Mlade kreativke sredi sivih šišenskih blokov ustvarjajo živahno umetniško zgodbo

Studio Biskvit se nahaja tik ob Celovški cesti, pa vendarle malce skrit očem. A že izložba obeta, da se tam notri dogaja nekaj zanimivega. Najprej obiskovalca pozdravi lično urejen butik slovenskih oblikovalcev keramike, pogled skozi vrata ujame umetnike, ki vsak v svojem svetu gladijo in oblikujejo glino, naprej se razkrije svetel prostor – soba za vreteno, pod stopniščem pa se skrivajo peči. 

Kaj torej je Biskvit? V terminologiji keramičarjev (in z malo začetnico) to pomeni enkrat žgano glino, z veliko začetnico pa je Biskvit studio za učenje dela z glino, namenjen otrokom in odraslim. Je butik slovenskih oblikovalcev keramike. Je skupnost, prostor druženja, ustvarjanja, združevanja, je prva priložnost za mnoge mlade umetnike, ki jih zanima glina. Da vse skupaj deluje, skrbi osem deklet, ki si delijo ljubezen do ročnega dela, gline, keramike, umetnosti, ustvarjanja.

Tisti, ki delajo z glino, težko najdejo primeren prostor

Zgodba Biskvita se je teoretično pričela v tistem trenutku pred približno šestimi leti, ko se je z glino pričela ukvarjati umetnica Janža Dolinšek, s katero se srečamo. Po izobrazbi je grafična oblikovalka, glina pa jo je pritegnila že ob prvem stiku, ko so na fakulteti obiskali Magušarjevo hišo keramike v Radovljici. Ko je malo kasneje njej ljuba oblikovalka Hana Karim razpisala delavnice, se je z velikim veseljem prijavila in na še večje veselje je kmalu postala tudi njena vajenka. Spoprijateljili sta se in že precej hitro začeli pogovarjati tem, kako fino bi bilo imeti center, ki bi pod eno streho združeval več stvari. 

"Pri Hani sem se izučila v enem letu, nato sem nadaljevala ustvarjanje v svojem studiu na Križevniški. Že takrat sem opazila, kako težko je najeti prostor. Potrebujemo trifazni tok, vodo, umazano je, hkrati želimo, da je malo tudi lepo," pripoveduje sogovornica o dogodkih, ki so ustvarjali idejne temelje za Biskvit. Sprva je sama v svojem studiu pričela organizirati delavnice in tudi prostor za najem, da so lahko ljudje tam delali ali pa si samo izposodili peč. "Videla sem, da ljudi to zanima, da želijo imeti prostor, kamor lahko pridejo, delajo in gredo domov. Ne da se vežejo in da najemajo na dolgi rok," pripoveduje Janža Dolinšek. 

"Mami, sprosti se malo …"

Leta 2021 je idejna zasnova postala oprijemljiva in v septembru je studio Biskvit izvedel svojo prvo delavnico. Prvo v vrsti mnogih, ki so sledile (in še sledijo), kajti ljudje so koncept prepoznali in dobro sprejeli. Biskvit živi vse dni v tednu, razen nedelje in ponedeljka, in vseskozi je zelo živahno. Danes se tukaj odvijajo delavnice in tečaji, počitniško (umetniško obarvano) varstvo za otroke, praznovanje rojstnih dni (tudi za odrasle), sem prihajajo 'hobi umetniki' in tudi tisti malo bolj 'zaresni', si sposodijo prostor, vse pripomočke, material in peči. 

Biskvit deluje kot zavod in kot d.o.o. Veliko delajo z drugimi zavodi, sodelujejo s šolami, podjetji, študentskimi organizacijami. "Radi bi nagovorili tudi domove za ostarele. Trenutno izobražujemo eno gospo, ki dela z glino v zavodu, ki dela z odraslimi ljudmi s težavami v duševnem razvoju," pripoveduje naša sogovornica, ki iz dneva v dan, tako na sebi kot pri obiskovalcih Biskvita, opazuje, kako blagodejen učinek ima glina na človeka: "Glina je tako naraven material, da je očitno zelo  primarna reakcija ta, da nas čisto potegne vase. Ljudje se ob tem zelo pomirijo in imajo močan fokus na to, kar delajo. Zelo hitro se zgodi neverjetna čuječnost in zelo malokrat imamo pri otrocih težave z disciplino." Je pa, pove, velika razlika med odraslimi in otroki. Medtem ko prvi na delavnice običajno pridejo z nekimi pričakovanji (recimo s Pinteresta), so drugi povsem neobremenjeni: "Zelo pogosto se ti starši učijo od otrok. Doživimo, ko otrok reče mami: pa saj je v redu, daj se malo umiri … ". 

Najbolj dragocene so izkušnje

Na delavnicah in tečajih se otroci in odrasli učijo umetnosti obdelovanja gline, naredijo tudi svoj izdelek. To je fino, sploh če izdelek uspe, a vendarle je po besedah naše sogovornice mnogo več vredno izkustvo. To je tisto, kar je eno izmed poslanstev tega zelo posebnega prostora. "V Biskvitu učimo tudi nenavezanosti na fizični produkt. Izkustvo je dragoceno – da smo mi nekaj naredili (tudi če nam ne uspe) in da bomo to za vedno nosili s seboj," pravi Janža Dolinšek, ki je zelo vesela, da si tudi vedno več odraslih za rojstni dan zaželi z družbo preživeti nekaj skupnega časa ob ustvarjanju. Biskvitu konkurenca po besedah sogovornice niso drugi keramični studii, pač pa pilates, 'kofetkanje', delo pozno v noč – vesela je vsakega, ki si za svoj prosti čas izbere njih. 

 

Ob vsem tem je Biskvit tudi velika podpora umetnikom. Mnogi izmed njih imajo sanje, želje, znanje, veselje po ustvarjanju, pa nimajo fizične možnosti, prostora, kjer bi vse to udejanjali. Drugi imajo izdelke, pa nimajo 'mostu', preko katerega bi prišli do strank. Tudi to je Biskvit s svojo trgovinico.

"Vsakdo lahko pride sem. Imamo materiale, pripomočke in imamo tudi znanje, ki ga radi delimo. Nimamo zadržkov glede tega, da bi predajali znanje. Pomagamo tudi z znanjem glede birokracije, ki je ni malo. Vse, kar vemo, povemo. Tudi na naši spletni strani imamo številna navodila, kako se kaj naredi," pravi sogovornica.

Na začetku glede Biskvita ni imela nobenih pričakovanj (namesto tega si raje zastavlja cilje), a vendarle je danes jasno, da je prostor nadvse dobro zaživel, sprejela ga je stroka, sprejeli so ga ljudje, ki ustvarjajo za svojo dušo, okrog njega se je ustvarila skupnost. Skupnost, nad katero bdi osem deklet z različnih vetrov in s skupno vizijo – povezovati in združevati se. 

Kakšni pa so cilji za naprej? Janža Dolinšek bi si želela, da se Biskvit za trenutek umiri (ne ohladi). Malo časa so na trgu, zgodilo se je veliko, dogaja se vseskozi in želela bi si en trenutek za vdih. Za naprej pa: "Naš cilj je, da bi imel Biskvit nekoč podružnico, takšno ali drugačno. Ne nujno z glino. Naš poslovni model je tako preprost in prilagodljiv, da glino lahko zamenjamo s katerimkoli drugim materialom."

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del