tovarni, od koder so prihajale majolike, zaposlila v 70. letih prejšnjega stoletja, kot zadnja izmed štirih slikark. Tam je ostala tri desetletja, vse dotlej, dokler proizvodnje niso ukinili, ker je postala nedonosna. 

"Vse, kar je tuje, se nam zdi boljše"

Pa ni bilo vedno tako. Ko je Radejeva prišla v Svit, je bila proizvodnja majolik na vrhuncu, prodajali so jih turistom po vsej Jugoslaviji. Njen zaton se je začel z osamosvojitvijo Slovenije. "Takrat smo izgubili ogromen del tržišča, ki nam je bil prej samoumeven. Pa še ena slovenska posebnost je prišla na plano – vse, kar je tuje, se nam zdi boljše. Bilo je obdobje, ko smo imeli vsi rokodelci izjemne težave, saj se je vse uvažalo iz Kitajske," pripoveduje Radejeva, s katero se srečamo na kamniški Šutni, kjer deluje društvo KUD Hiša keramike, zakaj pa ne majolika. Tam danes še živi zgodba kamniške majolike, tam iz vroče peči še prihajajo okrogli vrčki. 

Radejeva je ena izmed ustanovnih članic tega društva, katerega namen je ohranjanje kamniške majolike, danes pa so poleg tega tam prostor našli tudi nekateri drugi čudoviti (večinoma keramični) umetniški izdelki. Te članice ustvarjajo doma, kajti v društvenem prostoru se delajo majolike in materiali se med seboj ne smejo mešati. 

"Kamniška majolika in vsa ta kamniška keramika, ki izhaja iz leta 1855, je bila vedno izdelana iz beloprstene keramike. Če se ta material meša z drugimi materiali, pa pride do tega, da je majolka umazana, ali pa se v peči znajdejo izdelki, ki niso usklajeni na isto temperaturo in tako izdelek uničiš," nam nekaj tehnoloških značilnosti opiše Irena Radej, ki je edina preostala, ki še obvlada izdelavo majolike od začetka do konca. Pravi, da ji je znanje o procesu izdelave ostalo, težje pa je s slikarijo, kjer je potrebna rutina.

"Glava še ve, kako bi, roka pa ne gre več tako," prizna Radejeva, ki bi si seveda želela svoje znanje predati naprej mlajši generaciji, a zanimanja ni. 

"Proces izdelave majolike je precej zahteven, ne gre tako na hitro. Pri današnjem načinu življenja, ko je vse na hitro in instant, malokdo obstane. V keramiki je veliko kompleksnega znanja, ki ga ne moreš osvojiti z eno ali dvema delavnicama. Zavedam se tudi, da se od tega ne da preživeti. In zato tudi ne morem pričakovati od kogarkoli, da se to temu posveti," je realna naša sogovornica, ki jo tolaži dejstvo, da je proces izdelave dokumentiran tako v pisni kot video obliki. Izdala je tudi knjigo Poezija čopiča, kjer je natanko opisala tehniko poslikave kamniške majolike.

Naša sogovornica je danes v pokoju - tako kot tudi druge članice društva - in delovanje v društvu jim je čudovit način druženja. Vsak dan imajo uradne ure in z veseljem sprejmejo obiskovalce, da se razgledajo po prostoru, še raje pa povedo kaj o izročilu kamniške majolike. Te ustvarjajo v treh različnih velikostih, kupujejo pa jih večinoma stalne stranke. "Živimo od domačih gostov in ne od turistov. Turisti gredo nekako kar mimo, razen če se kakšen 'izgubi'," pravi naša sogovornica.  

Izročilo prenašajo tudi otrokom v okoliških vrtcih in šolah, če le vzgojiteljice in učiteljice pokažejo interes. "O, tako majoliko imamo pa mi doma," vzklikne kakšen izmed otrok. A ni več veliko takih, kajti mnogi so prepričani, da tradicionalna majolika v sodobno opremo ne spada več in tako tja le redko najde pot.

Irena Radej pravi, da tega ne razume in bi po njenem mnenju tak element izčiščenim sodobnim stanovanjem dal dodano vrednost. "Je že tako, da mora vsaka stvar enkrat umreti, da se rodi nekaj novega … Jaz bi bila sicer zelo žalostna … " potiho razmišlja naša sogovornica, ki svetle prihodnosti kamniške majolike ne vidi. A dokler bo lahko, se čuti dolžno ohranjati to dragoceno dediščino.